Kako ravnati z otrokom, da razvije odgovornost

Odnosi v družini

Odrasli smo odgovorni za ustvarjanje pogojev, ob katerih se bodo naši otroci lahko razvili v odgovorne osebe, trdi Lidija Bašič Jančar.

Odgovornost otrok je na veliki preizkušnji. V sodobni družbi je veliko polemik o tem, kakšne otroke vzgajamo in kako malo odgovornosti zmorejo. Priča smo spremembam o formalnem vzgojno-izobraževalnem sistemu oz. novi šolski reformi. Družba se hitro razdeli na dve struji, učitelji se čutijo pod drobnogledom, a so tudi sami kritični do novih predlogov.

Ni bistveno ali so predlogi smiselni in dobri, pomembnejše se mi zdi, da težnjo po spremembah vzamemo kot odziv na krizo obstoječega sistema, ki se vedno zgodi kot odgovor na nezadostno zadovoljevanje otrokovih potreb. Težnja po preoblikovanju sistema je torej zelo koristna. Pelje nas v smer prepoznavanja tega, kar potrebujemo in od tega, kar imamo. In to je dobro.
Otroci imajo danes drugačne potrebe, kot so/smo jih imeli otroci prejšnjih generacij. Tudi današnji starši smo bistveno drugačni, kot so bili naši starši. O odnosih in vzgoji se več govori in današnji starši smo željni znanja o vzgoji in odnosih na sploh.

Sistem ne podpira razvoja odgovornosti pri otrocih

Ko poslušam strokovnjake s področja vzgoje in učitelje, mi kar odzvanja stavek, da so današnji otroci, šolarji in mladostniki neodgovorni, da si želijo le koristi in pravic, za dolžnosti jim pa ni mar. Tudi kar nekaj strokovnjakov, ki se ukvarja z vzgojo, želi jasno opredeliti, kaj mora odgovorni otrok početi, kaj moramo od njega zahtevati, kakšne so poznejše posledice neodgovornih otrok in mladostnikov. A za vsem tem ni čutiti drugega kot strah in nemoč.

Starši si težko zaupajo, da z otrokom ravnajo prav, zato potrebujejo navodila, priročnike, ki jim bodo povedali, kaj je za otroka dobro, potrebno in koristno. Strah je zaznati tudi čisto na sistemski šolski ravni. Učitelji se bojijo, da se bodo starši pritožili, jih tožili in v tem duhu iščejo točno zapisane zakone, člene in navodila, ki jim dajo okvir za delo. Žal se ob tem izgubijo človečnost, odnos in stik, ki so za otroka tako zelo pomembni.

Odrasli ustvarjamo pogoje za razvoj odgovornosti

Prav odrasli smo odgovorni in poslani, da ustvarjamo take pogoje, ki bodo otroku omogočili, da se bo razvil v odgovorno, sočutno, empatično in zrelo osebo, seveda svojim letom primerno. Še vedno trdno verjamem, da otroci niso neumni in da ni otroka, ki bi bil z veseljem neodgovoren, ki nalašč ne bi izpolnjeval navodil, nalog, ki bi zanalašč nagajal in se neprimerno vedel.

Vse to otroku ni v veselje, je le izhod v sili in edini odgovor oz. odziv na to, kaj čuti in misli. Žal so otroci še popolnoma nezreli (možganski razvoj ni končan do 26. leta) in čustveno nesposobni prepoznavati, kaj se jim na telesni in čustveni ravni dogaja. Če jih odrasli ne zmoremo prestreči in jim pomagati (dobesedno uganiti, natančneje začutiti), bodo stisko izrazili na edini mogoči način. Nekateri se zaprejo vase, drugi jo izražajo navzven, vselej z neustreznim vedenjem.

Torej, kriza sistema (vzgojno-izobraževalnega in morda celo »starševskega«) ni nič drugega kot kriza odnosov. Vemo, da so danes marsikateri odnosi v krizi. Živimo v družbi, ki je glede odnosov zelo zahtevna. Želimo si zares kakovostnih odnosov, srečujemo se z negotovostjo. Vsepovsod je čutiti veliko mero strahu, ker ni povsem jasno, kako doseči dobre odnose.

Naj navedem primer, ki me dostikrat zelo zmoti. V vsakem razredu je kakšen otrok, ki velja za motečega. To pomeni, da s svojim vedenjem moti učni proces, ni prilagodljiv, se ne zmore umiriti ali je celo nesramen do sovrstnikov in učiteljev, morda kdaj tudi nasilen. Za tem vedenjem se zagotovo skrivata otroška ranjenost in bolečina, ki po vsej verjetnosti izhaja od doma. Morda so vzroki v prezrtosti potreb ali preprosto zanemarjanja, pomanjkanja pozornosti, spremljanja, prezrtja, nasilja itn.

Učitelji nimajo mehanizmov, kako s takim otrokom ravnati in v ta namen uporabijo t. i. »time out«. Otroka izločijo in primarna zgodba se ponovi. To ni nikomur v korist, ker s tem v otroku stiske le še poglobimo in njihovo vedenje postaja še bolj moteče. Žal se s končanjem osnovne šole težave otroka ne rešijo, temveč le poglobijo.

Preberite tudi: Postavljanje meja ali izsiljevanje pri otrocih

Navodila dolgoročno ne delujejo

Primer, kako obstoječi sistem ne deluje oz. ne sledi hitremu razvoju družbe in drugačnim potrebam človeka, je več kot nazoren. Včasih so morda z ustrahovanjem še kaj dosegli, danes strah deluje drugače, odzivi na strah so drugačni.

Želimo si dobre in kakovostne odnose, ko pa pride do dejanske potrebe po evoluciji odnosov, se ne znajdemo najbolje, smo negotovi, izgubljamo sebe. Ko nismo v stiku s seboj, se zatečemo k pravilom, navodilom, okvirjem. Saj dobro poznamo različna navodila, npr. kako postati uspešen vodja, 5 korakov do zrele ljubezni, 10 navodil za uspešno zvezo, pravila za. Sama si ob tem rečem le to, da je to koristno prebrati ravno zato, da veš, česa vsega ti ni treba upoštevati. Torej, hitrim spremembam družbe lahko sledi le človek, ki je v stiku s seboj.

Edino, kar je dobro upoštevati, je samega sebe. Ko starši pošljejo otroka v sobo, da se po trmarjenju umiri, naj se vprašajo, ali res čutijo, da je tako prav, so po tem dogodku mirni v sebi? Koliko staršev pove, da so po rojstvu otroka dobili navodila, naj otroka ne ujčkajo, ne jemljejo iz posteljice in naj ga pustijo jokati. Resnično skoraj vsi starši povedo, da so globoko v sebi čutili, da je to dejanje napačno, da so imeli občutek, da niso ravnali prav in seveda globoko obžalovali, če so to zares storili.

Stik in odnos razvijata odgovorna odrasla bitja

Otroci zelo dobro povedo, česa si želijo in kaj jih moti. Zelo prisrčno znajo pokazati, da njihovi možgani niso ustvarjeni zato, da se učijo na pamet, da si želijo več pogovora in raziskovanja. To je tisto, česar ta sistem ne zmore več dati.

Novi pristopi bodo verjetno zahtevali več fleksibilnosti, kreativnosti in medsebojnega komuniciranja. Saj veste, tudi odrasli ne maramo več predavateljev, ki zgolj predavajo določeno temo. Želimo, da nam novo znanje podajo na način, ki je izkustven, doživet, gledališki.
Pogoja za to, da se bodo otroci razvijali v odgovorne, čuteče, sočutne mladostnike in odrasle, sta STIK in ODNOS z njimi. Za to smo odgovorni edino in samo odrasli.

Bodimo zahtevni glede odnosov. Prav je, da si želimo več in več, še več stika, še več skupaj preživetega časa, še več lepih in prijetnih trenutkov s svojimi otroki in svojimi partnerji. Le tako se bodo otroci lahko otroško igrali, se dobro počutili, bodo kreativni pa leni, predvsem pa bodo uživali v tistem, kar počnejo.

Naj nas ne bo strah, da bomo ob tem otroke razvadili. To ob pristnem stiku ni mogoče. Stika in pristnih odnosov ni nikoli preveč. Saj se tudi odrasli nikoli ne naveličamo lepih besed, toplih objemov, prijaznih besed in iskrenih pogledov. Vse to namenimo tudi našim otrokom, vsak dan sproti ter znova in znova. Otroci si to najbolj zapomnijo. V življenje ponesejo ravno tak stik, ki so ga čutili in bili deležni kot otroci.

Lidija Bašič Jančar, terapevtka zakonske in družinske terapije

Lidija Bašič Jančar

Lidija Bašič Jančar je zakonska in družinska terapevtka, ki deluje v okviru Študijsko-raziskovalnega centra za družino in je vodja sekundarne lokacije v Domžalah.
Njeno področje delovanja so partnerski odnosi in starševstvo. Je doktorska kandidatka Univerze v Ljubljani, njeno raziskovalno področje je vztrajanje v dolgotrajnih partnerskih odnosih in je avtorica številnih člankov na temo odnosov. Več o avtorici si lahko pogledate na: lidijabjancar.com

Sledite nam