Kdaj otrok ve, da ga imamo starši radi

Odnosi, Odnosi v družini

V silni želji po popolnem starševstvu marsikateri starši doživljajo ogromno strahu ob svojem otroku, da ne bi naredili kaj narobe, da ne bi bili popolni starši ter si želijo vzgojiti otroka, ki bi se znašel v svetu in bi mu bilo lepo. Zelo prav bi prišel kakšen univerzalni priročnik, ki bi staršem pomagal pri vzgoji in dilemah ob tem, da bi zmogli skozi različne stiske in težave. Takega priročnika žal ni. To vemo mame, ki imamo več otrok. Ko smo želele iste metode, ki so na primer delovale pri enem otroku preizkusiti tudi pri drugem, se ni izšlo, skupaj z nami razmišlja Lidija Bašič Jančar.

sin otrok mama odnos

Verjamem tudi, da večina staršev vzgaja tako, kot v tistem trenutku ali obdobju najbolje zna in zmore. In verjamem, da večina mamic želi najboljše za svoje otroke in jih imajo rade. Zaradi primarnih izkušenj ljudje ljubezen izražamo na različne načine. Tudi razumemo jo na različne načine. Žal nekateri starši še vedno verjamejo, da je lahko nasilje izraz ljubezni, kar pa je največja krivica tako za otroka, kot tudi za starše.
Vendar moramo razlikovati med izražanjem ljubezni s strani staršev do otrok na eni strani ter na drugi, kako in kdaj otrok ve, da ga imajo starši radi.

Vsak odnos temelji na STIKU

Celo odrasli ljudje, ki naj bi bili čustveno zreli in funkcionalni, iščejo v odnosih čustveni stik, prek katerega bi se čutili sprejete in da pripadajo. Stik pomeni čutenje, da nas drugi čuti. Le tako se počutimo varne, da se v polnosti razvijamo in delujemo. Še več: kadar čutimo, da drugi čuti, kako mi čutimo, pa je čarobna formula zrelega odnosa. In če otrok čuti, da ga starš začuti, kako on čuti, takrat lahko govorimo o tem, da je otrok prepričan o starševski ljubezni. Ob tem, ko starš zmore čutiti sebe ob otroku, bo zmogel začutiti otrokove stiske in se nanj odzivati in- kar je najpomembnejše- se ob tem razvijati kot starš in rasti. To je popotovanje, je pot in je proces. Ob čustvenem stiku ne smemo zanemariti tudi telesnega stika, pestovanja, predvsem v zgodnjih obdobjih življenja. Otrok ga potrebuje tako, kot hrano. Je zlitost otroka z mamo in občutek, da je otrok popolnoma njen.

Ko postanemo starši, se nam kar naenkrat zbudijo nova in nova občutja, ki nas lahko tudi prestrašijo in celo razjezijo. Če to zmoremo vzeti kot izziv zase in najprej uspemo pomiriti sebe, je to lahko zelo dragocen kažipot o sebi. In bolj, ko poznamo sebe, lažje začutimo in razumemo svoje otroke.
Čudovito bi bilo, če bi naši stari starši te razsežnosti vzgoje zmogli in bi tako sodobni starši že v svoji mladosti dobili izkustvo, kako je biti začuten v stiski, strahovih, dilemah, žalosti, jezi in še čemu. Ker pa odrasli izhajajo iz različnih družin, z različnimi odzivi in spretnostmi, kar se tiče čutenj, temu ni vedno tako.

Navezanost v otroštvu in odrasli dobi

Teorija navezanosti, ki jo je v 60. in 70.letih prejšnjega stoletja začel razvijati John Bowlby navaja, da otrok ob staršu v najzgodnejših letih vzpostavi notranji delovni model in način navezave na odraslega, ki se kasneje direktno prenese na intimne odnose in na starševstvo. Za otroka je najbolj pomembno, da so starši otroku stalno na voljo s paleto čutenj in se s temi čutenji na otroka odzivajo. Najpomembnejše je, da starš prepozna signale, ki jih otrok sproža, saj so-še posebej v najzgodnejših obdobjih-ti signali še dokaj osnovni. Ko starš prepozna otrokove potrebe in jih zadovolji, se vzpostavlja stik z otrokom.

Včasih pa so starši prezasedeni s svojimi stiskami in stresom v času vzgoje ter posledično niso sposobni prepoznavati otrokovih potreb in želja. Za te starše je namreč težavno prepoznavanje že svojih potreb. Če je npr. otrok jezen in trmari, se bo v njem vzbudila še večja jeza, saj tudi njegova jeza v najzgodnejšem obdobju ni bila slišana, začutena in sprejeta s strani staršev. Posledično bo tak starš krivil otroka, češ: »Stalno me jeziš.« ali pa: »Poglej, kaj si naredil, zdaj sem pa jezna, žalostna.« Nehote straši na ta način prelagajo odgovornost za svoja čutenja na otroka. Za vsa svoja čutenja smo namreč vedno odgovorni sami.

Odzivnost staršev na otroka

Otroci so si med seboj zelo različni. Različno se izražajo in odražajo svoje potrebe. Nekdo je bolj senzitiven, drugi bo potreboval več igre, nekdo več pozornosti, eden bo želel, da starš ob njem zaspi, drugi ne … Na starših je, da se odzivajo na vsakega otroka tako, kot le-ta potrebuje. Pomemben je odziv starša na prav tega otroka, ker je vsak otrok poseben in specifičen in čisto svoj. Največja krivica za otroka je, če se ga prezre v tej edinstvenosti. V družinah kjer je več otrok in so si seveda med seboj zelo različni, je bistvenega pomena, da starši ugotovijo in začutijo prav vsakega otroka in jim dajo odziv za tisto posebnost. Otrok v družini mora imeti svoje posebno mesto in mora biti v svoji posebnosti prepoznan.

Vsak otrok ima starše neizmerno rad

Starš, pa kakršen koli že je, je za otroka najboljši tak, kot je. Četudi jezen, agresiven, nečuteč starš je za otroka eden in edini in zato najboljši. To je obrambni mehanizem, ki ga otrok mora vzpostaviti ob takih starših, saj je zanj lažje sprejeti, da je starš dober, idealen in je sam slab, nesposoben, poreden. Lažje je otroku sprejeti, da je slab, samo zato, da ohrani sliko idealnega, ljubečega starša.

Tako bo otrok vedno verjel, da ga ima starš rad, pa kakršenkoli že ta starš je. Vedno se bo trudil ohranjati sliko, da ga imajo starši radi. V takem primeru se nam ni potrebno spraševati, kdaj otrok ve, da ga ima starš rad, saj otrok vedno verjame v to. Morda je bolj na mestu vprašanje, kdaj otrok čuti, da ga starš čuti – to pa je tista prava brezpogojna ljubezen.

Največji blagor so starši, ki si ves čas prizadevajo iskati nove poti ob otroku. Jih začutiti, ne glede na vse, kaj otrok izraža. Vzdržati tam, kjer je zelo težko. Torej: »Čutim, da čutiš, da čutim,« je magična formula stika v odnosu in v tem stiku se bo otrok počutil sprejetega, ljubljenega in spoštovanega. To pa so tudi temeljne potrebe otroka in kasneje tudi odraslega človeka v odnosih. V takem vzdušju se bo otrok lahko v polnosti razvijal in rasel ter razvil zdrav model navezovanja v odnosih, ki ga bo prenesel tudi v vse odrasle odnose.

Ni nam potrebno biti popolni starši

To bi pomenilo, da se nikdar ne smemo zmotiti ali narediti napako. Starševstvo je nekaj najlepšega in hkrati najtežjega v življenju odraslega. Zato je nerealno pričakovati, da se v tej težki vlogi ne smemo zmotiti. Pomembno je, da prepoznamo in začutimo svojo napako ali neustrezen odziv ter se otroku opravičimo, s stikom neustrezno vedenje popravimo in to napako vzamemo kot izkustvo, ki ga ne bomo več ponavljali.

Otrok čuti, kdaj se starš trudi ob njem z iskanjem novih načinov odzivanja in razumevanja otroka. To čutenje otroku nudi gotovost, da bo starš vedno tam, ko ga bo otrok potreboval. Takrat otrok čuti in ve, da ga imajo starši neizmerno radi prav takšnega kot je.


Lidija Bašič Jančar, terapevtka zakonske in družinske terapije

Lidija Bašič Jančar

Lidija Bašič Jančar je zakonska in družinska terapevtka, ki deluje v okviru Študijsko-raziskovalnega centra za družino in je vodja sekundarne lokacije v Domžalah.
Njeno področje delovanja so partnerski odnosi in starševstvo. Je doktorska kandidatka Univerze v Ljubljani, njeno raziskovalno področje je vztrajanje v dolgotrajnih partnerskih odnosih in je avtorica številnih člankov na temo odnosov. Več o avtorici si lahko pogledate na: lidijabjancar.com

Sledite nam