fbpx

Jaka Jakopič : »Tudi po bolezni se da zmagovati in živeti.«

Bolezni, Intervju, Zanimivo, Zdravje

Jaka Jakopič je Onkoman – eden izmed moških, ki so hoteli pokazati, da je po premagani bolezni mogoče normalno živeti.

Jaka Jakopič je Onkoman. Superjunak, ki bi se mu priklonila tudi Ironman in Superman. Je gospod z brki, ki se mu ni nerodno popraskati po jajcih. In moški, ki je pred leti premagal raka. Danes pa je podpredsednik prvega društva za pomoč moškim, obolelim za rakom.

 

Onkoman se sliši podobno kot Superman ali Batman, torej novi superjunak. Ali govorimo o novem, neustrašnem moškem, ki se ne boji ničesar, torej tudi raka ne?

»Točno tako, zato je to ime tudi nastalo. Ironman, Superman, Batman so vsi junaki. Rekli smo si, zakaj pa ne bi bil Onkoman? Nekdo, ki ti daje upanje in junaštvo. Pa tudi mi, člani društva, smo hoteli pokazati, da je po premagani bolezni mogoče normalno živeti.«

Kako se društvo Onkoman razlikuje od ostalih društev za pomoč bolnikom?

»V našem društvu se ne bomo samo pogovajali, kot se to recimo ženske. Ker se moški pač ne pogovarja. Zato bomo delali tiste stvari, ki jih moški radi delamo – športamo in delamo akcije osveščanja na nekoliko drugačen način. Tudi dražba vin, ki se bo dogajala v Movembru, je konec koncev bolj moška zadeva. Prav tako Movember Game, tekme v nogometu, rokometu in hokeju z namenom osveščanja,  da rak lahko udari tam, kjer najmanj pričakujemo – torej tudi med športom. Onkoman smo ustanovili predvsem zaradi dejstva, da smo moški frajerji povsod, le pri sebi ne. Ko je treba šefom kaj povedati, smo najbolj glasni. Tudi na poroki se bo samo moški oglasil, če ima kdo kaj proti. Plačali bi ogromno denarja za kasko zavarovanje, vso dodatno opremo in dober avto … 100 evrov za letni zdravniški pregled zase pa ne. Tudi po jajcih se ne bi popraskali, da bi si jih pregledali enkrat na mesec.«

»Moški ne bomo šli zdravniku, če je blato krvavo prvi dan in drugi dan, si pač že navajen in si rečeš »Ah, saj to je bilo že včeraj.« In ne greš. Vsaj dokler vrag ne odnese šale. To je največji problem moških. Da smo preveč moški od moških oz. papeški od papeža.«

Torej ni strah tisti, ki moškim preprečuje obisk zdravnika? Bolj ta moški princip delovanja, morda brezbrižnost in navidezni pogum v smislu »Ah, saj to ni nič.«?

»Vedno iščeš izgovore. Vedno najdeš svoj razlog. Moja zgodba je bila takšna, da sem vedno našel razlago, zakaj imam tisto bulo. Za moške to namreč ni nič takšnega. Medtem ko ženska na vsaki bradavici najde raka in takoj zažene paniko. Moški ji bo pa seveda rekel, čemu zganja paniko zaradi ene male pikice.«

Zaradi očitnih razlik med moškimi in ženskami pri odnosu do bolezni ste se torej odločili ustanoviti svoje, moško društvo?

»Moški imamo drugačen pogled na svet in tudi drugačen način komuniciranja. Zato smo tudi predstavitev društva naredili drugače in sicer kot stand up predstavo. S smešnimi zgodbami smo povedali resnico o moških, kljub temu da  rak še zdaleč ni nekaj smešnega. Na ta način smo privabili tudi tiste moške, ki na predavanje z naslovom »Rak, moja zgodba« nikoli ne bi prišli. Na stand up, koncert, nogometno tekmo in pivo pa bi. Zavedamo se torej, da moramo moške osveščati na bistveno drugačen način.«

Na kakšen način bo v praksi delovalo društvo Onkoman in kako bo nudilo pomoč bolnikom?

»Bolnikom bo na voljo telefonska linija za pogovore s prostovoljci, ki so tudi sami preboleli raka. Te bodo najbolj znali usmeriti ali jih morda pomiriti. Tudi moški namreč rabi nekoga, ki ga bo slišal in je vse to že dal skozi. Seveda bodo na voljo tudi strokovne svetovalne službe, s katerimi sodelujemo. Društvo onkoloških bolnikov že ima vrhunski prostovoljski program. Tudi z društvom Evropa Donna odlično sodelujemo že od samega začetka in bomo tudi v prihodnje. Še vedno pa ostajajo naše sanje moška skupina za samopomoč. Imeli smo jo že v Društvu onkoloških bolnikov in takrat je lepo zaživela, na žalost pa potem zamrla. Dobivali smo se enkrat na mesec, skupaj s psihologom. Sprva zadržani pogovori so se ponavadi razvili v živahne debate, ki so se pogosto nadaljevale še ob pivu.«

Na kakšen način pa bo društvo sodelovalo z Onkološkim inštitutom in z zdravniki?

»Številni zdravniki so nam že pristopili na pomoč in ponudili roko, tako pri svetovanju kot pri usmerjanju. Z Onkološkim inštitutom bomo še naprej tesno sodelovali pri dobrodelnih projektih, pri katerih nas bodo seveda usmerjali, kaj potrebujejo. Meni osebno je sicer smešno, da mora civilna družba zbirati denar za to, da zapolni manjko na Onkološkem inštitutu. Ampak bolniki trpijo in potrebno jim je pomagati. Če se država ne zgane, se bomo pa mi.«

Če bi takrat, ko ste zboleli, obstajalo tako društvo za moške, kaj vse bi bilo za vas drugače?

»Bilo bi mi bistveno lažje, ker bi imel moško družbo, ki o tem govori. Ženskam je v resnici včasih težko razlagati o svojih težavah. Težko pristopiš in ji razlagaš o svojih težavah. Mi smo se takrat pogovarjali na bolniških posteljah. Tam smo bili namreč vsi samo bolniki. Nekateri so bili tam, ker se jim je bolezen ponovila. Nekateri so umrli. Ampak vzdušje je bilo sproščeno in domače, skoraj pozitivno. To je bila družba brez mask. Lahko si rekel karkoli ti je prišlo na misel. Dokler ni prišel kdo od obiskov v sobo. Takrat si takoj spet padel nazaj v tisti kalup. Ko sem jaz zbolel, je bil edini, ki je javno govoril o tem in dajal upanje, Lance Armstrong. Da se po bolezni da tudi zmagovati in živeti. Jaz sem si to zadal za svoj cilj. Tudi zato, da bo tistim za mano lažje. In to je tudi eden od razlogov za ustanovitev tega društva. Da moški vedo, kam se obrniti in kam poklicati. Dovolj je samo 2 minuti poslušati nekoga, ki je preživel. Takrat spoznaš, da ta človek, s katerim govoriš hodi v službo, igra nogomet, spet kolesari ali hodi v hribe. Ugotoviš, da je povsem normalen, nič mu ne manjka, vsi ga objemajo, ni kužen in z njim ni nič narobe. Jaz recimo nisem vedel, kaj je kemoterapija. Kaj je to obsevanje. Da to ni noben bavbav. Na predavanju nam je zdravnica povedala, da če bi izbirali med rakom, boleznimi srca ali sladkorno, nihče ne bi izbral raka. Ampak rak je v Sloveniji 60 % ozdravljiv, kljub temu, da ga včasih pozno odkrijemo. Srčna bolezen nobena ni ozdravljiva, lahko se le slabša. Prav tako sladkorna bolezen. To so resnično neozdravljive bolezni, medtem ko je rak lahko popolnoma ozdravljiv. Radi bi dosegli, da se ljudje tega zavejo.«

V času bolezni ste bili profesionalni nogometaš. Kakšno podporo vam je dajala moška ekipa?

»Moška družba v športu iz vsake tragične stvari rada potegne ven nekaj komičnega. Tudi moji soigralci so znali iz tega potegniti pozitivne stvari. To, da so me soigralci sprejeli tudi med boleznijo in da sem bil del ekipe, mi je res veliko pomenilo. V klubu so mi podaljšali pogodbo, hodil sem na treninge in tekme ter sem in tja brcnil kakšno žogo. Šport mi je pomagal, da sem lažje premagoval bolezen in hitreje okreval.«

Nekoč moški brki še zdaleč niso bili predmet pogovorov temveč popolnoma vsakdanja stvar. Ste se moški res tako spremenili, da so brki postali mesečni dogodek in izraz moškosti?

»Mogoče res. Ampak danes z brki lahko izstopaš in provociraš. Kot rečeno, se moški radi norčujemo. In v brke se danes vsak obregne. Na začetku se vsem zdiš smešen in kot iz nemških pornografskih filmov. Potem pa se vsakdo malce zamisli. In ko poveš, zakaj jih imaš, vsak raje zamenja temo. Nekateri  začnejo razmišljati ali pa si morda celo sami pustijo brke. Globlje sporočilo brkov pa je tudi to, da ljudi ne smeš soditi po videzu. Tudi bolnike z rakom se najprej sodi navzven, medtem ko je navznoter povsem isti človek kot prej. Čeprav imaš manj kilogramov in si povsem brez las, bi odnos do bolnika moral ostati nespremenjen. Je pa res, da če sam ne bi prebolel raka in začel drugače gledati na življenje, nikdar ne bi imel teh brkov,  pa če bi me vsi še tako prepričevali. Preveč sem dal na mnenje drugih, češ kaj bodo pa rekli. Se pa zdim smešen samemu sebi, ko se pogledam v ogledalo.«

Gospod z brki ima doma gospo in tri male gospodične. Kako gledajo na očija z brki? Imate za njih brke vse mesece v letu  oz. tudi, ko si jih obrijete?

»Ostajam moški v družini. Tudi, ko brke obrijem. Na nek način jim kažem brke vsak dan, ne samo novembra. Zato, da bi razumele, da me mogoče jutri več ne bo. Ali pa da njih ne bo, mogoče mamice ne bo. Da je pač življenje minljivo, zato ga moramo ceniti zdaj, ko ga imamo. Kar se tiče hrane, odnosa do ljudi, spoštovanja drugih, življenja samega … to se mi zdi, da razumejo. In ne bežim. Ničesar ne skrivam. Kadar sem slabe volje in želim, da me pustijo pri miru, jim to povem. Enako velja tudi za njih. Predvsem vedo, da imajo vrata zmeraj odprta.«

Torej tudi njih na nek način učite v življenju nositi brke?

»Točno tako.«


Sledite nam


Kako preprečiti okužbe kirurške rane?