Kje se izgublja stik staršev z otroki?

Družina, Odnosi, Odnosi v družini, Zanimivo

Starši načeloma niso krivi za težave otrok, res pa je, da so bili nekateri nepopolno ali neprimerno vzgojeni …

Središče zgodbe je zgodba o stiku in povezanosti otrok s starši ali bližnjimi.

Vsak posameznik ima lastne izkušnje in zgodbe, kako je bil kot otrok navezan na določene ljudi, ki so skrbeli zanj in bile njegove najpomembnejše osebe v življenju in stik. Iz teh otroških, osebnih, prijetnih ali manj prijetnih, izkušenj pletemo svoja vedenja v vlogi staršev.

Ko se srečate z zadregami v vzgoji, so to navadno priložnosti, da se nekaj novega naučite in obogatite izkušnje. Starost otrok in kaj so njihove potrebe? V katerem razvojnem obdobju imate največ zadreg in nesoglasij s svojimi otroki? Vprašajte se, ali so to obdobja, iz katerih imate tudi sami iz svojega otroštva zgodbe, ki bi se morale ali lahko odvile drugače?

Najboljše učenje je delitev izkušenj z drugimi starši; zgodbe, osebne izkušnje, pripovedi, stiske, zabavna doživetja, lastna razmišljanja … Z zgodbami iz življenjskih izkušenj soustvarjate pogoje za boljše odnose, zavedanje staršev o različnih razvojnih obdobjih otroka in njihovih pasteh ter potreba po določenih vzgojnih metodah. Osebnostna rast staršev ter povezanost in stiki iz preteklosti so podlaga za dobro vzgojo otroka.

Starši načeloma niso krivi za težave otrok, res pa je, da so bili nekateri nepopolno ali neprimerno vzgojeni, zato tudi sami niso popolni starši. Pomembno je le, da gledate na stvari realno, opazite stvari okoli sebe in jih sprejmete. Le s potrebnimi informacijami lahko vpeljete spremembe, zato raziskujte in se seznanjajte z novimi oblikami starševstva, ki ohranjajo vašo in otrokovo celovitost.

družina

Pripovedovanja in izkušnje staršev:

»V zgodbi z otroki se mi vedno zatakne na isti točki. Ko pomislim, je to točka v mojem odraščanju, kjer sem tudi sam najbolj pogrešal stik s svojim očetom.«

»Opažam, da se v stiku z otroki izgubljam, zdaj, ko so otroci v puberteti. Razmišljam o svojih izkušnjah in spoznavam, da mi manjka model očeta.«

»Tudi v moji zgodbi odraščanja ni bilo očeta. Verjamem, da smo mi kot starši lahko drugačni. Zato pritiskam na partnerja, naj bo bolj prisoten.«

» V svoji primarni družini smo bili zelo povezani. Enako si želim povezanosti v svoji sedanji družini. To je nekaj, kar zelo pogrešam. V svoji goreči želji še nisem odkrila recepta za povezanost.«

»Ena plat mojega razmišljanja je v stiku z mojo ustrežljivostjo, ko sem bila otrok. To prepoznavam tudi pri enem od svojih otrok. Drugi me ves čas vabi, da se mu pridružim pri igri, jaz pa to zavračam. Zdaj sem zelo v stiku s spoznanjem, da se z menoj kot otrokom doma niso igrali.«

»Ustrežljivost je tudi moja tema. Prepoznavam jo pri starejšem otroku. Mlajši je drugačen, saj se zna pogajati in pride vedno do rezultata, ki nas povezuje. Iz svoje življenjske izkušnje vem, da pretirana ustrežljivost lahko vodi do velikih težav v medsebojnih odnosih. Rad bi to nekako sporočil svojemu otroku.«

»V stiku sem z mlajšim sinom in najino komunikacijo. Zavedam se, da ga veliko prekinjam, on pa se pritožuje, da ga ne poslušam. Svoj vzorec prepoznavam iz primarne družine, kjer me moja mama nikoli ni poslušala. In še vedno je tako.«

»Lahko govorim o spremembi po vseh teh letih dela na sebi, tudi s pomočjo Okrepčevalnice. Zavedam se pomembnosti tega, da zares slišim otroke. Kar delam zelo drugače je, da ne vrednostim njihovih izjav.«

»Pri sebi vidim, da se še vedno izgubljam v očetovski vlogi. Ko se vračam v svoje otroške spomine, v njih ne najdem lika očeta.«

»Moji otroci so še v predšolskem obdobju in imamo stik. Ko pomislim na svojo otroško zgodbo, je bil stik s starši do šole. Pri sebi pogrešam, da bi bila v stiku z otroki bolj prisotna.«

»Kar je moje vprašanje glede stika z otroki, je moja pripravljenost, da jih poslušam, kadar pridem domov utrujena. Tudi, ko me sin nadleguje s svojimi igricami, sem se zamislila nad tem, kako znam biti nestrpna do tega njegovega sveta, ki mu veliko pomeni.«

»Včasih so bili otroci pri hiši, ker so pač morali biti, ker so jih imeli pri sosedovih, jih dajmo pa še mi. In tako otroci v družini nismo bili opaženi. Ko pomislim na svoje starše, je bilo njim enako. Veliko sem morala narediti na sebi, da sedaj starši razumejo moje potrebe in jaz njihove.«

»Otrok je star 3 leta in se imamo super. Živi polno življenje. Iz svojih spominov imam zavedanje, da se je tudi moj oče veliko igral z menoj.«

»Zdaj je otrok še majhen in iskren. Edine omejitve zadevajo uživanje sladkarij. Imamo dober stik.«

»Smo dopolnjena družina in iščem pravo kombinacijo za vzdrževanje stika. Kar sem spoznala, je moja otroška zgodba, kjer nisem nikogar zanimala in moja hrepenenja, povezana s tem. Zato razumem svojo navado, da zdaj zaslišujem, kar drugim seveda ni všeč.«

»Ko razmišljam o sebi in svojih starših, ne najdem nikjer stika. Imam veliko vprašanj, kako ohranjati stik z otroki, tudi z otroki, ki jim nisem biološki oče in živimo skupaj v družini.«

puncka na vrtu

»Svoje zgodbe ne morem primerjati, ker mi manjka film. Vem, da zato, ker je v njem preveč žalosti. Z mlajšim otrokom imam boljši stik, s starejšim nisem znala in zmogla drugače, čeprav bi si to želela. To si zdaj priznam in to je največ, kar lahko naredim.«

»Z otroki imam fantastičen stik. Kar je zanimivo, bi si želela več prisotnosti moža. Zamislila sem se, ko mi je na moje povabilo odvrnil: ‘Saj ti furaš vzgojo!’ V tem prepoznavam njegove vzorce iz primarne družine.«

»Kar se me je dotaknilo ob razmišljanju, je moja zgodba. Ves čas sem si prizadevala, da bi me oče opazil. Saj nas je imel rad, a tega ni znal pokazati. Zame je bil odsoten. In to prepoznavam tudi v svojem stiku do otrok. Po ločitvi sem bila zelo odsotna, nastale so posledice, ki bi jih zdaj želela popraviti.«

»Zelo sem v stiku z izkušnjo ločitve svojih staršev. Imam velik strah, da se to ne bi tudi meni zgodilo (solze).«

»Kar vidim pri stiku z otroki kot najbolj pomembno – če midva nisva usklajena, otroci to zaznajo in se odzovejo, vidiva njihove stiske, ker grizejo nohte ali prst.«

»V mojem otroštvu so bile nekatere stvari samoumevne in so delovale. Zdaj tega ne vidim kot pravi stik. Kar je včasih delovalo, danes ne gre več. Zavedam se, kako je stik pomemben, saj danes stvari v vzgoji ne gredo več samoumevno. In ne bi želela prikrajšati otrok.«

»Dotaknilo se me je, kar so že drugi povedali o ustrežljivosti. Moji starši so bili skrbni, a hladni. Glede stika s svojimi otroki opažam, kako sem od starejšega do najmlajše spreminjala svoja načela glede meja in zahtev.«

»Sprašujem se, kaj še lahko naredim. Navdahnila me je knjiga, ki razmišlja o naši sreči. To kot starši želimo vsem otrokom. Razmišljam o tem, kako jim lahko to posredujem z zgledom in brez prisiljevanja.«

»Sem v stanju, ko s partnerko ne živim skupaj, imava otroka. Kar me skrbi je njen vpliv na moj stik z otrokom.«

»Iz svojih spominov nimam podob, ki bi se jih zavedal. Počasi spoznavam vplive nezavedne vzgoje in se s tem ukvarjam. Pri sebi imam vtis, da otrokom nudim veliko več kot sem prejemal sam od svojih staršev. A slišim z druge strani, da to ni dovolj.«

»Spoznavam, kako sem bila kot otrok v stiskah sama. To bi želela pri svojih otrocih spremeniti. Zato si vzamem čas in ohranjam obred večerne pravljice, kjer najdem čas, da prisluhnem otrokom.«

»V moji primarni družini je bilo veliko stika, topline, spoštovanja, telesnih stikov. Vendar sem bila tudi veliko sama, ker me niso pustili, da bi se družila z vrstniki. Tako sem se naučila opazovanja v naravi. Zdaj to veščino uporabljam pri stiku z otroki. Ker jih pozorno opazujem, jih zelo dobro poznam in poznam njihove potrebe in navade. Glede stika z njimi se zato sploh ne bojim.«

»S svojimi pubertetniki imam dober stik. Včasih si rečem, da se preveč naprezamo in da se kakšne zadeve lahko speljejo tudi na bolj preprost način.«

»Rad bi podelil svojo izkušnjo očeta po ločitvi. Najprej sem imel veliko dilem glede vzdrževanja stikov, imel sem strahove, da bodo otroci prikrajšani. Po nekaj letih lahko zatrdim, da te prikrajšanosti ni. Sem tudi prepričan, da je bila ločitev manjše zlo. In zdaj se celo zalotim, da so otroci veliko z menoj in bi si želel, da bi šli več po svoje.«

druzina

Zgodbe odpirajo veliko možnosti za razmišljanje, za zavedanje določenih vzorcev iz preteklosti in odpiranje možnosti za spremembe.

Hrepenenja otroka so v prvi vrsti, da bi ga starši sploh opazili, sprejeli. Kot starši imate možnost, da željam otrok ugodite z »zrcaljenjem«. Zrcaljenje pomeni, da ste prisotni, da otroka opazite, da vam je pomemben, da sprejemate in spoštujete njegovo osebnost … Preprosta tehnika komunikacije, ki pa opravi več dela hkrati.

Drugi način z veliko močjo povezovanja, so obredi. Večerne pravljice, skupne igre, skupni obroki … To je čas, posvečen družini in bližnjim, ki že sam po sebi deluje. Navadno se mu pridruži še primerna vsebina, kjer je fokus na povezovanju, sproščenosti in telesnem stiku.

Vsako otrokovo razvojno obdobje ima svoje pasti in »tipične« situacije, ki lahko ogrozijo ohranjanje stikov. Zato se kot starš zavedajte sebe, svoje preteklosti in vzorce uporabite v korist za dobro vzgojo otroka.

Povzeto po: Vezalke za dušo

 

logo_zavod_vse_bo_v_redu_triglav

Projekt Mesec aktivnosti za zdravje podpira Zavarovalnica Triglav d.d. Še več zanimivih zgodb in koristnih nasvetov s področja zdravega življenja si preberite na portalu Vse bo v redu.