fbpx

Jana Lavtižar: Tudi to bo minilo

Koronavirus, Odnosi

Malo več kot 40 dni je že od pojava nečesa, česar prej nismo poznali. Še danes, toliko kasneje, je vprašanje, koliko zares vemo o nečem, kar je na svojevrsten način ustavilo svet. In mi, kot bi se znašli v čakalnici, v katero nismo prostovoljno vstopili.

Občutek je, kot da smo v čakalnici

Zdi se, kod da smo se znašli v čakalnici, v katero nismo prostovoljno vstopili.

Čakalnici, v kateri si ne želimo čakati na spremembo, ki bo prej ali slej vsekakor prišla, le da natančnih časovnih koordinat, pa tudi njene podobe nihče od nas še ne pozna. Vsekakor vemo, da nismo več na začetku, kakor tudi najverjetneje še ne na koncu, smo pa nekje vmes. Nekje, kjer smo si vendarle nekako uredili svoje vsakdanje življenje, bolj ali manj upoštevajoč predpisane omejitve.

Pogovor z Jano Lavtižar, specialistko zakonske in družinske terapije

Tokrat je Petra Petravič iz Zaupaj.si k pogovoru povabila Jano Lavtižar, specialistko zakonske in družinske terapije, moderatorko foruma na Med.Over.Net, tudi prevajalko (lani je v njenem prevodu izšla knjiga Izvor Tare Swart, ki govori o koristni uporabi nevroplastičnosti možganov).

Pogovarjali sta se, zakaj tako množično beremo novice, ki v nas spodbujajo določene neprijetne občutke; zakaj se v tem času tako zelo burno odzivamo na prelomljene obljube, čeprav je to nekaj, kar se nam dnevno dogaja; kje lahko poiščemo motivacijo, da bomo odločitve, ki smo jih morebiti v tem času sprejeli, tudi realizirali in ne omagali pod težo prve ovire, na katero bomo naleteli.

Govorili pa sta tudi o zavedanju, da to, kar smo doživeli, ne bo kar izginilo, ampak bo ostalo v našem spominu – in to je nekaj, na čemer lahko gradimo tudi v prihodnje, v želji po drugačnem, boljšem življenju.

Iztočnice za pogovor so spisane, odgovori nanje pa podani v video obliki. Sprašuje Petra Petravič.

V življenju posameznika so dogodki, ki imajo posebno vrednost. So ločnica, ki loči življenje prej od življenja potem. Prelomnica, po kateri nič ni več tako, kot je nekoč bilo. Danes je verjetno še prezgodaj, da bi govorili o tem, čeprav sem prepričana, da je marsikdo pred pojavom koronavirusa premišljeval o spremembah, ki jih je želel vnesti v svoje življenje, pa naj bo to menjava službe, razhod ali kaj drugega, vendar so predpisani ukrepi v določeni meri vsekakor (začasno) prekrižali takšne načrte.

Ko nas koronavirus prehiti

V tem času sem brala kar nekaj komentarjev ljudi, ki so pripovedovali, kako se njihovo življenje v tem času ni bistveno spremenilo. Kako koronavirus in ukrepi niso spremenili njihovega načina življenja. Osebno težko verjamem tovrstnim izjavam, kajti ukrepi so posegli v različne segmente življenja in težko si predstavljam, da ne bi vsakemu izmed nas vsaj v enem segmentu življenja začasno nečesa odvzeli.

Tisti, ki se jim je življenje spremenilo

Mediji so še pred nekaj meseci nazaj objavljali raznovrstne novice, ki so sčasoma prešle v ozadje in mesto prepustile objavam, ki so poročale o dogajanju okoli koronavirusa. In tako sem dobila občutek, kot bi obstajal samo še koronavirus in kot bi se vse naše življenje vrtelo okoli tega. Kot bi ne obstajalo nič drugega. Ali naši možgani v takih trenutkih resnično niso zmožni iskati drugačnih novic? Resnično niso sposobni absorbirati česa drugega, kot je drama, ki nastane ob poročanju o nevarnosti, ki nas obdaja?

Odvisnost od medijev


Prelomiti dano obljubo ni nekaj izjemnega niti nevsakdanjega. In če smo povsem iskreni sami s seboj, sem prepričana, da se je vsak izmed nas vsaj enkrat v življenju že znašel na eni ali drugi strani. Verjetno pa kar na obeh. To seveda ni lepo, najverjetneje niti ni moralno, je pa povsem človeško. Imate občutek, da smo ljudje v tem času za prelomljene obljube bolj občutljivi? Da se nas bolj dotaknejo in se nanje odzovemo burneje, kot bi se, če koronavirusa ne bi bilo?

Prelomljena obljuba

Časa ne moremo zavrteti nazaj, lahko pa se odločimo, kaj bomo iz tega, kar smo doživeli in kar se nam je pripetilo, naredili. Zakaj si ne bi dali priložnosti, da lahko v bližnji prihodnosti naredimo nekaj drugače? Kje poiskati motivacijo, da bomo odločitve, ki smo jih morebiti v tem času sprejeli, tudi realizirali in ne omagali pod težo prve ovire, na katero bomo naleteli?

Da bomo vztrajali

Vsak trenutek je edinstven in neponovljiv. Vsekakor pa minljiv. Kar ostane zapisano v srcih in spominu, pa je tisto občuteno in doživeto. In vsak izmed nas najbolj ve, kateri dogodek ali morebiti njegova posledica je tisto, po čemer nam bo čas koronavirusa ostal v spominu. Če pogledava nazaj, kaj je tisto, kar je vam najbolj ostalo v spominu?

Osebna bilanca oziroma kaj bo ostalo v spominu


Sledite nam


Kako preprečiti okužbe kirurške rane?