fbpx

Medsebojni odnosi in pomanjkanje časa

Odnosi

Nevroplastičnost je zmožnost možganov, da so prožni in se spreminjajo. To pomeni, da z usmerjanjem svojih misli lahko vplivamo ne samo na svoje zaznavanje realnosti, ampak tudi na materialne okoliščine svojega življenja, odnose in situacije, ki jih pritegnemo ali prenašamo. (Tara Swart, Izvor)

fant in punca jesen v naravi par

V Partnerski in družinski svetovalnici moderatorji velikokrat napotimo tiste, ki iščejo nasvet, k strokovnjakom, za katere presodimo, da bi jim lahko najbolje pomagali. Še pogosteje pa poudarjamo lastne notranje moči, še neodkrite rezerve.

Anonimna uporabnica, ki se je podpisala kot “egida“, je v svetovalnico poslala vprašanje z naslovom Medsebojni odnosi in pomanjkanje časa. V njem je zapisala (objava ni lektorirana):

Pozdravljeni!

Zadnje čase veliko razmišljam o medsebojnih odnosih in vedno znova prihajam do spoznanja, da živimo v (za odnose) skrajno težkih časih. Namreč, po mojem mnenju je ta čas in tempo v katerem živimo, ambicioznost in borba za preživetje še hujša kot nekoč, ko so moški hodili v vojsko ali hodili v gozd po hrano in drva, da je družina lahko preživela.
Sama še nimam družine, vendar pa že od 18. leta (torej, 5 let) živim s šest let starejšim fantom v najemniškem stanovanju. Ko sva se spoznala, je v moje življenje posvetilo takšno sonce kot ni še nikdar do takrat.

Namreč, moj fant je izjemna oseba in z njegovo neverjetno pozitivo in prepričanjem vame in v moj talent mi je pomagal, da sem talent začela še bolj razvijati in tako prišla do čudovitih rezultatov. Pomagal mi je tudi prepoznati veliko nezadovoljstva, ki je izhajalo iz mojega otroštva in odnosov z mojimi starši, saj so mi nezavedno jemale voljo in samozavest in sem jih z ogromno volje in truda sama uspela rešiti.
Po njegovi (in seveda tudi moji) zaslugi mi gre še danes odlično in svoj talent še naprej uspešno razvijam in ga uporabljam.

Ker pa ima tudi on cel kup talentov, sem ga seveda tudi jaz pri tem podpirala in tako je odprl svoje podjetje. Ima zelo odgovoren poklic in prišlo je do točke, ko včasih dela tudi po 18 ur na dan. Jaz sem bila sprva precej nezadovoljna zaradi tempa in sem mu to tudi povedala, saj sva preden je odprl podjetje veliko časa preživela skupaj, šla v naravo, veliko sva se pogovarjala, skratka zelo lepo sva se razumela in imela zdrav in zrel medsebojni odnos.

Zdaj pa pravzaprav samo še spiva skupaj. Ko sem nekajkrat potarnala je rekel, da naj ne kompliciram, da naj se spomnim kako je bilo včasih, ko so fantje hodili v vojsko in da je potrebno včasih potrpeti in da se tako ali tako veliko pogovarjava, da on ne vidi nobenih težav.
V resnici se zelo malo pogovarjava.

Večinoma poslušam o njegovih odgovornostih in težavah, ko pa jaz preusmerim temo na najin medsebojni odnos in na občutke, se mi zdi neprisoten in odtujen, ravno tako je pri spolnih odnosih. To me zelo žalosti, saj vidim, da sva se popolnoma odtujila.
Ker sem sama še študentka mi večkrat pravi, da naj mu ne očitam, da preveč dela, ker dela zato, da bova imela čimprej hišo, saj brez hiše najina družina ne bo imela pogojev za zdrav razvoj in da jaz kot študentka ne morem prispevati prav veliko.

Vem, da so težki časi in da tudi stanovanje stane (v najinem primeru večino stroškov krije on, ker jih jaz zaenkrat še ne morem). Ravno zato se počutim nesposobno, saj bi rada tudi sama pri tem pomagala, da bi on delal manj.
Ker sva se tako odtujila, mi je vse skupaj vzelo tako veliko volje, da sem razmišljala celo o tem, da bi se odselila domov, saj bi ga rada na nek način opozorila kako se počutim.

Mogoče bi bila to nezrela in neefektivna poteza, ampak glede na to, da sem poskusila že prav vse in da že po neštetih pogovorih stanje ni prav nič boljše res ne vem več kaj naj naredim.
Še preden je on odprl podjetje je bilo krajše obdobje, ko sem imela jaz zelo naporen tempo in sem prihajala domov ob treh zjutraj. Takrat je bil on čisto iz sebe, bil je ljubosumen in vzel mi je ogromno energije, da sem na nek način ravno zaradi njega zasovražila tisto delo, ki sem ga takrat opravljala, pa čeprav mi je pomenilo zelo veliko.

Sem zelo čuteča in občutljiva oseba in tako kot vsak potrebujem ljubezen. Saj znam živeti sama, poleg tega imam tudi jaz cel kup dejavnosti, ki jih opravljam poleg študija in takrat ne razmišljam pretirano o nama, ampak ko se vrnem v najino prazno stanovanje in grem sama v naravo me boli srce. Sprašujem se, če bo celo življenje tako, tudi ko bova imela otroke.
Še posebno, ko opazujem fantovega očeta, ki opravlja enako delo kot on in je čisti deloholik in ne da prav veliko na medsebojne odnose, na prvem mestu je zanj delo.

Kadar pride vikend (oziroma nedelja, ker ponavadi dela tudi ob sobotah) greva na kakšen izlet in še takrat ima zaradi odgovornega poklica non stop telefonske klice. Sovražim telefone, prav res.

Večkrat se sprašujem, če sem prezahtevna in premalo razumem kako zelo odgovorno delo opravlja moj fant.
Ker mu včasih v obupu rečem, da bom kar šla, ker imam vsega dovolj mi pravi, da lahko kar grem, če ne morem potrpeti še nekaj mesecev takšnega tempa (pozimi dela malo manj), saj je to najina preizkušnja. Da se mu zdi takšna reakcija grozno ne fer in nezrela od mene, saj on dela za najino prihodnost…ne vem več kaj je prav…

Strokovnjakinja odgovarja

Spoštovana egida,

kaj pa vem, ali so bili časi, ko so moški hodili na vojsko ali v gozd po hrano in drva, ugodnejši za medsebojne odnose; tudi če so bili, vam ta misel pri osebni stiski pravzaprav ni v pomoč. Kolikor razberem iz vašega pisma, vam je to povedal vaš fant in res, ne le, da je v vaše življenje z njegovim prihodom posijalo sonce kot še nikoli; tudi danes gledate vanj kot v sonce. On je zvezda in vi njegov planet. On žari in vi se grejete v njegovem sijaju, tako da nekoliko tega žara “odpade” tudi na vas. Sonce pa ni samo svetlo in veličastno, ampak tudi gospodovalno in včasih kruto. Ker ste mu namenili vlogo sonca, je torej, kot pravite, izjemna oseba z neverjetno pozitivo, celim kupom talentov in zelo odgovornim delom, ki vam je veliko pomagala in s katero sta zgradila zdrav in zrel odnos. Sliši se pravljično, prelepo, da bi bilo (kar naprej) res. Nekako tako neoprijemljivo kot tisto, da so bili včasih boljši časi. Za ravnotežje tej svetli plati pa pravite, da je bil, ko ste zaradi dela prihajali domov ob treh zjutraj, čisto iz sebe od ljubosumja. V njem prepoznavate morebitni bodoči deloholizem in brezbrižnost do odnosov. Strah vas je, da bo tak, tudi če si bosta ustvarila družino.

To raz-očaranje vas tako boli, da vam je laže, kot se odkrito razjeziti na ljubosumne izpade na eni strani in na pomanjkanje pozornosti na drugi, zasovražiti lastno delo, zaradi katerega je fant postal ljubosumen (čeprav vam je menda prav on pomagal razviti talente, ki so vas do tega dela pripeljali), laže vam je sovražiti telefon, na katerega se oglaša, in se spraševati o svoji prezahtevnosti. Če sta res zgradila zdrav in zrel odnos, potem vama tudi tega obdobja odtujenosti ne bo težko prebroditi.

Če sta ga res. Odnos ni hiša, ki jo postaviš in z manjšimi popravili veselo služi sto let. Življenje je pač niz ciklusov in nam sipa nove in nove izkušnje, bolečine in srečice – nikoli ga ne moremo zacementirati, “pošlihtati”, pa tudi nobenega odnosa ne. Vaš fant se bliža tridesetemu letu in je natanko v obdobju, ko je človek pripravljen prevzeti večje odgovornosti kot prej; pri njem je to pač odgovorno delo, ki pomeni dober zaslužek, lasten dom. S tem ni nič narobe. Le (tokratna) romantična faza je zanj minila, in tudi če se boste postavljali na glavo, ga ne boste premaknili s poti, po kateri želi doseči uspeh, kot si ga je zamislil. To pa ne pomeni, da med vama ne sme biti več stika, nasprotno, seveda je potreben, pa pogovor tudi. Občutek imam, da bi vam raje prisluhnil, če bi v vas zagledal zrelejšo partnerko, ki bolj ceni njegov prispevek. On ne potrebuje vaše pomoči v tem smislu, da bi on manj delal! Saj ni nemočen starček, ampak sposoben moški.

Kaj če bi torej dovolili zasijati tudi lastnemu soncu – sebi. Imate mnoge darove, ne le tiste, ki jih omenjate. Zdaj je idealen čas, da jih razvijete na polno, samostojno, ne da bi morali za to polagati račune. S tem boste pridobivali samozavest in laže stopili v svet. Ne bo vam več treba sovražiti dela, ki vam je v veselje. Laže se boste podali v dialog s partnerjem, saj ne boste več čakali na njegovo odobravanje ali kritiko, ampak se boste zazrli vanj kot odrasla ženska. Iz princeske, ki jo je treba ljubosumno zaklepati v grajski stolp, se boste postopoma (potrpljenje!) lahko prelevili v kraljico svojega življenja. Morda tudi svojega partnerja – če je iz pravega testa (iz tistega kot možakarji, ki so nekoč hodili v vojsko in gozd), bo to znal ceniti. Oglasite se kaj, kako vam uspeva.

Kaj na to poreče znanost?

Te dni je izšla knjiga Izvor avtorice dr. Tare Swart, izvršne svetovalke nekaterim najbolj cenjenim vodilnim osebnostim v medijih in poslovnem svetu.

Aktivno usmerjanje sprememb v našem življenju avtorica ponazori takole:

»Predstavljajte si svoje možgane kot otipljivo konstrukcijo, podobno računalniški strojni opremi, ki sestoji iz tipkovnice, monitorja in trdega diska. Vaš um je v tem primeru neotipljiva programska oprema, ki jo uporabljate v tem računalniku. Toda v tej prispodobi niste računalnik, ki čepi na pisalni mizi brez moči za spremembo. Ste programer, ki nadgrajuje programe, da preoblikujejo podatke (vaše misli), in inženir, ki dela v ozadju in izboljšuje delovanje strojne opreme (vaše nevrone). Obenem nadzirate oskrbo z energijo, ki napaja računalnik, energijo, ki jo določate s svojimi izbirami: od tega, kaj jeste in pijete, kdaj in kako telovadite in meditirate, do tega, s kom se družite in kje ter kako živite. Vi ste arhitekt, oblikovalec in vzdrževalec Izvora; imate moč, da ustvarjate in ohranjate koristne živčne povezave in uničujete nekoristne. Ta proces je nevroplastičnost v praksi.«

Knjigo bodo predstavili tudi na letošnjem knjižnem sejmu v Cankarjevem domu. V četrtek, 28. 11., od 14.30 do 15.00 bodo gostili prevajalko Jano Lavtižar, spec. zakonske in družinske terapije. Vabljeni!

Preberite tudi


Sledite nam


Kako preprečiti okužbe kirurške rane?