fbpx

Iz travm lahko zrastemo močnejši

Odnosi v družini

Mnogi izmed najbolj motiviranih in duševno prožnih ljudi, kar sem jih imela priložnost spoznati, so v otroštvu preživeli travmo. Če se že zgodaj v življenju naučimo, kako preživeti eksistenčne izzive – izgubo bližnje osebe, razvezo, selitev daleč od prijateljev in sorodnikov – se v nas lahko razvije močna ponotranjena odločenost, da bomo preživeli kljub nepričakovanim izzivom, ki jih življenje prinaša. (Dr. Tara Swart)

dekle voda obleka

V Partnerski in družinski svetovalnici so travme pišočih zelo pogosta tema. Govorimo o travmah, ki so jih prizadele v preteklosti in so jih že v veliki meri predelali, ki pa se ob pomenljivem dogodku v sedanjosti spet oglasijo – kot ob slabem vremenu zakljuva bolečina v že dolgo zaceljeni rani. Kaj tedaj?

Anonimna uporabnica “izgubljena_luna“ je v svetovalnico poslala vprašanje z naslovom Podoživeta travma, negativni občutki, čustvena odmaknjenost. V njem je zapisala (objava ni lektorirana):

Pozdravljeni. Moj problem je morda na prvi pogled nekoliko nenavaden in za marsikoga težko razumljiv, morda celo smešen, zame pa prava muka. Čez noč se je v meni nekaj obrnilo, spremenilo in ne vem točno, kaj naj s tem zdaj počnem. Veliko vem o psihologiji, terapijah, tudi na partnersko terapijo sem hodila z možem (s katerim v pogovorih lepo sodelujeva in je odprt za vse, tukaj res ni problema). Ampak tega “pojava” sedaj pa mi ne more pomagati rešiti nihče, mu je pa zelo hudo, ko me gleda. Mislim, da sem v tem čisto sama in resnično je vsak dan muka.

Drame z moževimi starši in padanje mask

Najprej nekaj besed o zgodovini odnosov, ki so v razširjeni družini problematični. Sedem let smo živeli v kraju, od koder prihaja moj mož in tam smo bili izpostavljeni precejšnjim dramam z njegovima staršema, ki sta bila vse prej kot kaj dobrega. Od vsiljevanja in neuvidevnosti (po rojstvu otroka sploh nismo mogli normalno shajati z njimi, ker so bili res obupni), po drugi strani brezbrižnosti (tako smo vsaj na zunaj doživljali) in ena sama igra, nič pristnega, da sploh ne veš, kdo je kaj … Tiste probleme sva takrat konkretno prežvečila in bila prepričana, da so predelani. Skratka, po sedmih letih sva sklenila, da se od tam preselimo v kraj, bližje mojim staršem, kamor lahko dava otroka brez skrbi kdaj v varstvo in se nekako dosti bolje razumemo. Ne družimo se pretirano veliko, seveda ne živimo skupaj, ko pa se vidimo, je vse ok, nihče v nikogar ne sili, nudimo si pomoč, če treba, smo nekako uvidevni in spoštljivi, tako da lepo vozimo te medgeneracijske odnose.

Ko smo se odselili, sva torej oba zadihala, čutila sva svobodo, končno sva daleč stran, stvari sva poskušala pozabiti oziroma pustiti za seboj. Zgodi se bolezen in njegov oče potem nepremičen leži v bolnici, ampak iskreno povedano se nekako zaradi vseh slabih dejanj nikomur pretirano ne smili. Smo pač iskreni, ne hlinimo nekaj, česar ni. Tašča je na zunaj postala bolj znosna (razen kakšni čudnih pripomb, ki ne pustijo hudih posledic ali pa se jih ne zavedamo). Na terapijah in preko astrološkega svetovanja sva sicer več krat dobila informacijo, da naj bi bila ravno ona tista glavna čustvena vampirka in manipulantka (ki ga je na koncu izpila), da je delovala skozi njega, on naj bi bil samo kot neka lutka in tisti, ki je deloval na zunaj, pritiskal in bil na videz “žleht”.

Temu trenutno še težko povsem verjameva, veva pa, da je sigurno vsaj nekaj resnice tudi v tem. Tašča namreč od vedno igra nemočno potlačeno žensko, ki je morala ubogati moža, biti običajno tiho, ni odločala o ničemer itd. Včasih smo videli tudi njen drugačen obraz, predvsem pa je velika igralka in je nihče ne pozna zgleda dovolj dobro. Vsekakor je materialistka, da je ni in tega ne more skriti. Kaj absolutna resnica, še danes ne vemo točno. Kdo je kriv ali odgovoren za kaj, je težko razčleniti. Morda imamo tasta celo malo krivici za najslabšega, kaj pa vem … Mož v glavnem ne more k njemu na obisk oziroma noče, ker mu je naredil preveč hudega.

Neškodljiva projekcija slike pokaže, da je mož izrezan tast

Skratka, preselili smo se od tam, bili smo srečni, mirni. Mislili smo, da je vsa ta saga za nami, da smo rešeni teh problemov. Potem pa en dan, nič hudega sluteč, moj mož naloži svojo sliko v ta program, ki je zdaj tako priljubljen, ki ti postara obraz in lahko vidiš, kakšen bo najverjetneje človek zgledal, ko bo starejši. Ko sem zagledala sliko, mi je postalo skoraj dobesedno slabo, saj je na tisti sliki moj mož skoraj izrezan tast – njegov oče. Torej človek, ki smo ga težko gledali, ki je res povzročil veliko slabega in tudi mož se je zaradi pogleda na sliko počutil slabo. Tiste poteze odslikavajo toliko slabega in hudega, da sva bila oba v šoku. Najhuje zdaj je to, da jaz tega prizora, te slike, ne morem dati iz glave in dejansko sem se čustveno odmaknila, kot da v njemu vidim samo še njegovega groznega fotra.

Pred tem sem v njem videla samo njega, ki je drug človek, druga duša, boljši in drugačen v vseh pogledih, ker dela na sebi in dejansko me nič kaj ne spominja na nikogar drugega. Razen vizualno zaradi malenkosti. Ker sem mu odkrito povedala, kaj se je mi je zgodilo in kako se sedaj počutim, kako me je odneslo stran, je seveda žalosten, jaz pa prazna in izgubljena, ker ne vem, kaj naj s temi občutki delam?

Vem, da večina ljudi tega ne bo mogla razumeti in tolažba v smislu “saj je samo slika, saj je samo freska”, meni zdaj niti malo ne pomaga. Ti občutki in vse to, kar se je pojavilo, izvira iz globin in je nerazumljivo na razumni ravni, tukaj logika ne deluje. Šla sem celo na karmično diagnostiko, ena terapija seveda ne more narediti čudeža, bom vztrajala dlje, ampak resnično se bojim, da bo to ostalo in ne bom mogla nazaj. Da se bom bala, da se bom mož spreminjal v pojavo njegovega očeta, ki odseva toliko slabega in se bom zbujala ob tej sliki. Če ne bi bila tako dolgo izpostavljena in vpletena v spletke in drame, če ne bi tiste žlehtnobe občutila na svoji koži, se mi to ne bi zgodilo.

Tako pa nekako zgleda nisem predelala in sem sedaj dobesedno doživela travmo. Tako se vsaj počutim, ker me je čisto odneslo in ne morem nehati misliti na to. Terapevtka mi je celo omenila, da naj bi s to dušo (tastovo) jaz imela v nekem prejšnjem življenju tak odnos, da se mi gnusi, ampak resnično ne vem, kaj naj s temi podatki delam, ker mi bolj škodijo, kot koristijo. Šli sva skozi meditacijo sproščanja jeze in zamere, pa mi očitno ni pomagalo dovolj. Ne vem niti, od kod izvira vse to.

Kako naj se nazaj povežem z možem

Predvsem pa ne vem, kako naj se nazaj povežem z možem, ki je krasen človek in mi je vedno v oporo. Nikoli ni bil proti meni, vedno na moji strani, o čemer večina ženska samo sanja. Nikoli se nisem borila proti njegovim sama, ko so bili vsiljivi in neuvidevni, vedno je ščitil nas tri. Vedno mi je verjel, da nekaj ni ok, čeravno je bil vajen takih odnosov in ni videl enako kot jaz, vsaj od začetka ne. Skozi terapijo sva se veliko naučila in se povezala (takrat, pred nekaj leti, ko sva hodila).

Enostavno ne vem, kako to preboleti in pozabiti, prečistiti to temo in zamere … Razumsko ne gre, ker mi je vse jasno, ampak čustva delajo po svoje, nezavedno in brez moje volje.

Strokovnjakinja odgovarja:

Spoštovani,

hvala, da ste spregovorili o temi, ki je zelo pomembna in bo pomagala še komu. Vaš problem sploh ni nenavaden (v resnici podobno stisko, kot jo opisujete vi, iz lastne izkušnje pozna marsikdo), še manj smešen, na srečo tudi nerešljiv ni, predvsem pa je pomembno, da se zaveste, da v njem – če se seveda odločite za to – niste sami. Vem, da doživljate, kakor da ste – delno je to gotovo tudi posledica večletnih nefunkcionalnih odnosov z moževimi starši – vendar v resnici niste; lahko dobite pomoč, delček je boste morda našli tudi na tem forumu.

Za program, ki postara obraz, sem slišala, celo videla enega teh postaranih obrazov in moram reči, da je ta na videz nedolžna zadeva kar naporen zalogaj za občutljivejše duše! Včasih ni najbolj modro skušati pokukati v prihodnost. Vendar to seveda radi počnemo – skušamo gledati v prihodnost in tudi v preteklost, to je nadvse človeška lastnost. Nekaterim in v nekaterih primerih to koristi, drugim bolj škodi kot ne. Zato je tudi ključno, da se na kakršnikoli terapiji ali svetovanju počutimo varno. Če čutite, da je nekaj za vas (za vaše možgane) prenaporno, preveč, morda raje počakajte, se umirite, prečutite in potem nadaljujte po občutku. Vse vas bo počakalo :)

S stališča relacijsko družinskega psihoterapevtskega modela, po katerem delam, lahko rečem, da za travmatičen dogodek, ki ste ga doživeli, zadošča že to, da ste s tastom sobivali sedem let (torej tudi če ne bi vedeli ničesar o morebitnih prejšnjih življenjih in povezavah). Lahko tudi rečem, da se popolnoma strinjam s tistimi, ki so vam razlagali vlogo tašče v vsej družinski dinamiki. Skratka, vse potrebne podatke imate, da lahko mirno verjamete svojemu občutku, da ste zares živeli v škodljivem ozračju. In ob pogledu na možev postarani obraz je vaša reakcija v resnici zelo normalna, pa če je še tako mučna. V vaših možganih je nekje nastal spoj med sliko (mož) in vsebino (tast). In ker možgani delujejo tako, da nas skušajo po najboljših močeh zaščititi pred tistim, kar dojemajo in si razlagajo kot nevarnost, ste se od moža nehote čustveno odmaknili. To govori samo o tem, da proces celjenja po ranah, ki ste jih dobili v tisti nefunkcionalni skupnosti, še vedno poteka. Ko ste se odselili, ste seveda bili srečni, zadovoljni, olajšani, končno ste zaživeli in zadihali, pa še z vašimi starši imate dovolj dobre odnose. Ampak v globini se rane še niso zacelile.

Dobra novica je, da se celijo in da bo še bolje. Pomembno je, da uporabite t.i. dvojno zavedanje: da se zavedate, da je mož malce podoben tastu (in morda mu bo na starost še bolj), vendar to NI tast, ni ista oseba, podobnost je le zunanja. To je nekaj, kar morate (dobesedno) vedno znova prijazno in nežno povedati svojemu notranjemu otroku – tistemu delu sebe, ki so ga travmatizirajoči odnosi z moževo družino najbolj prizadeli.

Dobra novica je tudi ta, da vaša odmaknjenost od moža ne bo trajala večno, da bo šok izzvenel. Pomagalo pa vam bo, če se boste z možem o tem pogovarjali (morda bi mu prišli prav tudi naši odgovori), mogoče pa podelili svojo stisko še s kom. Kajti res, ko o problemu spregovorimo, izgubi veliko moči. Pa še nekaj: v tem občutljivem obdobju bi na vašem mestu stike z moževimi starši kar najbolj omejila, pa brez slabe vesti.

Kaj na to poreče znanost?

Te dni je izšla knjiga Izvor nevroznanstvenice dr. Tare Swart, izvršne svetovalke nekaterim najbolj cenjenim vodilnim osebnostim v medijih in poslovnem svetu.

Povezava med zdravljenjem travme in krepitvijo mentalne prožnosti ni naključna, meni dr. Tara Swart.

»Naši neuspehi in zakasnitve, preokvirjeni z mentaliteto obilja in zavedanjem, kakšno moč ima nevroplastičnost, nas pravzaprav okrepijo, če jih ponosno sprejmemo in se odločimo, da jih bomo uporabili kot vodo na svoj mlin – tako da z njimi moč svojih možganov nahranimo, namesto da bi jo izčrpavali.

Kadar dobim občutek, da sem zasuta s problemi, se spomnim znanih ljudi, ki so premagali neverjetne ovire, in tako laže uvidim, kako majhne so moje težave: ljudi, kot sta Nelson Mandela in Viktor Frankl, ki je preživel holokavst. Poglejmo, kaj je rekel Mandela o tem, kako se je treba posloviti od negativnih čustev, če želimo rasti: “Ko sem stopil skozi vrata proti izhodu, kjer me je čakala svoboda, sem vedel, da bom, če svoje zagrenjenosti in sovraštva ne bom pustil za seboj, ostal v zaporu.”«

Knjigo bodo predstavili tudi na letošnjem knjižnem sejmu v Cankarjevem domu. V četrtek, 28. 11., od 14.30 do 15.00 bodo gostili prevajalko Jano Lavtižar, spec. zakonske in družinske terapije. Vabljeni!

Preberite tudi:


Sledite nam


Kako preprečiti okužbe kirurške rane?