fbpx

Kako reči “oprosti”, da bo pomagalo nam in drugim

Koronavirus, Odnosi

Trenutna situacija v svoji strašljivosti nosi tudi pozitivne posledic. Marsikoga je prestrašila do te mere, da je pričel razmišljati, kaj je zanj v življenju zares pomembno. S čim se v tem trenutku soočamo, pojasnjuje Uroš Drčić, psihoterapevt.

oprostiti odpuscanje

Ljudje smo različni in lahko na prvo mesto postavimo različne vrednote. Nekomu je v resnici pomembno ustvarjanje glasbe, drugemu poslovni uspeh, spet tretji pa ugotovi: »Sranje, ves čas sem vlagal v delo, zapostavil pa najpomembnejše – svoje najbližje.« To zadnje, da oseba v težkih trenutkih pomisli na najbližje, je najbolj pogosto. Lahko se prebudijo občutki krivde in želja izboljšati pomembne odnose.

V nadaljevanju podajamo izhodišča kako v primeru občutkov krivde odpustiti sebi in sprostiti odnose.

Kdaj nastopi želja po “odpustiti sebi”

Želja odpustiti sebi se običajno porodi, ko sta izpolnjena dva pogoja. Prvi je, da je frustracija zaradi neprijetnega čustva krivde dovolj močna. Drugi pa, da oseba v enem delu sebe verjame, da je krivdo trpela že dovolj dolgo ter je čas, da si odpusti. Da bi to lažje storili, si poglejmo kaj krivda sploh je in kako deluje.

Krivdo čuti lahko samo oseba, ki v sebi nosi moralno-etične norme, kaj se sme in kaj ne, hkrati pa ima občutek odgovornosti za lastna dejanja. Recimo nekdo, ki ima šibak del psihe z moralno-etičnimi zapovedmi in prepovedmi (psihopat) ne more občutiti krivde. Ali pa na primer nekdo, ki sicer ve, da je potrebno na prehodu posebej paziti na pešce, ne prevzema pa odgovornosti za nesrečo, ker je bil pijan. Tudi ta ne bo čutil krivde. Verjame, da je odgovoren za prvih 5 popitih pijač, od tiste točke naprej pa ne več. To je prva dobra novica za nekoga, ki občuti krivdo. Da v sebi torej nosi ti dve dragoceni vsebini, ki jih kar nekaj ljudi ne.

Običajno ko nekdo reče, da bi rad sebi odpusti, to pomeni, da se želi znebiti občutka krivde. In to je dober začetek. Namreč čustvo krivde je enako kot vsa druga čustva namenjeno temu, da nekaj naredimo. Beseda emocija izhaja iz latinske besedne zveze e-movere, kar pomeni gibati se stran. Torej čustvo krivde osebo motivira, da nekaj naredi. Ko bo to naredila, bo tudi čustvo izzvenelo.

Kaj in kako naredi, da bi si lahko odpustili “storjeno napako”?

Ta odgovor dobimo, če pogledamo kaj je funkcionalni namen krivde.

  1. Čustvo krivde je neprijetno z namenom, da osebo motivira, da neprimernega dejanja ne ponovi več. In tukaj je že prva stvar, ki oseba lahko naredi. Lahko se odloči, da dejanja, za katerega sama misli, da je nesprejemljivo, ne ponovi nikoli več.
  2. Osebo motivira, da popravi nastalo škodo kolikor je to pač mogoče. To je druga stvar, ki jo oseba lahko naredi.
  3. Krivda oseba motivira k nečemu, kar je še bolj pomembno kot poplačilo škode. In sicer k temu, da oškodovancu izrazi razumevanje in sočutje. Še posebej, kadar nastale škode ni mogoče nadomestiti, je pomembno, da oseba oškodovancu pove, da razume njegovo bolečino. Hkrati pa izrazi tudi iskreno obžalovanje. To je tretje konkretno dejanje v nizu: kako odpustiti sebi.
  4. Kadar oseba izrazi občutek krivde, je to na psihološkem nivoju tudi poziv oškodovancu, naj se odpove maščevanju in kazni. Tudi ta točka je lahko izhodišče za pogovor. Predvsem, ko bi oseba dalj časa izražala občutke lastne krivde, je dobro, da sama pri sebi razčistiti kaj pravzaprav želi s tem izražanjem doseči.
  5. Še en namen izražanja krivde je pokazati drugim, da je v resnici dobra oseba.

Na to zadnjo točko se navezuje še eno zanimivo vprašanje. Kaj ima oseba v mislih, ko reče: »oprosti«?

Kaj sploh pomeni, ko rečemo “oprosti”?

Pogosto ta beseda pomeni kar zahtevo, da drugi oprosti neustrezno dejanje. Iz vidika drugega bi lahko odgovorili: »Vtakni si nekam ta oprosti. Najprej si mi naredil to in to. Zdaj pa še od mene zahtevaš, da ti oprostim.« Namesto »oprosti« je veliko bolj učinkovito naslednje: »Žal mi je, da sem ti naredil to in to. Tega ne bom ponovil nikoli več. Želim si, da bi nekoč lahko oprostil.« Te besede so veliko bolj ustrezne samemu bistvu krivde, kot smo ga opisali v zgornjih alinejah.

Če se na tak način pogovorimo z oškodovano osebo, bo veliko ta veliko lažje oprostila. Hkrati pa, če se oseba na ta način pogovori sama s sabo, bo tudi sama sebi prej odpustila.

Ločimo različne oblike krivde

Pri razmišljanju o krivdi je dobro ločiti med odraslo in otroško krivdo. O otroško obarvanih občutkih krivde govorimo, kadar oseba nase prevzema krivdo, čeprav za nastalo situacijo oseba ni kriva. Lahko bi rekli, da gre za fantomsko krivdo.

Primer bi bil, ko oseba čuti krivdo zaradi svojih misli. Recimo, da ženska pomisli, kako bi bilo seksati s tremi moškimi hkrati, po možnosti v cerkvi. Ali pa recimo, ko oseba pomisli, kako bi nekoga s kolom po glavi.

Te misli lahko vzame kot pokazatelj, da je z njo nekaj narobe. Da je zaradi teh misli slaba oseba in se zato počuti krivo. To seveda ne drži.

Tak problem rešimo v dveh korakih. V prvem koraku z zavedanjem, da ljudje na dan pomislimo recimo 50.000 misli, od katerih je kar 13% odstotkov bizarnih. Razdelimo jih v bizarne misli s seksualno, religiozno in agresivno vsebino. Le nekatere od teh misli prodrejo v naše zavedanje. Torej je to, da nam kdaj pa kdaj pridejo na misel take bizarnosti, je popolnoma normalno.

Okrepiti je dobro zavedanje, da take misli nimajo nobene zveze s tem, da bi kaj takega zares naredili. Klienti me večkrat prepričujejo, da nekaj groznega že mora biti v njih, če se take misli pojavljajo. In da to sigurno predstavlja nek potencial, da bi lahko res kaj takega naredili. Nič od tega ne drži.

V drugem koraku pa je dobro pomisliti ali enačimo svoje vedenje z lastno osebno vrednostjo. Za otroke je namreč značilno, da ko nekaj naredijo narobe in so zato grajani ali kaznovani to razumejo tudi kot sporočilo, da so zaradi tega manj vredni. Da so slabi kot bitje.

Odrasla krivda pa je drugačna. Vezana je izključno na to neustrezno dejanje, saj oseba strogo loči med sabo kot bitjem in svojimi dejanji. Bitje v nas je isto bitje, ki je obstajalo, ko smo bili še dojenček. Zakaj bi bilo to isto bitje nevredno zaradi nekega dejanja? Odrasla oseba se zaveda, da je za človeka ne samo sprejemljivo delati napake, ampak celo nujno.

Carl G. Jung je rekel, da napredek ne temelji samo na znanju, ampak tudi napakah. S tem zavedanjem si oseba veliko lažje odpusti.

O avtorju: mag. Uroš Drčić

Uroš Drčić
mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik – psihoterapevt
Kontakt:
 http://www.revitacenter.si | 031 336 452 | [email protected]
Področje delovanja: Individualno, partnersko in skupinsko psihosocialno svetovanje ter psihoterapija.
Specialist: izgorelost, zasvojenost, čustvovanje

Za nasvet in pogovor lahko obiščete forum in vprašate za nasvet. Mag. Uroš Drčić odgovarja na forumu Izgorelost in Partnerska in družinska posvetovalnica.


Sledite nam


Kako preprečiti okužbe kirurške rane?