Kaj je obsesivno kompulzivna motnja (OKM) in kako jo prepoznamo

Kam po pomoč, Mesec dni za zdravje, Odnosi v družini

Osebam z obsesivno kompulzivno motnjo življenje grenijo obsesije – vsiljive misli čudnih vsebin, ki sprožajo prisilo neobičajnih kompulzij. So te vsiljivke brez vsakega smisla in čisto naključne? Kaj je vzrok za nenavadne simptome?

zbiranje motnja kovanci

Kaj je obsesivno kompulzivna motnja?

Značilnost obsesivno kompulzivne motnje (OKM ali OCD-Obsessive-compulsive disorder) so vsiljive mučne misli (obsesije) in prisila k ritualnim dejavnostim (kompulzije).

Obsesije so vsiljive iracionalne misli, pogosto obscene ali agresivne vsebine, ki jih oseba ne želi, pa vendar jih ne more odgnati. Kljub temu, da misli niso v skladu z njenimi osebnimi načeli, jih občuti kakor lastne. V

Vsiljivke spremlja neznosna tesnoba, ki jo oseba lahko zmanjša z izvedbo kompulzije, točno določenim ritualom, ki naj bi razveljavil obsesije, ki so osebi vsebinsko nesprejemljive. Tudi kompulzije nimajo za osebo prav nobene koristi, niti ji ne nudijo nikakršnega užitka, od običajnih dejavnosti pa jo loči prisila, ki osebi ne dovoli izbire. V kolikor bi se oseba uprla in dejavnosti ne bi izvedla, bi jo preplavila mučna tesnoba.

Od kod izvira OKM?

V klinični praksi se največkrat izkaže, da izvor OKM seže v rano otroštvo. Vzrok za nastanek simptomov OKM lahko izhaja iz popolnoma normalnih razvojnih teženj otroka po osamosvajanju, vendar so te zaradi pretirane notranje kritike prekomerno obsojane.

Ponotranjeni kritik se v obliki slabe vesti oblikuje kot dediščina avtoritarne vzgoje in še v odrasli dobi pretirano zastopa starševska načela. Gre predvsem za notranjo prepoved čutenja agresivnih ali spolnih impulzov, ki so bili za družino nesprejemljivi.

V obdobju drugega in tretjega leta življenja otrok razvija svoje spretnosti in pogumno raziskuje okolje. Vse bolj je ponosen na svoje zmožnosti ter trmasto želi uveljaviti svojo voljo. V tem obdobju je otrokova agresija pomembna, saj z njo izhaja iz tesne simbioze z materjo. Starši se na otrokov agresivni del različno odzovejo.

V kolikor situacije z vzgojo ob otrokovem upiranju jemljejo osebno, izgubijo naravni občutek, da so otrokove težnje po osamosvajanju pomembne. Če so otrokove težnje po uveljavljanju kritizirane in zatrte, ga postane sram samega sebe in je s tem okrnjen njegov osebnostni razvoj.

Otrok tako prihaja v konflikt med lastnimi hotenji in prepovedmi okolice. Njegovi občutki in težnje niso sprejeti od tistih, od katerih pričakuje največ ljubezni in razumevanja. Začuti jezo na pretiran nadzor staršev, vendar je ne izrazi, saj se mu zdi nevarna, slaba in umazana ter jo drži strogo pod kontrolo. Svojih emocij se sramuje, zato jih kot prilagoditev na situacijo izolira, s tem pa izgublja notranjo orientacijo in posledično razvija dvom vase. Njegovo prilagajanje gre v smeri podrejanja.

Kakor se otrok skozi razvoj podreja staršem, tako se njegov jaz v odraslosti podreja ponotranjenim starševskim likom. Nedopustne emocije oseba zato tudi v odrasli dobi z obrambnimi mehanizmi izolira, te pa se preko simptomov obsesij vračajo nazaj. Da bi vsiljive misli, ki osebi sprožajo sram, razveljavila, izvaja kompulzije, ki vsebinsko nasprotujejo vsiljivkam.

Katere mehanizme OKM poznamo?

Freud je poudarjal, da neizražena čustva ne bodo umrla, so kakor živa pokopana in se bodo zagotovo vrnila v še grši obliki.

Kljub temu, da simptomi OKM osebi predstavljajo vir trpljenja, pa so zgolj izraz nezavednega konflikta. Notranji konflikt med lastnimi težnjami ter zapovedmi okolice je vzrok, ki osebo razdvaja in je z zatrtimi čustvi odgovoren za nastanek OKM.

Nezavedni konflikt nase veže psihično energijo, osebo izčrpava in ji omejuje življenje. Simptome poleg tesnobe spremljajo še sram, gnus, dvom vase in občutki krivde za nesprejemljive misli. Ti občutki so pravi zaviralci vsake spontanosti, odločnosti in uveljavljanja.

Mehanizem simptomov OKM si lahko predstavljamo s prispodobo, da bodo za neplačani račun verjetno stalno prihajali opomini. Tako so tudi simptomi le stalen opomin na nerazrešeni konflikt. Kako pa lahko oseba poravna račun sama s sabo?

Pomen simptomov

Kljub temu, da obsesije delujejo nesmiselno, pa se lahko skozi psihoanalizo (ali psihodinamske psihoterapije) raziskuje globlji pomen simptomov (obsesij in kompulzij). Simptomi so le izraz nezavednega konflikta in se jih da interpretirati podobno kakor sanje. Obsesije in kompulzije nosijo za vsako osebo z OKM svoj pomen in se lahko tolmačijo zgolj individualno.

Najpogostejši simptomi OKM motnje

Vsakomur se lahko prikrade čudna misel, vendar jo večina lahko odžene, osebi z OKM pa se vedno znova vsiljuje in vzbuja strah, da izgublja razum. Za obsesivno kompulzivno motnjo so značilni vsebinsko različni simptomi ali njihove kombinacije. Lahko pa se simptomi skozi različna življenjska obdobja spreminjajo.

Strah pred mikrobi-misofobija

Vsakdo se lahko dotakne nečesa umazanega in umazanijo kar čuti na rokah, vendar ko si roke opere, pozabi na vse skupaj. Osebo z OKM pa lahko spremlja občutek umazanosti še kar naprej, kljub temu, da je realno umazanijo odpravila. Prav tako jo lahko vsiljive misli priklepajo k čiščenju in dezinfekciji doma. Oseba se v resnici ne boji realnih klic, temveč produkta svoje domišljije, saj vsiljive misli sprožajo nenehen dvom o čistoči.

Strah pred izgubo nadzora nad agresivnimi impulzi in neprimernim seksualnim vedenjem

Osebe, ki trpijo za to vrsto simptomov OKM je groza, da bodo izgubile nadzor in svoje čudne misli udejanjile. Lahko se vsiljujejo misli, da bodo nekoga od bližnjih poškodovale. Mučno tesnobo lahko začutijo že zgolj ob pogledu na nože, zato jih pričenjajo skrivati pred seboj ali se izogibati situacijam, kjer bi lahko prišle z njimi v stik.

Lahko se jim obsesivna misel pojavlja med vožnjo, da bodo koga povozile ali zapeljale na nasprotni pas. Pogosto se mamicam po porodu pojavljajo strahotne misli, da bi lahko svojega otroka vrgle skozi okno ali ga drugače poškodovale.

Lahko se vsiljuje misel, da ima pedofilna nagnjenja. Čeprav osebe ničesar od tega ne bodo storile, so obsesije, ki jih preganjajo grozljive. O sebi imajo osebe zaradi vsiljivk izredno slabo mnenje ter čutijo občutke krivde že zgolj za misli, ki se jim vsiljujejo, kljub temu, da misli niso v skladu z lastnimi načeli in jih ne morejo odgnati.

Osebe lahko zamajejo misli dvoma v spolno identiteto. Sram lahko sprožajo obscene misli ali strah pred neprimernim seksualnim vedenjem v javnosti.

Začarani krog preverjanja in dvoma

Dvom, ki je lahko čisto realen lahko sili k preverjanju, vendar pa postane z nenehnim vsiljevanjem pretiran. Vsakomur se lahko zgodi, da pozabi izključiti likalnik. Osebam z OKM pa se taka misel lahko vsiljuje še po tistem, ko so že preverile in se prepričale, da je izključen. Preverjanje jim za kratek čas nudi pomiritev, vendar se lahko kmalu zopet pojavi dvom.

Dvom osebam lahko sprožajo misli, da so iz malomarnosti povzročile škodo. Lahko se vsiljuje dvom v lastno zdravje in temu sledi preverjanje pri zdravnikih. Pogosto se pojavlja tudi obsesivni dvom v partnerja, ki lahko po nepotrebnem povzroči prekinitev partnerske vezi.

Prisilno iskanje magične podpore v ritualih vraževerja

Športniki često za povečanje samozaupanja izvajajo določene postopke, ki so v preteklosti spremljali njihove uspehe. Osebam z OKM pa rituali navadno zagotavljajo sigurnost, da se ne bo njim ali njihovim bližnjim zgodilo kaj slabega.

Rituali, ki jih morajo opraviti so zahtevni za izvedbo, saj morajo biti opravljeni po točno določenem postopku in pospremljeni s pravimi mislimi. Če ni opravljen pravilno, je ritual potrebno ponoviti, da izniči nevarnost situacije.

Kopičenje stvari in podatkov

Osebe s posebnimi simptomi OKM kopičijo stvari, ki jih ne morejo zavreči, čeprav jim vedno bolj omejujejo življenje. Na stvari so intenzivno navezane in jim predstavljajo celo del njihove identitete. Hkrati se zavedajo, da so količine stvari pretirane in se jih pred drugimi sramujejo.

Kam po pomoč pri obsesivno kompulzivni motnji

Psihoanaliza nudi možnost za predelavo vzrokov, ki iz nezavednega hranijo simptome. Premalo se zavedamo, da poleg težav, ki so posledica neizpeljanih razvojnih nalog, v nas klije tudi sila sanacije. Ne morem dovolj poudariti, koliko psihičnega nadzora in napetosti se sprosti ob predelavi notranjih konfliktov. Oseba tekom procesa psihoanalize do simptomov vzpostavlja distanco kar zmanjša njihov pritisk, hkrati pa krepi zavedanje, da vsiljive misli še niso dejanja. Vzporedno s predelavo simptomov se korektivno rešuje naloge, ki so skozi razvoj ostale neizpeljane. Oseba z ozaveščanjem nezavednega krepi notranji kontakt s seboj in prevzema vajeti življenja v svoje roke.

Pripravila: Ana Matijević, psihoanalitična psihoterapevtka
www.mojpsihoterapevt.si


Sledite nam