Kako teči veliko dlje, kot si misliš, da lahko? #ustavise

Kako teči veliko dlje, kot si misliš, da lahko? #ustavise

Ali morda veš, kako daleč lahko prideš s svojimi nogami v, recimo, osmih urah? Bi raje samo hodil, bi tekel ali bi izmenjeval tek in hojo? Še več, kako bi se na koncu poti počutil?

V prvi polovici prejšnjega stoletja je veljalo, da je maratonski tek za običajnega človeka škodljiv in preobsežen. To strašenje odmeva še do današnjih dni. Tako na maratonih niso smeli teči starejši moški, ženske in otroci. To je bilo tako samoumevno, da na primer prepoved nastopa ženskam ni bila niti zapisana. Ko pa so pred 50 leti videli, da na bostonskem maratonu teče dekle, so jo diskvalificirali. In pred dobrimi 100 leti so diskvalificirali tekača, ki je prišel na cilj cel in zdrav, vendar je bil za to prestar. Štel je 54 let. Z generacijo otrok cvetja so se omejitve začele sproščati. Vztrajnostni tek je bil v tistih časih sredstvo upora nad omejevanjem svobode gibanja. Vendar še vse do danes velja: če se kdo izmed “neposvečenih” (danes se krog posvečenih postopoma sicer širi, še vedno pa med ljudmi vztraja prepričanje, da tek ni za tiste, ki tečejo počasneje ali so morda obilnejše postave) teka vseeno loti, je to skrajno nespametno igranje z usodo. Kljub dobri izkušnji lahko po teku slišiš pokroviteljski stavek: “Boš že videl čez nekaj let, kaj si boš s tem naredil.” Leta pa so minevala in minevala in izkazalo se je, da večina tekačev in tekačic, ki so tekli, kljub zreli starosti še vedno teče. Še več, da ravno zaradi teka ohranjajo svojo čilost in življenjsko veselje. Danes vedno več ljudi odkriva, da maraton ni ekstrem. Da lahko tečemo celo še daleč naprej, ko je za nami tisti 42. kilometer.

Strašenje, da je tek na dolge razdalje sam po sebi nevaren, je škodljivo z dveh vidikov. Prvič: zaradi tega se veliko ljudi ne loti te izjemno prijetne in koristne dejavnosti, ki je človeku pisana na kožo. Predstavljajte si prepričanje, da je dolgotrajna hoja po planinah škodljiva. Koliko več ljudi bi popoldneve, konce tednov in počitnice preživelo pred televizorji ali v nakupovalnih središčih, in ne v naravi, kjer nismo potrošniki, ampak popotniki. In drugič: govorjenje o škodljivosti na splošno ničesar ne izboljša. Ničesar ne razsvetli, ampak dodatno zatemni. Prepričani ostanejo prepričani na obeh straneh. Med njimi pa se ustvarja brezno nesporazuma. Veliko bolje se je posameznih problemov lotiti bolj natančno, in ne vsega metati v en koš zmešnjave in strahu. Na primer, smiselno je ugotoviti, kako teči, da ne bomo imeli težav s stopali, gležnji, koleni, kolki ali hrbtenico, da ne bomo imeli težav s pregrevanjem telesa, kako piti, kako se obuti, kako načrtovati obremenitve, da se ne preobremenimo oziroma pretreniramo. Kako ravnati, če do posameznih težav pride. Da se naučimo s tekom ukvarjati tako, da se ne izčrpavamo, ampak nasprotno, da odlično skrbimo zase.

Ljudje smo si v marsičem podobni, vendar v podrobnostih hkrati tudi različni. Čeprav so osnovne zakonitosti vseobsegajoče, je pri posameznikih, ki imajo težave, smiselno iskati dodatne rešitve oziroma prilagoditve. Zato nikakor ni enega recepta prav za vse. Sproti, vsak dan posebej, moramo znati oceniti, kaj je dobro in kaj je slabše za nas. Da pa to znamo, so ključne izkušnje. Te veščine so se verjetno pred tisoči let prenašale iz roda v rod. Potem smo jih postopoma izgubili. Mene moji starši na primer niso veliko naučili o teku. Skoraj nič. Tudi sami niso dobili prav veliko lekcij o teku od svojih staršev. Če pa že, morda bolj v slogu: “Pazi, ne teci, ker boš padel!” Zato jih moramo danes postopoma na novo odkrivati, čeprav so naši daljni predniki tekli na dolge razdalje še veliko prej, preden smo postali ljudje.

Zame osebno je pravo odkritje, da se da s tekom in hojo prepotovati res dolge razdalje. Še več, da potovanje, ko živahno in sproščeno izmenjujemo hojo in tek, poteka veliko lažje, kot če samo hodimo. Žal pa veliko ljudi tek še vedno dojema preveč tekmovalno. Pri tem seveda verjamem in vem, da se da v tekmovalnem teku uživati, ne nazadnje sem bil tekmovalec na 400 in 800 metrov. Vendar ta užitek ne izvira toliko iz samega teka, ampak bolj iz tekmovanja. Tek pa je lahko sam po sebi užitek, nas gnete, prežema in popelje v čudovite kraje. Zato vedno bolj prisegam na popotovalni tek. Med tekom in po njem namreč čutim veliko večjo izpolnjenost.

 

Na dolgih razdaljah pa še toliko bolj do izraza pride ozaveščenost našega sloga teka in to, da vemo, na kakšen način obnavljati svoje notranje moči oziroma kako ohranjati stanje ravnovesja, da smo zmožni tudi po več urah še vedno teči s svežino. Ko se nam to dobro sestavi, je dolgi tek res en velik podaljšan užitek. Z užitkom pa se zelo daleč pride.

Vabim te, da se poučiš o tehniki teka na mojih tekaških delavnicah in da se nam pridružiš na naših tekaških popotovanjih. Redno si namreč privoščimo tekaške dneve in popotovanja. Julija tečemo in hodimo po Durmitorskem prstanu v Črni gori. Septembra bomo tekaško potovali iz Ljubljane na Bled. Tekli bomo tudi po zahodni obali Istre. Januarja tečemo vzdolž celotne slovenske obale. Februarja tečemo po Hvaru. In to sploh še ni vse.

Pridruži se Urbanim tekačem in izgubil boš strah pred tekom in razdaljami.

www.tekaskitrener.si