Izguba bližnje osebe zaradi samomora

Kam po pomoč, Odnosi v družini

Med vsemi življenjskimi izkušnjami je smrt bližnje osebe med najbolj bolečimi in nas vedno globoko pretrese. Soočanje in predelovanje vseh občutkov ob izgubi bližnje osebe ter iskanje novih poti v življenje je za vsakogar velik napor, preizkušnja in težavna naloga.

ZAKAJ TAKO BOLI? Ko zaradi samomora izgubimo najbližje - objem

Smrt bližnjega zaradi samomora je pogosto tudi travmatična. Ob izgubi, smrti drage osebe lahko doživimo travmatično izkušnjo, ki velikokrat pusti škodljive duševne in telesne posledice.

Samo, izgubil očeta zaradi samomora pred 20 leti:

Zaradi očetovega samomora se je moja mama zlomila.Zbolela je za depresijo in za več mesecev je morala v bolnišnico. Prvih nekajtednov sem bil doma čisto sam, prepuščen sam sebi. Kasneje je vsaj ob koncutedna mama prihajala domov. Spomnim se, da sem jaz ves čas skrbel zanjo. Vsesem bil pripravljen narediti. Mislim, da sem takrat postal starš svoji materi.

Samomor bližnje osebe pomeni najpogosteje nenadno, nepričakovano, prezgodnjo in pogosto nasilno smrt, s katero smo soočeni, kot bi nas zadela strela z jasnega neba. Še posebno obremenjujoča je izkušnja za osebo, ki je bila priča samomoru ali je odkrila truplo umrlega.

Peter, izgubil očeta zaradi samomora pred 37 leti:

Naša družina je postala po očetovi smrti zeloosamljena. Težko mi je bilo, ker so se odnosi s sorodniki zelo ohladili inspremenili. Pogrešal sem vse očetove sorodnike. Pogrešal sem njihovo podporo.Da bi se lahko pogovarjal z njimi o očetu. Da bi se obiskovali, družili. Čutilsem, da za očetovo smrt krivijo mojo mamo, kar me je še posebno bolelo.

Zakaj nekdo naredi samomor

Boleče vprašanje zakaj je eden prvih odzivov svojcev, ki pogosto ostane za vedno brez odgovora. Spoznanje, da naš najbližji ni več zmogel, želel živeti, nadaljevati svoje življenjske poti skupaj z nami, globoko pretrese vsakega človeka, čeprav so vzroki za odločitev za samomor vedno zelo osebni.

Janja, izgubila očeta zaradi samomora pred 15 leti:

Najtežje mi je bilo, da sem bila zaradi smrti očetazelo izpostavljena. V razredu sem bila edini otrok brez enega od staršev.Stiska je družino odprla navzven, imela sem občutek, da vsi govorijo o nas.Družine drugih otrok sem doživljala kot normalne, svoje pa ne. Bilo me je sram.Zelo me je bolelo, da je samomor očeta našo razbolelost tako razgalil in izpostavil.

Uvid v pomembna spoznanja o samomoru so nam podarili prav ljudje, ki so po hudi osebni stiski preživeli poskus samomora in nam tako pomagali nekoliko bolje razumeti, kaj doživlja človek, ki razmišlja o samomoru.

Boštjan, izgubil očeta zaradi samomora pred 14 leti:

Imel sem občutek, da ljudje sploh ne vedo, kako naj sevedejo do mene. Še kako dobro se spomnim učiteljice, ki me je čisto neprizadetopred celim razredom začela spraševati, zakaj je moj oče naredil samomor.

Za samomor je značilno, da praviloma ni impulzivno dejanje, ampak rezultat dalj časa trajajočega in zapletenega procesa v človeku, skozi katerega se vse bolj krepita brezup in prepričanje, da ni vredno živeti. Preživeli poskus samomora v svojih izkušnjah praviloma poudarjajo boleč občutek ujetosti v svojem notranjem svetu, v občutkih obupa, izoliranosti in nemoči. Govorijo o nezmožnosti seči iz sebe k drugim, spregovoriti in poiskati pomoč. Poročajo tudi o zelo zoženi zavesti.

Katja, izgubila očeta zaradi samomora pred 35 leti:

Desetletja nisem nikomur povedala, zakaj je moj očeumrl. Če me je kdo kaj vprašal, sem rekla, da je bil bolan. Tako mi je bilonajlažje, saj nisem hotela videti, kako se bo sogovornik odzval. Predvsem semse bala pomilovanja.

Ujetost v težke občutke brezupa in nemoči povzroči nezmožnost vztrajanja v življenju in tudi nezmožnost jasnega zavedanja bolečine in trpljenja, ki jo s samomorom povzročijo svojim najbližjim. Prekinitev življenja pogosto doživljajo kot edini način za prenehanje neznosne, neizogibne in neskončne psihološke bolečine.

Nina, izgubila očeta zaradi samomora pred 20 leti:

Ne spomnim se, da bi se kadar koli kasneje, vsaj vdesetih letih, pogovarjala z mamo o očetovi smrti, da bi skupaj jokali.Žalovali. Očitno je bil molk vse, kar smo zmogli.

Kako samomor prizadene bližnje osebe

Samomor bližnje osebe je lahko travmatičen, že ko samo izvemo za dogodek. Če pa smo bili sami priče dogodka, ali smo našli truplo umrlega, je naša ranljivost za posledice travme še večja.

Jana, izgubila očeta zaradi samomora pred 40 leti:

Tako kot se živo spomnim smrti očeta, so mi v živemspominu ostali tudi vsi posamezniki, ki so zame našli sočutno besedo in merazumeli. Šele v prvem letniku fakultete sem srečala takega človeka. Bila jeučiteljica angleščine, ki me je razumela, spodbujala in v meni prepoznala vsezmožnosti.

Prvi odziv, ko smo soočeni s samomorom bližnjega (prvih nekaj ur in dni) je praviloma šok, ki ga spremlja otrplost. Ta zaščiti pred najintenzivnejšimi čustvi, ki bi nas preobremenila, če bi se z njimi morali spopasti naenkrat. Bolečina je v tem času zelo močna, vendar ni doživeta in ponotranjena. Zanikanje je zelo pogost odziv, ki sledi, ker nismo sposobni prenesti realnosti izgube.

Lara, izgubila očeta zaradi samomora pred 19 leti:

Še dolga leta sem se izogibala pogrebom in vsemu, karje imelo vonj po smrti. Ko sem bila petnajst let po očetovi smrti na pogrebuočeta svojega dobrega prijatelja, sem jokala kot dež. Ljudje, ki me nisopoznali, so bili prepričani, da je bil pokojnik moj oče. Zavedala sem se, dadejansko prvič jočem za svojim očetom, saj na njegovem pogrebu in še letakasneje nisem mogla jokati.

Obdobje takoj po smrti je naporno. Znajdemo se v hudi stiski in kmalu moramo opraviti še nujne obveznosti, povezane s smrtjo svojca, obvestiti moramo sorodnike, prijatelje in poskrbeti za pogreb.

Počutimo se lahko izpostavljene in razgaljene pred drugimi. Pogrebno podjetje, ki je med prvimi našimi kontaktnimi točkami, lahko veliko pomaga in nas podpre na način, ki ga potrebujemo. Vodi nas korak za korakom skozi proces načrtovanja pogrebne slovesnosti, ustvari okolje, v katerem se bomo počutili varne in sprejete, nam prisluhne ter nam ponudi možnost, da se odpremo, če je to tisto, kar v tistem trenutku potrebujemo.

V primeru samomora se moramo ukvarjati še s policijsko preiskavo. Hiša je lahko v trenutku polna tujih ljudi. Izpostavljeni smo jim zaradi nujnih formalnosti. Zaradi čustvene otrplosti lahko vse to opravljamo povsem avtomatično. Lahko se čutimo povsem nemočni opraviti te nujne naloge in jih doživljamo kot izjemno naporne.

Samomor kot nenadna smrt je še posebej obremenjujoča in naporna, ker se nimamo priložnosti pripraviti nanjo, zaključiti odprtih zadev, se posloviti. Še posebno težko je, če smo bili tik pred smrtjo v sporu z umrlo osebo. Občutki krivde so lahko v takih primerih zelo hudi.

Poslovilno pismo, v katerem umrli ubesedijo svojo stisko, se poslovijo in obžalujejo, da so izbrali tak način smrti, lahko prinese svojcem nekaj olajšanja.

Nataša, izgubila očeta zaradi samomora pred 23 leti:

Očeta sem imela zelo rada in vse bi naredila zanj. Konas je zapustil, so me preplavljala vprašanja brez odgovorov. Zakaj ni ostal,vsaj zaradi mene? Zakaj nisem mogla preprečiti njegove smrti? V svojem otroškemsvetu sem zaman iskala kakršen koli razlog, zaradi katerega bi očetu sploh dalapravico, da nas zapusti. Bila sem prepričana, da se mora starš do zadnje kapljekrvi boriti za svoje otroke. Ali me je sploh imel rad?

Ko se prvi odziv otrplosti zmanjšuje, začnemo navadno doživljati občutke groze, ko razmišljamo, kako nasilno je oseba umrla in kaj je prestajala v zadnjih trenutkih življenja. Pogosto sledi dolgotrajno spraševanje, zakaj, in spopadanje z bolečimi občutki in čustvi.

Udeležite se okrogle mize 14. 11. 2018 in preberite celotno knjižico: Zakaj tako boli? – Ko zaradi samomora izgubimo bližnjega.

Vabljeni:


Sledite nam