fbpx

Kako o ravnovesju mislimo danes

Družina, Zanimivo, Zdravje, Življenjski slog

Vse ali nič – popoln ravnovesni model generacije X

O najtemeljnejših vprašanjih, če le želimo dovolj široko vpet odgovor, ki mu bo uspelo, da nam bo slekel individualizem, nas vpletel v širše, splošne družbene pojave in nas zato potolažil, je smotrno govoriti s filozofi. Doktor filozofije Izar Lunaček je na primer primerno dostopen za tovrstno razpihovanje tegobnih misli, ki se vam utegnejo zapackati v sistem, če jih ne izpirate dovolj pogosto in dovolj na glas. Je eden uspešnejših advokatov vloge filozofije pri reševanju zagat vsakdanjega življenja v našem prostoru. Njegovo orodje je namesto hermetičnih znanstvenih člankov, ki jih uzre oko morda petih strokovnjakov, strip. Je v strip zapakirana elitistična misel za vse. Z Izarjem Lunačkom smo spregovorili o tem, kaj iz ravnovesja meče trenutno najproduktivnejšo generacijo in kako so ravnovesje lovili naši starši.

1. Cela akademska sfera, posebno humanistika, se je odmaknila daleč od ljudi. To praznino uspešno presegaš s svojimi stripi in Bljogom, ki ga pišeš. Kako ti to uspeva?

Uporaba pop primerov v filozofiji ni nič novega, pri nas so lacanovci zasloveli ravno z uporabo pop referenc, sploh na filme. Žal se danes njihov podmladek še vedno sklicuje na iste komedije iz petdesetih let kot Žižek pred tridesetimi leti, kar deluje rahlo zaprašeno in predvsem elitno klikarsko. Sam si vedno predstavljam, da je moj sogovornik nekdo, ki o filozofiji ne ve ničesar, ali pa ima o tem, kaj to je, le nekaj plavajočih idej, ki jih je treba umestiti v kontekst, prizemljiti, razložiti, zakaj so pomembne. Večkrat se mi je zgodilo, da je kdo zato, ker ve, da sem filozof, napadel filozofijo, češ da je neuporabna, in jo začel kritizirati. To me zabava, rad branim njeno vlogo. Če se o filozofskih temah pogovarjaš s filozofi oziroma ljudmi, ki so v filozofiji doma, se pogovor skrči zgolj na preverjanje in primerjanje referenc. Si uporabil ta klasični argument ali oni? Regulativna ideja? Ja, ja. Kot da bi se avtomehaniki pogovarjali o ustreznosti kakšne turbine. 

2. Kje torej misliš, da se je izgubil ta praktični vidik filozofije?

Ta vidik je že ves čas v izgubi. Že od začetka jo imamo na sumu, da proizvaja nebuloze. Že od Sokrata naprej, od nastanka filozofije je cvetela tudi njena kritika, ki ji je očitala, da je preveč odcepljena od tal. Aristofan je napisal komedijo Oblaki, v kateri se norčuje iz Sokrata, češ da so njegove ideje v oblakih, da je vse čisto preveč abstraktno. Ta kritika filozofije je ves čas obstajala, ampak obstajala je tudi interakcija. Sokrat je svoje velike nebuloze vedno preverjal med ljudmi. Hodil je mednje, jih provociral, gnjavil in spraševal, kaj si mislijo o tem in onem, ter jim skušal pokazati, da so stvari precej bolj kompleksne, kot si mislijo. Sokratovi dialogi so zelo komunikativni, bere jih lahko kdor koli. Zadnja leta pa se je razkol med humanistično, intelektualno kulturo in ljudmi zdrave pameti še bolj poglobil. Bije se huda tiha vojna. Filozofi sovražijo ljudi zdrave pameti in obratno. Nastala sta dva mehurčka, ki se med seboj javno niti ne spopadata več, kar nam po mojem mnenju škodi. 

3. Pa se ljudje zdrave pameti ukvarjajo s temeljnimi vprašanji, z vprašanji, na katera sicer odgovarja filozofija? 

Ljudje se ves čas ukvarjamo s temi vprašanji, saj ni mogoče, da se ne bi. Zadnje čase se morda res malo manj, kar pa je samo oblika potlačevanja. Srečaš ljudi, ki trdijo, da se nima smisla spraševati o tem, kaj je sreča, kaj smisel življenja, ker je tako ali tako vse naključno. Vse je na trgu in trg nam bo povedal, katere stvari so kaj vredne in katere ne. In to je vse. To pa je spet filozofija, in sicer filozofija, ki ti omogoča, da se o stvareh ne sprašuješ več.

4. Kaj pomeni čuječnost?

Izvirala naj bi iz zenbudističnih konceptov. Je poskus zavedanja trenutka, v katerem si, z zavestjo, ki je popolnoma brez preteklih in prihodnjih misli, ter s popolno osredotočenostjo na to, kar se dogaja ta trenutek. Gre za neko fluidno, prehodno zavest, ki je neobremenjena z vsem, kar je zunaj tega trenutka. To je v nasprotju s planiranjem vnaprej, pa tudi v nasprotju z ukvarjanjem s temeljnimi vprašanji. Če si v nekem stanju, v katerem razmišljaš samo o tem, kaj vse groznega se ti je zgodilo in kaj vse boš moral v prihodnosti še narediti, je to, da nimaš nobenega stika s sedanjostjo, seveda lahko zelo zoprno. Toda če se po drugi strani predaš samo sedanjosti, se izprazniš vsega in popolnoma neideološko prosto lebdiš v tukaj in zdaj, sprejemajoč vse, kar pride, si tisti hip osebno sicer lahko nekoliko mirnejši, zelo težko pa boš iz te pozicije kritičen do sveta in ga skušal izboljševati.

5. Če torej ujameš pravo ravnovesje preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, si srečen?

Saj veste, da je sreča smešen pojem. Filozofija je, mimogrede, vprašanje sreče že zelo zgodaj natanko obdelala. Od antike do danes je nastalo vsaj dvajset teorij, ki povejo vse, kar si je sploh mogoče misliti o sreči. In njena povezanost z ravnovesjem je odvisna od tega, kako srečo definiramo. Za osnovo je dobro startati iz razlike, ki jo lacanovci delajo med ugodjem in užitkom. Ugodje je nasprotje bolečine, se pravi odsotnost vseh dražljajev. Samo ugodje je blizu smrti, ki je ultimativno ugodje. In če ti sreča pomeni to, torej čim večjo odsotnost vseh dražljajev, si že zelo blizu zenbudistične ideje izpraznenja. Izprazniš se zato, da te nič ne prizadene. Potopiš se praktično v katatonijo in si tako rekoč živ mrtev, vnaprej pripravljen na smrt. S to pripravljenostjo na smrt se je filozofija veliko ukvarjala. Ampak ali je to sreča, da si v bistvu popolnoma odrezan od življenja? Užitek je po drugi strani tisti, ki ga ne moreš klasificirati niti kot ugodje niti kot bolečino. Če se ugodje zgodi v postkoitalni sproščenosti, je užitek moment naraščanja dražljaja, vzpenjanja proti vrhuncu in prelomu, ko si nekje na robu sprostitve in bolečine. Če je sreča tudi v tem, da doživljaš take pretrese, to seveda ni ravnovesje. Užitek te meče iz ravnovesja. Projiciranje sebe, metanje ven, metanje naprej: tudi o tem je filozofija zelo rada razmišljala. Eksistencializem je recimo o človeku ves čas govoril kot o nekom, ki se zmeraj meče naprej in se projicira v prihodnosti. To pa je spet razumel kot gibanje k smrti. Temeljno stanje človeka po tej teoriji je tesnoba, sreča pa le beg pred resnico. Ni pa ta tesnoba nujno nepovezana z užitkom.

(Ilustracija iz Bljoga O grdem, Delo, 2017)

6. Je sreča povezana z denarjem? Od kdaj? Od katere vrednosti naprej in do katere vrednosti?

Misliš koliko denarja moraš imeti, da si lahko privoščiš ravnovesje? Ja, ta načeloma asketski koncept čuječnosti, češ, ustavi se in povohaj rožice, je danes vsekakor povezan z denarjem. Najprej moraš zaslužiti malo premoženje z neko jalovo aplikacijo, da bi se nato lahko upokojil in naselil v hipijevski kombi s prenosno eko gredico. To je malo hinavsko in popolnoma v nasprotju z izvirno budistično askezo (ali pa tudi ne: Buda je bil prej princ Siddharta, kajne?).

A po drugi strani je že Aristotel tudi o filozofiji govoril kot o nekem luksuzu te vrste. Družba mora biti najprej dovolj razvita, da si nekateri posamezniki lahko privoščijo, da ne bodo počeli ničesar in bodo zato lahko filozofirali.

Spet tretji problem je tu sodobna nadgraditev revščine v neko velemestno mučenje in rejenje v nasprotju s staro, razmeroma neobremenjeno revščino brez skrbi bogatunov. Moja babica je vedno razlagala o teh lepih revnih časih na kmetih, kako malo so potrebovali, kako so vsi spali v isti sobi in jim nič ni manjkalo. Nikoli ne veš, koliko je tu idealizacije in zakaj je zares jokala, ko je morala iz partizanov iti živet v Ljubljano. Pri teh posplošitvah je treba biti zelo previden, da nekaterih spremenljivk ne napihneš, druge pa zanemariš.

7. Misliš kot Indijci, ki se izrekajo za bolj srečne?

Indijci se izrekajo za bolj srečne, ker so bolj fatalistični. Ljudje, ki svoje usode ne sprejemamo kar za gotovo danost, se bomo manjkrat izrekli za srečne, ker imamo ves čas občutek, da bi lahko še kaj naredili. Na drugi strani pa so ljudje v sistemu, v katerem je največ, kar lahko naredijo v življenju, da sprejmejo kasto, v katero so rojeni, in svoj poklic, in če so s tem zelo zadovoljni, bodo imeli dobro karmo in bodo v naslednjem življenju nagrajeni z rahlo višjo kasto. Verjetno si v okviru tega lahko krasno srečen, ker se za nič ne ženeš. Kot piše Prešeren, »sem dolgo upal in se bal«: up in strah, oboje nas meče iz tira. Ampak ko pesnik upu in strahu da slovo, pa pravi: »srce je prazno, srečno ni«. Za budiste je po drugi strani prav to prazno srce cilj razsvetljenja. Srce je dejanski zen izraz, ne sebstvo ali jaz. To srce izprazniš vseh želja, in ko to storiš, srce dejansko sovpade z absolutom. Absolut pri budistih ni nekaj maksimalno polnega kot pri nas bog ali kaj podobnega, ampak je praznina, prazno. In v trenutku, ko izprazniš srce, imaš v sebi božanstvo. V naši kulturi pa imamo tole nesrečno srce, ki je srečno samo, če ga nekaj poganja naprej, če se česa boji, če na nekaj upa.

8. Ali se danes sploh še pogovarjamo o ravnovesju med delom in prostim časom, ko pa moramo vendar živeti svoje delo? 

Zdi se mi, da se ravno zdaj, v zadnjem času, ko se dogaja splošna kreativizacija celotne delovne populacije, spet pogovarjamo o tem. Še pred tridesetimi leti je veljajo, da je okej, če delaš, zaslužiš denar, si ponosen na svoje delo in zunaj delovnega časa počneš stvari, ki te še zanimajo. V vseh fazah razvoja družbe so bili umetniki, ki jih sploh ni zanimalo ravnovesje med delovnim in prostim časom. Zato so imeli umetniški studio, to je prostor, v katerem so živeli in delali. Niso potrebovali bariere med življenjem in delom in bili so med redkimi, ki so lahko vstajali sredi noči, če so slučajno dobili inspiracijo, in začeli ustvarjati direktno iz postelje. Tudi sam sem nekaj časa, tam od leta 1999 do 2007, že živel tako, preden je kriza prekarnost naredila tako nedostojno. Potem pa je bila cela populacija postavljena pred dejstvo, da morajo tako, kot sicer živijo umetniki, živeti kar vsi. Vsi moramo biti kreativni, vsi moramo imeti grozno radi svoje službe, vsi se moramo povsem vreči v svoje delo. Če nekje delaš in delaš samo zato, da boš delo dobro opravil in zanj dobil plačilo, si postal totalen sumljivec. O tej temi sem napisal Bljog Prekarnost kot prisilni piknik. Norma bi morala biti, da v svoji službi malo trpiš.

9. Če nas skrbi, da svojih talentov ne bomo ustrezno monetizirali, kaj pa je skrbelo generacijo naših staršev?

Imam občutek, da so naši starši v osnovi imeli precej podobne težave, samo da so živeli v svetu, ki je bil malo manj zahteven. Imeli so daljši reakcijski čas. Te svoje osebne »kickstarterje« so lahko nekako izpeljali v svojih službah in to ni bil pogoj, da so te službe sploh lahko imeli. Ni bilo potrebe po mednarodnem uspehu, po dokazovanju na mednarodnem trgu. Tudi to se je spremenilo. Danes moramo biti uspešni v svetovnih povezavah. Našim staršem pa je bilo zelo razumljivo, da je njihov uspeh lokalno omejen. Mojemu očetu, psihiatru, je bilo recimo jasno, da je njegov skrajni domet kakšen vodilni položaj v domači bolnišnici. Objavljati in predavati v tujini je bilo fino, a ne nujno. Zdaj so v akademski sferi te zahteve postale nemogoče. Mednarodne povezave in objave so nujne, pri čemer pa nikakor ne prinesejo nujno boljših rezultatov. Ravno zato sem izskočil iz te mašinerije. Za temeljit razmislek in mirno podajanje celovite misli pri vseh teh mednarodnih lobiranjih ni več pravega prostora. A v tem multikulti mreženju po navadi ni nobenega presežka. Vse temelji na nekih napol fiktivnih mednarodnih povezavah, ki so povsem zaprte same vase, brez vsake prave širine, brez odmeva zunaj njih. Kot neka mednarodna nepredušna klika, namesto da bi se v konkretnem okolju pogovarjali o konkretnih vprašanjih – bolj lokalno, a bolj komunikativno.

10. Je razlika med našim načinom dela in tistim naših staršev torej v težnji k večopravilnosti ter zato slabšem fokusu in manj doslednih izdelkih? 

Za primer bom vzel strip, ker ga dobro poznam in je povezan tudi s tako imenovanimi kreativnimi industrijami. Prej je bilo kreativcev, ustvarjalcev stripov razmeroma malo. Imeli so zelo intenzivne, »utrgane« ideje, ki so jih predstavljali urednikom. Ti so potem te nore ideje kanalizirali in jih po potrebi obrezovali tu in tam. To je bila učinkovita dinamika in iz nje so prišli zanimivi izdelki. Danes je to zamrlo, ker so se uredniki zaradi morja ustvarjalcev, ki jim ves čas nekaj nosijo, razvadili. Zato danes pravijo: »Sestavite svojo ekipo, najdite zagonska sredstva, izbrusite zadevo, dajte jo na Kickstarter, ko boste to naredili in preverili, ali ima prodajni potencial, pa bomo mi reč izdali z žigom naše ugledne založbe.« Se pravi, v eni osebi moraš biti kreativec, urednik, producent in promotor svojega dela. Najhujše pri tem pa je, da moraš sam klestiti svoj kreativni tok. Zato se ne moremo sfokusirati. Lepa, predvsem pa dolgoročno vzdržna delitev je ta, da si bodisi kreativni cunami ali pa nekdo, ki usmerja ta cunami, ne pa oboje. 

11. Smo pa v vsakem trenutku kot iz filma, kot da imamo same izjemne vloge. 

Glede videza imamo veliko višje standarde, ves čas moramo lepo dišati, iz ust nam mora blagodejno dehteti, imeti moramo svilnate lase. Če pogledaš fotografije iz osemdesetih let, so bili vsi videti precej bolj podrto. To, da moramo biti ves čas videti kot iz fikcije, je sorazmerno s kreativizacijo družbe. Pred tridesetimi leti je bilo takih likov le nekaj, recimo ljubljanski Ivan Mrak je bil eden izmed njih, ves čas je bil v pozi, s cigareto in napeto ustnico. Taki liki v družbi so drugim dajali dovoljenje, da so večino časa banalni. Če se od vseh pričakuje, da so kot iz filma, nastane problem. Kot ima vsak vrojeno nagnjenje do filozofije, imamo seveda vrojeno tudi nagnjenje do ustvarjanja. In super je, če imamo vsi prostor, da temu nagnjenju damo duška. Včasih so pač doma po službi delali gobeline, lepili skupaj modelčke ali brkljali okrog avtomobilov v garaži in tako sprostili ta svoj igrivi ustvarjalni moment. Zdaj mora na lepem ta kreativni potencial sovpadati z denarnimi nagradami. Jasno je, da ne moreš biti vse življenje ves dan tržljivo kreativen, ker je to noro izčrpavajoče. Zato je sodobni ideal, da se ti talent in monetizacija ujameta, da iz tega v kaki dekadi počrpaš nore količine denarja in potem s pametnimi investicijami, ki so resno moralno sporne, presrfaš do konca življenja.

12. Kaj pa naši otroci, v kakšnem filmu bodo? 

Bog ve, iz zgodovine se je dobro učiti, ne da pa se je napovedovati. Mogoče bo šlo v isto smer še naprej, a se bo obrnilo v nekaj finega. Kot kadar si žalosten in misliš, da ne more biti slabše, pa padeš še za pet nivojev. In ko pristaneš na dnu, na lepem postane odlično, ker si že tako uničen, da ti je vseeno, in iz tega dobiš supermoči. Lahko torej, da bo našim otrokom postalo vseeno. Lahko pa se zgodi odklon v nasprotno smer, kot se malo že dogaja na sicer za zdaj zelo izumetničen način – obračamo se v ozko specializacijo, lokalno delo, samooskrbo. Mislim, da je naša naloga predvsem ta, da otroke pustimo, da so čim bolj odprti, jih opremimo s splošnimi etičnimi načeli in jim ne dajemo lažnega občutka, da bomo že vedno poskrbeli zanje, ker nimamo pojma, če bomo res lahko. Obenem pa prosim, da jim skušajmo prihraniti občutek krivde, če jim ne uspe biti nekaj noro posebnega. Če hočejo biti avtomehaniki ali kuharji v brezzvezni mali gostilni, super. Ničesar, ampak res ničesar s tem niso zafrknili. Če jim slučajno uspe biti izjemni umetniki, odlično, ampak naj ne bodo zgube, če niso. Pomembno je, da so usposobljeni za samostojno preživetje in so dobri ljudje. Mi smo bili pač vzgojeni drugače, da je nujno biti nekaj posebnega, in temu moramo zdaj hočeš nočeš ostati zvesti. Problem je nastal, ker so nam vsem rekli, da smo nekaj posebnega, ne samo nam petim, ki smo tudi res (smeh).

Celotni pogovor preberite na zala.si. Za še več zabavnih razlag o kompleksnih pojavih pa tule dostop do knjižne izdaje dr. Izarja Lunačka, Müsli in Rüsbe.


Sledite nam


Kako preprečiti okužbe kirurške rane?