fbpx

Luka Elsner: »Čustvena inteligenca trenerja je ključnega pomena.«

Gibanje, Zanimivo

Svojo trenersko pot je nakazal že s knjižnim prvencem Železna volja, v katerem opisuje šport in razvoj športnika in ne..

Luka Elsner, nekdanji občasni reprezentant, sicer pa nekdanji igralec NK Domžale, je svojo kariero igralca zaključil pri 31. letih in se podal v trenerske vode, sprva kot pomočnik trenerja Domžal in kasneje kot trener. Domžale je vodil 3 leta in 12 dni, pred kratkim pa prevzel mesto glavnega trenerja ljubljanskega prvoligaša, NK Olimpija. Svojo trenersko pot je nakazal že s knjižnim prvencem Železna volja, v katerem ne opisuje svojega življenja, temveč šport in razvoj športnika. Knjigo je posvetil dedku, legendi slovenskega nogometa, pokojnemu Branku Elsnerju, ki je za svoje delo leta 1999, prejel Bloudkovo nagrado za življenjsko delo. Tudi on je bil nekoč trener NK Olimpija, katerega vodenje je Luka prevzel nedavno. Sicer pa je tudi Lukov oče pustil pečat v slovenskem nogometnem prostoru, igral za NK Olimpija, Crvena zvezda, največji uspeh pa doživel leta 1984 na letnih OI, kjer je z reprezentanco nekdanje Jugoslavije osvojil bronasto medaljo.

1. Kariero si začel pri US Cagnes. Kakšni so bili trenerji takrat in kakšni danes? Ali lahko povlečeš kakšne vzporednice?

Moja nogometna kariera pri članih se je začela na amaterski ravni, tako da precej časa nisem bil v stiku s profesionalnim nogometom. Vseeno obstaja splošno mnenje, ki ga tudi jaz delim, da so takrat trenerji delali bolj na podlagi občutkov in subjektivnega videnja kot pa z dejstvi. Na področju bivše Jugoslavije je bilo to še posebej izrazito, toda v Franciji je bilo podobno. Jaz sem prvega resnega trenerja srečal šele v Domžalah, pri svojih 22 letih. Drugi so se trudili, je pa dejstvo, da smo vsi igrali amaterski nogomet. Obveznosti so bile manjše.

Edina stvar, ki je bila že takrat nepogrešljiva in je tudi danes – strast do svojega dela.

2. Si si želel, da bi bili tvoji trenerji drugačni? Kaj si pogrešal, če sploh kaj?

Pogrešal nisem nič, vsak je nekaj prinesel, od vsakega sem se učil. Tudi iz negativnih izkušenj. V zoni udobja, ko je vse preveč lepo in udobno, se ne pripravljaš na resen nogomet, ki pa je neizprosen. Vsak trener je prispeval svoj delež pri mojem razvoju in mi pomagal postati to, kar sem danes.

3. Nekateri trenerji so orientirani samo na zmage. Kako se odzoveš na več zaporednih porazov, kako motiviraš igralce?

Edini poraz ki ga sprejmem, je tisti, ki pride, ko je bil nasprotnik dejansko boljši od nas. Vsi ostali porazi me bolijo in jih ne odobravam. Mislim, da imam visoko raven tekmovalnosti. Težko dam roko nasprotniku in mu čestitam. Rad bi se takoj vrnil na igrišče in odigral še eno tekmo. Sem pa s časom spoznal, da ni dobro dajati prevelikega poudarka na zmage ali poraze. Bolj učinkovito se je obremenjevati z vsebino, zakaj je prišlo do zmage ali poraza.

Če pride poraza, se držim naslednjega načela: čas za obžalovanje je do naslednjega treninga (v praksi je to 12h do 48h). Ko se začne prvi trening v novem tednu mora ostati poraz zadaj. Ne sme zatreti energije, ki jo igralci prinašajo na trening in negativno vplivati še na naslednjo tekmo. Pomembno je hitro in hladnokrvno analizirati dogodke in pripraviti načrt, kako to izboljšati.

le4

Foto: Saša Pahič Szabo

Če pride do serije porazov, je treba razbiti rutino. Poraz ne sme postati nekaj normalnega. Zato trenerji včasih posegamo po psiholoških šokih. Naredimo nekaj, kar je popolnoma nenavadno.

Kar se tiče motivacije bi rekel tako, v profesionalnem nogometu se ne »trenira motivacija«. Na voljo moraš imeti igralce, ki so sami visoko motivirani. Takšne moraš selekcionirati in potem je vse lažje. Mnogi trenerji ameriškega nogometa rečejo: »We are not here to coach effort«. Ne izgubljam časa z nemotiviranimi igralci, za njih ni prostora v vrhunskem športu. Nogomet je nekaj, kar si izbral sam, nihče te ne sili v to. Motivacija je samoumevna, in to vsak dan.

4. Trener skrbi za športno pripravljenost igralca, absolutno pa tudi osebnostno rast, torej mora biti tudi pedagog, morda celo psiholog. Kako ti poskrbiš za svoje igralce?

Po mojem mnenju je ena izmed pomembnih lastnosti trenerjev čustvena inteligenca. Razumeti je potrebno, v kakšen stanju je igralec, kako funkcionira in kaj ga bo naredilo še boljšega. Povezanost z igralci je ključna, če želiš da bi vsi delali v dobrobit kolektiva, hkrati pa veš, da imajo vsi svoje cilje in ambicije. Kako to združiti? Če igralcev ne poznaš, nimaš možnosti za uspeh. Vsak se mora počutiti pomemben v ekipi.

Seveda je ključna tudi komunikacija in kako prenašaš informacije, ki jim bodo pomagale, da postanejo boljši.

le1

Foto: Saša Pahič Szabo

Želim pa povedati, da trener ni vseved in mora delegirati določena področja specialistom. Zato je strokovna ekipa članskega moštva sestavljena iz vsaj 20 ljudi pri elitnih ekipah. In vsi imajo zaposlenega športnega psihologa.

Mlade igralce je treba pravilno usmerjati. Metoda, ki je meni prinesla največ rezultatov, je predstavitev načina dela vrhunskih športnikov (Jordan, Christiano Ronaldo in drugi). Ko fantje vidijo, koliko truda in koliko ur dodatnega treninga je potrebno, da postaneš »fenomen«, se začnejo zavedati, da delajo premalo. Nekateri se spremenijo in začnejo ostajati po treningu in prihajati na stadion tudi takrat, ko so prosti. Tukaj se začne vzpon …

5. Kaj kot trener pričakuješ od igralca? Katere vrline mora imeti?

Vrline merim na dveh področjih: kakovost in značaj. In če nimaš slednjega, te šport izloči. Če si samo talentiran, zdržiš, dokler si še mlad, ker vidijo v tebi potencial in ti gledajo skozi prste. Potem te odstranijo in se uvrstiš na dolg spisek »propadlih talentov«. Če nimaš veliko talenta in imaš vrhunski značaj, boš lažje naredil kariero. Sicer bo omejena, ampak si boš izboril mesto. Najbolje je imeti igralce, ki imajo oboje. Če moram izbrati samo eno stvar: delovne navade.

Foto: Saša Pahič Szabo

Foto: Saša Pahič Szabo

6. Ali lahko po tvojem mnenju, trener tudi demotivira posameznika ali ekipo v mladih letih?

Trener zagotovo lahko naredi precej škode. Prvi vtis za otroka je pomemben, ker pride v šport, poln sanj in veselja. To je treba ohraniti do konca življenja. Naloga trenerja je, da to neguje. V mladih letih je zelo težko določiti, kateri igralec bo uspešen in kateri ne, zato mora biti trener vztrajen in vsakemu dati priložnost.

7. Kdaj naj bi po tvojem mnenju otrok stopil v svet športa? Kaj bi kot trener in kot oče svetoval našim bralcem pri športni usmeritvi otroka?

Kot prvo mislim, da morajo starši poslušati, kaj si otrok želi poskusiti. V moji družini so se tri generacije pred menoj ukvarjale z nogometom, in ko sem želel jaz trenirati karate, so mi starši to omogočili in me pri tem podprli. Menim, da je bilo to prav.

Kot drugo otroci se morajo naučiti splošne motorike in se šele kasneje specializirati. Če je otrok do 10. leta treniral že več športov, je to idealno.

Zadnji nasvet je vezan na šport na ulici. Prosta zabava s prijatelji. Na ulici so se rodile največje zvezde nogometa. Zavedam se, da se je svet spremenil. Z nostalgijo se spominjam, kako so se otroci včasih zbirali na igriščih po celem svetu. Danes to redko vidimo, vse je organizirano in ustvarjamo »nogometne serijske robote«.

NK Olimpija se zahvaljujemo za fotografije.

Foto: Saša Pahič Szabo


Sledite nam