fbpx

Ko mene boli, hočem, da tudi tebe

Odnosi

To je težek, s frustracijami prežet nauk. Ko nas ljudje prizadenejo, je naš prvi nagon prizadeti nazaj. Še bolj. Še močneje. Na koncu pa bomo vseeno najbolj trpeli sami.

Ampak na koncu bo mene bolj

To je težek, s frustracijami prežet nauk. Ko nas ljudje prizadenejo, je naš prvi nagon prizadeti nazaj. Še bolj. Še močneje. Na koncu pa bomo vseeno najbolj trpeli sami.

Ko imamo v življenju ljudi, ki nas nočejo nehati kriviti za svoje bolečine. Ko se zdi, da jih šepetanje oziroma normalen ton pogovora ne zanima. Ko nam ne preostane drugega, kot da jih pustimo, da se soočijo s svojim besom in zlobnostjo. Večina nas je to že izkusila in ne-odzvati se v takšnih situacijah je izjemno težko. Še posebej, ko ste se resnično potrudili, a vaš najboljši način delovanja ne bo nikoli dovolj dober.

Sprostitev jeze na druge na koncu povzroči samo več bolečine

Projekcije drugih jemljemo kot neposreden napad na nas. Še bolj, če gre za nekoga, ki ga dobro poznamo. Potrebna sta moč in pogum, da naredimo korak nazaj in se opomnimo:

”Odzivi drugih niso odraz nas, ampak njih.”

Naše reakcije izhajajo iz preteklih izkušenj, ki nas vodijo k domnevam v katere trdno verjamemo, kot verjamemo v neizpodbitne resnice.

V končni fazi pa se je treba zavedati: Morda naše domneve niso neizpodbitne resnice. Morda so zgolj naše ideje, ki jih projeciramo na druge, da bi zaščitili svoj ego.

Najbolj poškodovani in travmatizirani med nami bodo storili karkoli, da bi zaščitili tisto malo samospoštovanja.

Tako se izkrivlja realnost

Ljudje bodo verjeli v katerokoli različico resničnosti, ki podpira njihov sistem prepričanj. Če razmerje razpade, ker je bil eden od partnerjev čustveno nasilen, pa se s tem noče soočiti, je povsem mogoče, da bo sestavil zgodbo, ki bo razdor razmerja prevalila na drugega partnerja. Partner jih je zapustil, ker je bil zaljubljen v nekoga drugega in jih ves čas varal, ne zaradi čustvenega nasilja. Svojo različico resničnosti bo ponovil pri sebi tolikokrat, kolikor je potrebno, da v to verjame.

”Mehanizem za spopadanje s težavami ljudem omogoča, da racionalizirajo svoja dejanja z ustvarjanjem zgodb, ki ta dejanja opravičujejo.”

Ko ste na sprejemnem koncu te vrste retorike, je za vaše duševno zdravje pomembno, da tega ne vzamete osebno. To vzeti osebno je nesmiselno. Ljudje nezavedno mečejo projekcije svojih negotovosti na druge kot nekakšen mehanizem preživetja.

Če držim zrcalo vsakič, ko nekoga nepravično okrivim, lahko jasno vidim, da sem na sebe najbolj jezen

Če smo pomirjeni sami s seboj, ne čutimo potrebe po pljuvanju strupenih čustev na tiste okoli nas. Če pa se dogaja ravno nasprotno in nenehno čutimo določen notranji nemir in dvom, potem je smiselno, da se v svojem trpljenju želimo počutiti manj osamljeni. In tako povzročimo trpljenje drugih. Ker nihče noče biti sam na svoji pomilovalni zabavi.

Drama namreč močno zasvaja. Lažje se je odzvati kot mirno poslušati. Ne moremo se odzvati iz mesta logike, kaj šele iz sočutja, ko kortizol hiti po našem telesa, naša srca pa se zapirajo v samo-prisiljeno zaporniško celico. Vendar ne bomo našli odpuščanja v namakanju v vroči kopeli jeznih spominov in žaljivk, ki so nam bile storjene.

Mir pride šele, ko se lahko umirimo in se spomnimo, da bolečine, ki so nam bile povzročene, niso bile nujno posledica nas. Bile so reakcija druge osebe, ki je odreagirala na edini način, za katerega je vedela in znala.

Vsak od nas je živel svojevrstno življenje. Nekateri od nas so imeli stabilno družinsko življenje, za druge pa je bila pot življenja polna preprek in ovir. Stopicanje po prstih okoli druge osebe zaradi strahu pred tem, kako se bo odzvala, ni rešitev. Težko je dopustiti, da se naš lastni ego spotakne, ko kdo projecira svoje frustracije na nas. Za to je nujno zavestno pustiti svoje zamere in zamere drugih za sabo.

Imamo te nevidne rane in naredili bomo vse, da se jih ne dotaknemo

Kot Don Miguel Ruiz opisuje v svoji knjigi Štirje dogovori: ”Pobegnili bomo čim hitreje od negativnih čustev v sebi. Da si kdo slučajno ne drzne dotakniti naših ran, saj je isto kot če bi jih sami povzročili! Vendar jih niso povzročili in jih ne morejo zdraviti.”

Toliko svojih ran bomo projecirali na druge, preden bomo morda ugotovili, da so to samo naše rane in jih lahko samo mi ozdravimo. Drugi nam lahko pomagajo le pri tem, da v sebi prepoznamo tisto, kar še nismo zdravili.

To je najtežje. Odzvati se je tisočkrat lažje kot ne odzivati. Ko se počutimo napadeni, nagonsko zarenčimo. Vendar to ni dolgoročna strategija za obvladovanje škode. Moramo pogledati širšo sliko in kako lahko reagiramo z empatijo. Do takrat se bo bolečina v nas širila kot divji ogenj, v upanju na veliko vedro sočutja, s katerim jo lahko ugasnemo.

Vir:  Chantelle Zakariasen. 2016. Hurt People Hurt Others, But They Hurt Themselves More. ThoughtCatalog.


Sledite nam