fbpx

Maja Bajt: naredimo korak naprej

Koronavirus, Odnosi

Imaš že splaniran letošnji dopust?”, bi bilo v tem letnem času najverjetneje povsem običajno, če ne že celo samoumevno vprašanje. Tega vprašanja si letos, v času koronavirusa, večina ne zastavlja.
Zakaj se je življenje tako zelo ustavilo in kaj lahko naredimo, da bi bilo drugače, so vprašanja, ki jih je Petra Petravič, idejni vodja projekta Zaupaj Si zastavila psihologinji, mag. Maji Bajt.

korak naprej - odtis stopal

“Imaš že splaniran letošnji dopust?”, je tako le eno izmed vprašanj, ki si jih v tem času najverjetneje ljudje ne zmorejo ali ne upajo zastaviti. Kaj se je tako zelo spremenilo in kaj lahko naredimo, da bi znova snovali ideje in načrte, ter se premaknili iz točke, na kateri smo trenutno obtičali, so iztočnice pogovora, ki ga je z mag. Majo Bajt, psihologinjo, spec. integrativne psihoterapije iz Inštituta tukaj in zdaj pripravila Petra Petravič, idejni vodja in urednica portala Zaupaj.si.

V želji in upanju, da skupaj naredimo korak naprej, lepo vabimo k branju iztočnic in poslušanju odgovorov strokovnjakinje.

Zadnjih nekaj tednov je naš fokus usmerjen tja, kamor si nikoli nismo mislili ali si celo predstavljali, da ga bomo usmerili. Kot bi nenadoma ne imeli več planov za prihodnosti, kakor tudi ne spominov na preteklost. Kot bi vstopili na vrtiljak, obtičali na nekakšni točki in krožili skupaj z njim. Kot bi ne znali izstopiti. Kot bi življenje, kot smo ga poznali in kakršnega smo živeli, nenadoma, v trenutku, izginilo. Kot bi nenadoma pozabili kdo smo in kaj vse smo že doživeli in preživeli. S čim vse smo se že borili in kaj vse že naredili.

Razmere so nas potegnile v kolesje in nam zamajale tla pod nogami. Pahnjeni v negotovost, v iskanje odgovorov, ki bi nas pomirili, spremljanje novic in podatkov, ki bi nam vlili upanje in moč, smo povsem izgubili sebe. Povsem smo pozabili na tisti delček sebe, ki se je še pred časom uspel oglasiti in nam zastavit vprašanja o planih, načrtih, namenih in željah.

Tisti delček je še vedno v nas, nekje globoko v nas, le da smo zaradi trenutnega kaosa nekako izgubili pot do njega. Občutek imam, kot bi bili barčica sredi razburkanega morja, ki išče tisto sidro, ki išče tisto nekaj, na kar bi se oprijela in tisto nekaj išče tam, kjer bo to najverjetneje težko našla.

Prepričana sem, da v kolikor želimo stopiti naprej, bo pred tem potrebno narediti tudi kakšen korak nazaj. Pobrskat po spominu kdo zares smo in kaj je tisto najgloblje hrepenenje, ki ga nosimo v sebi. Kaj so tiste naše najbolj iskrene in pristne želje, ki jih imamo. Nekoč smo to že znali. V kolikor pa nam le to ni šlo najbolje od rok, se lahko v času, ki ga imamo in na potovanju imenovanem življenje, to tudi naučimo. Se naučimo si zaupat in si tudi upat.

Osmislitev ni zapolnitev

Poslušala sem intervju s priznanim tujim psihiatrom, ki je opozoril, da gre za resnično težko in po svoje tudi grozno obdobje, in to ne glede na to, ali ga skušamo kdaj prikazati tudi drugače. In da nasveti kot so: “počnite stvari, za katere prej niste našli časa, pospravljajte, čistite, berite, ect” delujejo na površju, kajti v boju s tesnobo, ki je je v tem času veliko, pomaga pogled vase, v to, kdo zares smo in kaj je tisto, kar si resnično, najbolj pristno in globoko v sebi želimo. Vsak izmed nas ima v sebi frustracije, skrite želje, hrepenenja, vrednote in njihova osmislitev naj bi nam v tem času najbolj pomagala.

Omejenost sproža močne občutke

Občutek imam, kot bi se zadnje čase v našem življenju vse vrtelo samo še okoli koronavirusa. Kot da nič drugega več ne obstaja. Mediji in socialna omrežja so preplavljeni z vsebinami, komentarji, mnenji in izkušnjami, ki se nanašajo na koronavirus. Prepričana sem, da si želimo brat, da si želimo vedet, ampak morebiti smo ravno zaradi tega postali toliko bolj zmedeni, saj se sočasno pojavljajo povsem kontradiktorne si informacije.

Zazret se vase ni enostavno

Morda sta ravno ta zmeda, ta kaos, tudi naša največja priložnost. Prepričana sem, da v kolikor bomo želeli narediti korak naprej, bomo pred tem morali narediti tudi kakšen “korak nazaj”. Stvari ne moremo večno pometat pod preprogo in morda je prišel čas, ko se bo potrebno vrnit nazaj in skladno z ugotovitvami narediti korake naprej.

Vsak izmed nas ima nabor spretnosti

Zaradi nastale zmede imam občutek, da smo kot barčica sredi razburkanega morja, ki išče tisto sidro, ki išče tisto nekaj, na kar bi se oprijela, vendar išče to na krajih, kjer najverjetneje tega ne bo našla. Kot da ne znamo tega poiskati v sebi. Kot da se v trenutnih razmerah ne zmoremo spomnit, kaj je bila tista naša zadnja oporna točka, kjer smo se počutili varne. Vsekakor smo jo imeli, saj smo vendarle bili nekdo, preden je prišel koronavirus. Kot bi se več ne spomnili, kdo in kakšni smo bili še pred mesecem dni.

Naredimo korak naprej

Življenje ni ravna puščica, ki nas pelje iz točke A do točke B.  Življenje niso stopnice, po katerih se vzpenjaš in tudi ne poteka po sistemu on/off. Prebrala sem misel, da naj bi bilo življenje kot potovanje, kjer veš, kakšen si, ko stopiš na pot, nikoli pa ne veš, kakšen boš prišel nazaj in kaj vse boš na poti doživel. Kaj vse boš spoznal in koga srečal. Kljub temu, pa nas vse te neznanke ne odvrnejo od potovanja. Včasih se želimo vrniti na poznane kraje, da bi znova občutili nekaj, kar smo nekoč že doživeli. Tudi koronavirus lahko vzamemo kot pot, ki nas bo popeljala nazaj tja, kjer smo nekoč že bili, da se bomo lahko nazaj vrnili drugačni in tako naredili korak naprej.

Naše oporne točke so v nas

“Spoznaj samega sebe” je izredno priljubljen zapis, ki stoji v Delfih. Skozi zgodovino ga nosimo s seboj, ampak zdi se, kot bi ga nekako ne znali prenesti v prakso. Kot bi imeli težave si dat priložnost, za nekaj novega. Za nekaj drugačnega. Tudi na potovanjih menjamo smer, se odločamo glede na počutje, si kdaj pa kdaj tudi premislimo in ugotovimo, kaj, kar nam v bistvu sploh ne ustreza, sočasno pa odkrijemo tudi tisto nekaj, kar je povsem za nas. Izreki, ki jih prebiramo so nam všeč, vendar zdi se, da se nam zatakne pri njihovem prenosu v naša življenja. V prakso. Kot bi jih nekako ne znali najbolje živeti.

Sočutje in mehkoba do sebe

Pogovarjali sva se o veliko stvareh, se dotaknili številnih področij in vse to v želji, da bi stopili korak naprej. Marsikaj lahko naredimo z zavedanjem, da sta tako moč, kakor tisti občutek varnosti, shranjena globoko v nas. Vsekakor pa se stvari ne bodo spremenile čez noč, kajti magična palčka ne obstaja, zato je za spremembe potrebno kar nekaj vztrajnosti in trdega dela.

Spomni se, kaj si odkril

Osebno imam v tem trenutku izjemno veliko željo in tudi upanje. Ljudje si v težkih trenutkih marsikaj obljubimo in ko se življenje vrne v stare tire, na preživete stiske in obljube hitro pozabimo. Želim si, da bi nam pot, ki smo jo ali jo še bomo prehodili, da bi prišli do stika s sabo, ostala v spominu. Da bi to ne bil samo nek enkraten dogodek, enkratno potovanje, ampak da bi ohranili ta stik s sabo, to povezanost s sabo in da bi v primeru, ko bi se znova soočali z negotovostjo in bi potrebovali moč in občutek varnosti, ju kar se da hitro spet našli v sebi.

Kajti koronavirus bo vsekakor minil in življenje po njem bo drugačno. Kakšno bo, bo v veliki meri odvisno od nas samih.

Pripravila: Petra Petravič, idejna vodja in urednica portala Zaupaj.si


Sledite nam


Kako preprečiti okužbe kirurške rane?