fbpx

Je sobivanje zasvojenih z alkoholom ključno za ohranjanje dolgoročne treznosti?

Bolezni, Zasvojenosti

Zdravljenje alkoholizma je naporen in dolgotrajen proces. To potrjujejo statistični podatki obolelih, izpovedane zgodbe zasvojenih in njihovih bližnjih. Izkušnje iz strokovne prakse tokrat z nami deli Milena Finc, mag. zakonskih in družinskih študij iz projekta Skupnosti Most.

čas jesenske žetve, moški z jabolkom v roki

Zasvojeni z alkoholom in gostilniški »kameradi«

Za osebe, zasvojene z alkoholom, je značilno, da se gibljejo v krogu ljudi, ki jim na različne načine omogočajo popivanje. Ne nujno v smislu, da bi jim dobesedno zagotavljali alkohol, temveč predvsem v tem, da skupaj z njimi kontinuirano in prekomerno konzumirajo alkohol. V mislih imam t.i. gostilniške družbe, zasvojene osebe, ki se praktično vsakodnevno srečujejo ob gostilniškem šanku. Pri tem seveda gre za škodljivo pitje, za prekomerno rabo alkohola, ki je »slovenski najbolj množičen in splošno uveljavljen šport«, kot pogosto slišimo. Da, gre za alkoholizem.

Nekateri zasvojeni z alkoholom sicer res popivajo kje drugje, npr. sami bolj ali manj skrivoma (če še imajo družino, partnerja) doma, kar pa ne pomeni, da okolica tega ne opazi.

Tisti, ki dnevno »zasedajo« šank, se tam srečujejo z drugimi, ko pridejo zgolj »zmočit grlo«, kot temu tudi včasih rečejo. Seveda ti zasvojeni v teh svojih srečevanjih nezavedno ali pa kar zavestno podpirajo drug drugega. Morebitnim priznanjem o svojem prekomernem pitju komurkoli in sebi pa se seveda izogibajo. Ti t.i. »gostilniški kameradi« predstavljajo še obstoječo socialno mrežo alkoholika, ki se vedno bolj zožuje na te ene in iste osebe, ki pravzaprav niso zaupni prijatelji, temveč bolj znanci.

Nezanesljivost alkoholika in njegov način soočanja s problemi

Ostali znanci in prijatelji, ki so trezni in so alkoholiku morda bili zelo naklonjeni, preden se je ta očitno začel vdajati alkoholu, postajajo vedno manj zainteresirani za njegovo družbo. Vedno manj jih zanima kakršnokoli sodelovanje z njim, saj alkoholik v aktivni fazi pitja ni več zanesljiv partner niti za posel niti za kakršnekoli dogovore. Alkoholik v tej fazi nima ne časa, ne volje za sklepanje novih prijateljstev in znanstev izven kroga ljudi, ki z njim pijejo, oz. ki so mu iz kakršnihkoli razlogov že pripravljeni plačati kakšno pijačo.

Tudi sicer se »moški pogovori« oz. način komunikacije v marsičem razlikujejo od ženskega prijateljskega klepeta in sicer predvsem v tem, da moški kolegom in prijateljem navadno ne razkrivajo prav veliko o sebi in svojih notranjih doživetjih. Znano je tudi, da se moški lažje odkrito pogovarjajo z neznanci, sploh če so pod vplivom alkohola, kot z znanimi in bližnjimi osebami, torej s tistimi, ki jih bolj ali manj redno srečujejo. Ob nesoglasjih z drugimi (npr. partnerko) ali ko jim ni dobro, pa se instinktivno zaprejo v svojo navidezno »votlino«, kjer v miru premišljujejo o svojem problemu.

Pomanjkljiva socialna mreža zdravljenega alkoholika

No, poglejmo si kakšna je pot zdravljenega alkoholika.

To je nekdo, ki je zaključil rehabilitacijski program (zdravljenje) za osebe s težavami zaradi zasvojenosti z alkoholom. Ko se takšen posameznik (običajno so to moški) po zaključku programa vrne v svoje siceršnje okolje, tam naenkrat nima več  prijateljev. Pa ne, ker bi bil tako nezaželen, nespreten, nesocialen ali kaj podobnega, temveč iz drugih razlogov.

S pivskimi kolegi izpred rehabilitacije se zdravljeni alkoholik ne sme več družiti, saj so pravila v rehabilitacijskih programih za opolnomočenje od zasvojenosti z alkoholom v tem smislu precej stroga in zavezujoča. Drugih prijateljev in povezav izven tega programa pa nima. Znanstva in prijateljstva, ki niso bila povezana z alkoholom, je v času pred zdravljenjem opustil, ali pa so te osebe zapustile njega. Kljub dobrim namenom so na nek način obupale nad njim.

Alkoholik v aktivni fazi pitja velikokrat grdo prizadene osebe okoli sebe izključno iz razloga, da bi tako ali drugače prišel. oz. bil v čim bolj neposrednem stiku s pijačo. Vsakdo, ki mu poskuša preprečiti oz. omejiti njegovo pitje, je v tistem času njegov sovražnik. Potreba telesa in psihe je po omamljanju močnejša od potrebe po dobrih in iskrenih odnosih z ljudmi okoli sebe. Na žalost.

Tako zasvojeni, ki se zdravljen in trezen vrne v svoje socialno okolje, kjer je pred tem živel (in popival), naenkrat ostane sam. Je skoraj brez podporne socialne mreže, ki bi verjela vanj in ga podpirala. Tudi s sorodniki nekateri zasvojeni v času popivanja prekinejo stike, ali pa sorodniki zanje ne željo niti slišati zanje, ker so jim v času aktivnega alkoholizma prizadejali veliko hudega, včasih tudi nepopravljivo škodo.

Preostanek socialnega življenja in zametki novih odnosov – sotrpini

Edine osebe, ki jih zdravljeni alkoholik še ima po zaključku programa, so »sotrpini«. To so udeleženci programa, oz. rehabilitirani alkoholiki, kot je zasvojeni sam. So-udeležencev programa alkoholik predhodno sicer ni štel za prijatelje, a vendarle so-bivanje v 9, 18 ali 24 mesečnem programu (različni programi v Sloveniji) pripomore k temu, da te so-trpine v programu bolje spozna, da tekom vključenosti v program izve veliko intimnega o njih.

Sčasoma se s temi osebami zbliža na potencialni prijateljski ravni. Vzpostavljajo se novi odnosi, prijateljstva. Številne aktivnosti, ki potekajo v psihosocialnih rehabilitacijskih programih, so takšne, da udeleženci na skupinah, biblioterapiji, delovnih aktivnostih itd. podelijo med seboj občutljive lastne izkušnje, svojo preteklost, spoznanja… Gre za zgodovino posameznika, ki je lahko zelo boleča in nerazumljiva nekomu, ki ni alkoholik oz. zasvojeni. Njegovi so-stanovalci oz. udeleženci programa imajo nekatere zelo podobne ali identične izkušnje, zato ga v njegovi stiski resnično razumejo. Poleg tega tudi podpirajo njegovo, sčasoma vedno pogumnejše in večje samorazkrivanje, ki tudi deluje terapevtsko samo po sebi, podobno kot vsi bližnji odnosi, kjer se človek lahko psihološko razgali.

V času vključitve v program se sčasoma spletejo prijateljstva

Tako se med udeleženci programa sčasoma splete pristna naklonjenost, ki je dober potencial za prihodnje oz. dolgoročno prijateljstvo.

Zdravljeni alkoholiki, ki skupaj z drugimi zasvojenimi so-bivajo v programu, so v začetnem in srednjem obdobju vključenosti v program poleg terapevtov in strokovnega osebja edini, ki jih razumejo. Razumejo posameznika, kaj se je z njim dogajalo, kako je in mu gre sedaj in kaj ter čemu si nekaj želi ter razmišlja o tem za naprej. Ti udeleženci, ki so z njim tako rekoč »na isti barki«, imajo lahko povsem enake dvome in muke, kot jih je imel on sam pred nekaj meseci, ob vključitvi v program.

Zato razumejo, kaj ga dela zmedenega ter od kod silna želja po alkoholu, za katerega zdravljeni zasvojeni zdaj že razumsko zelo dobro ve, da ni dober zanj in se mu je zavestno odrekel. Pri tem seveda potrebuje močno voljo za vztrajanje v treznosti, kar sploh ni enostavno. Udeleženci v programu so v tem obdobju torej dejansko edine osebe, ki razumejo, kaj se z njim dogaja. Vsi preostali v njegovi socialni mreži se sicer lahko trudijo ga razumeti, a v resnici tega povsem ne zmorejo, ker to preprosto ni mogoče. Le osebe, ki so se same borile z alkoholno omamo, lahko razumejo, kako labilno je njegovo psiho-fizično ravnotežje in da za vzdrževanje treznosti potrebuje podporo drugih. Prav temu so namenjene samopomočne in strokovno vodene skupine zdravljenih alkoholikov.

Urediti si življenje po zaključku zdravljenja alkoholizma

Alkoholik, ki je uspešno zaključil nek program socialne rehabilitacije za osebe s težavami zaradi zasvojenosti, si mora po zaključku programa na novo urediti življenje. Kaj vse to pomeni?

Pod pojem »urediti si življenje« ali »urediti se«, kot ga v strokovni sferi dela z alkoholiki uporabljamo, sodi tudi potreba ustvariti si in nadalje vzdrževati novo socialno mrežo. Kajti socialna povezanost z drugimi je tista, ki zdravljenega alkoholika v trenutkih slabosti lahko drži »nad vodo«, da vztraja v treznosti. Še zlasti, če je samski ali razvezan in je pred vključitvijo v program živel sam. Samota pa ni vedno zdravilna, vemo.

Za nevezane alkoholike je tako še toliko bolj pomembna prijateljska opora. Prijatelj zdravljenemu alkoholiku zaradi njegove specifike ne more biti vsak. Zagotovo ne nekdo, ki redno uživa alkohol oz. ima s tem težave ter bi to po možnosti rad počel še nadalje skupaj z zdravljenim alkoholikom, ko se ta vrne z zdravljenja. Prijatelje si na srečo izbiramo sami in urejen rehabilitiran alkoholik bi moral znati presoditi, kateri odnos je zanj škodljiv in predstavlja tveganje za recidiv in ponovno vračanje na stara pota.

Že v rehabilitacijskem programu so aktivnosti programa zasnovane tako, da posameznika, kadar ima neke opravke in mora iz skupnosti npr. oditi v mesto, ob tem spremlja oseba, ki ima »daljši staž«, ki je torej dlje časa v skupnosti. To pomeni, da udeleženec na izhod ne gre sam, temveč ga pri tem »spremlja. Na nek način ga ob tem tudi nehote nadzoruje« nekdo, ki ima daljše izkušnje z vzdrževanjem treznosti, zato zasvojeni na recidiv niti ne pomisli. En od razlogov za to je tudi strah, saj se zaveda, da bi se razvedelo in bi sledila izključitev iz skupnosti.

Sobivanje v sami skupnosti ima še druge zelo pozitivne in smiselne učinke, ki blagodejno vplivajo na bio-psiho-socialno ravnotežje posameznika v procesu rehabilitacije, saj je skupinski način bivanja in načina dela zelo učinkovita terapija, kjer zgledi vlečejo.

(Ponovno) učenje družinskih odnosov in povezav

Dobršen del udeležencev izhaja iz družin, kjer so vloge v družinskem sistemu zamenjane in pomešane, kjer je normalno funkcioniranje porušeno, mej pa ni ali so zelo nezdrave. Nezdrave meje obstajajo najprej med člani družine. Otroci v takšnih družinah so posledično zmedeni, nezavedno od zasvojenih in odvisnih staršev ponotranjijo sporočilo, da ne smejo imeti nikakršnih potreb in želja, saj zanje sicer ne bo nihče poskrbel.

Nasprotno, na različne načine morajo celo oni skrbeti za svoje starše, kar pomeni, da so vloge v tej družini zamenjane. V fazi zdravljenja zasvojenosti je za zasvojenega na določeni točki potrebno, da se tovrstne družinske dinamike zave. Prav tako pa morajo sčasoma tudi vsi preostali družinski člani prevzeti svoj del odgovornosti za razvoj zasvojenosti v povezavi z obolelimi odnosi v družini. V teh družinah dejansko manjka predvsem sočutja, ljubezni do sebe in drugega ter izražanja svoje resnice. Manjka komunikacije o tem, kako se člani počutijo v sebi in ob drugem. A to se zgodi, ko je pravi čas za spremembe v tej družini, če se člani odločijo vložiti svoj trud v to.

Sobivanje s sebi podobnimi ima »zdravilen učinek«

Sobivanje v programu z ostalimi člani skupnosti omogoča, da se med udeleženci bivalno terapevtske skupine že sama po sebi vzpostavi aktivna skupinska dinamika. Le-ta omogoča udeležencu/em terapevtsko preigravanje vlog iz primarne družine v zdajšnjih odnosih skupine so-udeležencev. Skupina je odlično ogledalo in terapevtsko orodje za dosego spremembe psihološkega stanja posameznika, zlasti njegovega odnosa do sebe in drugega. Ker se v teh skupinah na različnih skupinskih oblikah dela dogaja tudi močna refleksija, imajo udeleženci ob tem priložnost, da se soočijo z lastnimi notranjimi preprekami v odnosih. S tem postopno ozavestijo svojo preteklost in lasten način odzivanja v bližnjih odnosih, kar jim nadalje omogoča razumevanje načina odzivanja družinskih članov nanj kot tudi drug do drugega.

Vzpostavitev vezi med udeleženci oz. sotrpini v času sobivanja v rehabilitacijskem programu omogoča tudi lažje načrtovanje življenja po zaključku programa. V zadnjih mesecih programa so udeleženci soočeni z iskanjem bivališča oz. samostojne nastanitve, z iskanjem dela itd. Pojavijo se številne skrbi. Živeti sam in skrbeti zase po 9, 18 ali 24 mesečnemu so-bivanju v skupini, kjer je bilo s strani programa poskrbljeno za vsakodnevno organizacijo bivanja in prehrano, ni prav enostavno.

Resda so nekateri udeleženci že pred vstopom v program živeli sami, a je bila prav ta samota in osamljenost velikokrat tista, ki jih je potisnila čez rob. Zloraba alkohola je tako postala stalnica njihovega življenja, neke vrste »privlačna brezplačna karta v pekel«. Za rehabilitiranega udeleženca programa je vprašljivo ali je res najboljša rešitev zanj, da živi sam. Dvomi so veliki, saj so stroški enočlanskega bivanja najdražji, sploh, če oseba nima zaposlitve in je odvisna od denarne socialne pomoči.

Tu se porodi odgovor: so-bivanje. Za osebe s težavami zaradi zasvojenosti z alkoholom, ki so uspešno zaključile program psihosocialne rehabilitacije, je prav so-bivanje najboljši način, kako se izogniti pastem recidiva in zagotoviti dolgoročno treznost. Seveda tudi pri tem načinu ni garancije za uspešno trezno življenje, vendar se vseeno izkazuje, da so možnosti za dolgoročno treznost teh oseb veliko večje od tistih, ki živijo sami. Seveda so izjeme, ki imajo drugačno preteklost in je zanje izziv živeti sam v smislu sprejetja samega sebe. A večina zasvojenih ima največ izzivov prav s so-bivanjem in gradnjo kvalitetnih in zdravih odnosov z drugimi.

V družbi nekoga, ki je doživel nekaj podobnega, nisi sam

Z življenjem v skupnosti z vsaj še eno osebo, zdravljeni alkoholik ve, da ni nikoli sam. Zaveda se, da ga sostanovalec dobro pozna in bi hitro opazil, če bi prekršil pravilo abstinence. Ve tudi, da ga sostanovalec razume v dobrem in slabem, in ga sprejema, kljub temu, da je zdravljeni alkoholik. Tega niso zmožni vsi ljudje.

Nekako se zdi, da je v družbi še vedno v določeni meri prisotna tiha misel, da je nekdo, ki se je zdravil/rehabilitiral po zasvojenosti, čuden človek, ki ga je težko razumeti. Kar je verjetno res težko, če človek zdravljenega niti ne poskusi razumeti. Tako se zdi, da so v času po zaključku bivanja v rehabilitacijskem programu edini, ki te osebe zares razumejo, le drugi zdravljeni alkoholiki.

Po besedah enega bivših udeležencev programa, ki ga je sicer uspešno zaključil, je tudi med samimi udeleženci veliko nezaupanja. Temu se glede na pretekle izkušnje, ki so jih doživeli, ne gre čuditi. Dejstvo je, da rehabilitirani alkoholik še samemu sebi težko verjame, zato najprej on sam potrebuje daljše časovno obdobje, da bo začel zaupati v lastne odločitve in nehal dvomiti vase.

V času rehabilitacije in reintegracije, so-bivanja v skupnosti še z nekom lahko zasvojeni utrdi moč svoje volje ter doseže, da bo želja po uravnoteženem življenju v njem postala še jasnejša in dolgoročno prevladujoča nad željo po umiku, po begu iz življenja z omamljanjem, kot neustreznim načinom reševanja problemov, ki je le vodilo v nove, še večje probleme.

Izkustveno učenje, vsakodnevni trening iskrenosti, resnicoljubnosti, najprej do sebe in potem do drugega, imajo tu veliko vlogo. In vse to se da najlepše vaditi v skupnosti, v so-bivanju vsaj še z enim »sotrpinom« – rehabilitiranim alkoholikom. Mogoče bi bilo tudi izraz alkoholik bolje zamenjati s kakšnim drugih, a takšen je trenutno »jezik terapevtske skupnosti«, zato ga je smiselno spoštovati.

Poleg tega večina udeležencev na ta način ne pozabi, od kod so se dvignili, kar je absoluten dosežek in jim to vedenje pomaga vzdrževati treznost. V smislu reka: »Ne pozabi, od kod prihajaš!«

Zapisala:
Milena Finc, mag. zakonskih in družinskih študij
Projekt Skupnosti Most


Sledite nam


Kako preprečiti okužbe kirurške rane?