fbpx

Spletne klepetalnice nekaterim pomagajo, drugim lahko zagrenijo življenje

Zavod MON

Na spletnih klepetalnicah je mogoče izvedeti marsikaj koristnega, zaplete pa se, ko ljudje medij izkoristijo za kritično ali celo žaljivo izmenjavo mnenj o neki inštituciji ali posamezniku. Kako naj ukrepajo razžaljeni, ko pa tovrstne sodne…

Na spletnih klepetalnicah je mogoče izvedeti marsikaj koristnega, zaplete pa se, ko ljudje medij izkoristijo za kritično ali celo žaljivo izmenjavo mnenj o neki inštituciji ali posamezniku. Kako naj ukrepajo razžaljeni, ko pa tovrstne sodne prakse pri nas ni?

Helena Kocmur

V internetnih klepetalnicah je mogoče izvedeti marsikaj: kako prebeliti stanovanje, pozdraviti redko bolezen, vzgajati težavnega otroka ali kje kupiti kakovostnejše in cenejše blago, šolati psa, po hitrem postopku opraviti vozniški izpit. Nasvete delijo strokovnjaki, največkrat pa izkušnje izmenjujejo kar sami uporabniki najrazličnejših storitev.
Med pogosto obiskanimi je klepetalnica Zavoda Med.Over.Net, ki je namenjena zlasti svetovanju o zdravljenju in izmenjavi izkušenj pacientov oziroma uporabnikov zdravstvenih storitev. Težave so nastale, ko so v njej trčile pravica do svobode izražanja, pravica do zasebnosti in pravica do časti in dobrega imena vsakega posameznika, zaradi česar so v zavodu prejeli več groženj s tožbami in kazenskimi ovadbami.

Med domnevno razžaljenimi je, denimo, priznana strokovnjakinja za hujšanje. Njene terapevtske metode so postale predmet razprav na podstrani z naslovom Hujšanje v klepetalnici Med.Over.Net, potem ko je nekdo sodelujoče povprašal po njihovih izkušnjah. V plazu laičnih nasvetov, ki se je v trenutku vsul od vsepovsod, so nekateri pohvalili njene metode, drugi pa z njimi niso bili zadovoljni, saj se jim je zdela terapija predraga, premalo uspešna ali preveč stroga in so »kolegu« priporočali druge zasebne zdravnike ali celo program hujšanja v zdravstvenih domovih, ki je dosegljiv prek zdravstvenega zavarovanja. Ker je zdravnica prepričana, da nekatera objavljena besedila žalijo njeno delo in ime, se je sprva upravljavcu spletne strani pritožila po telefonu, nato pa še pisno (prek e-pošte) zahtevala odstranitev objavljenih žaljivih zapisov. V nasprotnem primeru, pravi, se bo »poslužila ustreznih pravnih postopkov«.

Sproten nadzor ni mogočV Zavodu Med.Over.Net so prepričani, da zapisi nikakor niso žaljivi, saj ljudje v njih le izmenjujejo lastne izkušnje z različnimi shujševalnimi metodami, zato jih nočejo odstraniti. Kakor pravi Primož Cimerman, direktor zavoda, so pri njih pravila jasna: za vsebino zapisov anonimnih piscev ne odgovarjajo, vseeno pa ne dovolijo, da bi ti spodbujali k rasni, verski in drugi obliki nestrpnosti ali da bi bili žaljivi do posameznikov.
Cimerman še zatrjuje, da bi bilo tudi sicer povsem nemogoče sproti nadzorovati zapise, ki prispejo na njihove strani. Po vsem sodeč si imajo ljudje zelo veliko povedati, saj je pri njih odprtih več kot 110 različnih tem, pisma pa komentira ali vsaj prebere več kot 300.000 ljudi. Vnaprejšnja cenzura bi bila praktično neizvedljiva, zatrjuje. Vsako pismo posebej je treba odpreti in prebrati in šele potem se je mogoče odločiti, ali je neprimerno. Takrat je, seveda, že prepozno, saj so ga mnogi uporabniki klepetalnice že prebrali.

Debat na forumih ne spremljajo le »navadni« zasebniki, ampak tudi zaposleni v javni upravi in podjetjih. V Med.Over.Net, kjer imajo možnost slediti povpraševanju po njihovih informacijah, zatrjujejo, da so na prvem mestu po številčnosti obiskovalci iz javne uprave, na drugem iz nekega podjetja in na tretjem iz Kliničnega centra. Kakor pravijo v zavodu, nekatere zanimajo pritožbe zoper njihovo blago ali storitve, drugi (inšpektorji) iščejo najrazličnejše kršitelje. Ponudnike storitev na črno, na primer. Tudi pisci sporočil niso vedno le zasebniki, kar je mogoče ugotoviti kljub prikrivanju identitete. Neredki so primeri nelojalne konkurence (medsebojno blatenje prodajaln ali podjetij) in prikritega oglaševanja.

O tem, da se za spletne klepetalnice zanimajo tudi za socialne in druge državne službe, priča zgodba male drsalke, ki je postala tarča »nedolžnega« starševskega čveka, kakor se imenuje ena izmed strani na forumu Med.over.net.
Potem ko so zdaj osemletno deklico, ki od svojega tretjega leta intenzivno trenira drsanje na ledu, kot junakinjo predstavili v oddaji Preverjeno na POP TV, se je na omenjeni klepetalnici pojavila »druga plat medalje«. Neka nekdanja znanka je anonimno zapisala, da so starši deklico silili v pogoste treninge in z njo telesno in duševno grobo ravnali, vse to pa menda zaradi obetov o bogati prihodnosti. Vnela se je burna (večna) debata o smiselnosti in etiki potiskanja otrok v vrhunski šport, ki naj bi bila družini povzročila veliko škodo. Deklica je menda zaradi »lažnih trditev« izgubila sponzorja za milijon tolarjev na leto, družino pa je menda ravno zaradi te klepetalnice vzela v precep socialna služba, so nam povedali dekličini starši.
Kakor pravi Primož Cimerman, so Zavodu Med. Over.Net ustno že zagrozili z odškodninsko tožbo, nam pa so pokazali sklep, iz katerega je razbrati, da socialna služba pri njih ni opazila nikakršnih nepravilnosti ali zlorabe otroka. Svoje pravilno ravnanje bodo javnosti dokazali tudi tako, da bodo te ugotovitve strokovnjakov objavili na omenjeni klepetalnici. Starši trdijo, da vedo, kdo je sprožil »neresnične trditve«, ki so jim po njihovih besedah povzročile ogromno škodo, vendar bo dekličin prihodnji uspeh, o katerem ne dvomijo, največji dokaz dobronamernosti njihove vzgoje. O morebitni odškodninski tožbi, pravijo, bodo še razmislili.

Teoretično urejeno, praktično pa neKakšno možnost sploh imajo pri nas posamezniki, ki bi želeli zaradi zapisa na klepetalnici iztožiti odškodnino za duševne muke, trpljenje ali celo za izgubo dobička, smo vprašali pravnika Jako Repanška.
»Celotno vprašanje zasebnosti, javnosti in svobode izražanja je v Sloveniji normativno in teoretično dobro urejeno, vendar v praksi še ni dovolj razdelano. To velja tako za ‘resni tisk’, še bolj pa za rumenega in zlasti za spletne klepetalnice kot enega najbolj liberaliziranih delov področja javnega komuniciranja. Vanje lahko zdaj praktično vsakdo zapiše karkoli, s tem pa pogosto posameznikom in institucijam povzroči veliko škodo. Odmevne sodne prakse, ki bi utrdila pravni red na tem področju, pri nas še ni oziroma nastaja zelo počasi,« pojasnjuje Repanšek.
Kot pravi, v praksi obstajajo rešitve za posameznike, ki sodijo, da jim bo le uveljavitev njihovih pravic po sodni poti prinesla želeni uspeh in poplačilo pretrpljenih duševnih muk, vendar sam dvomi o velikih možnostih za uspeh odškodninske tožbe zaradi različnih oblik razžalitev ali povzročitve nematerialne škode prek spletne klepetalnice.
V primeru male drsalke, denimo, bi morali med drugim dokazati vzročno zvezo med blatenjem na internetu in izgubo sponzorjev, kar pa je zelo težko. Ker je tudi stopnja zaupanja v verodostojnost informacij med t. i. povprečnimi bralci oz. uporabniki storitev na spletnih forumih neprimerno nižja kot pri informacijah v resnih medijih, je še toliko težje dokazati, da je škoda v resnici nastala zaradi nečesa, kar je bilo objavljeno v klepetalnici, je prepričan Repanšek. Če bi imele (dez)informacije ali obrekovanje s spletnih forumov tako »težo«, da bi bilo na podlagi njih preprosto iztožiti odškodnino, bi nastala strašanska sodna zmešnjava. O ljudeh, ne le o javnih osebnostih, se namreč na internetu strašansko veliko kleveta, in nižji standardi pri presoji tožbenih zahtevkov in posledično večja verjetnost iztožljivosti bi sprožili povsem nenadzorovan plaz tožb. Zato je treba po Repanškovem mnenju zapise s klepetalnic obravnavati drugače kot izjave, podane v običajnih tiskanih in elektronskih medijih, čeprav so nedvomno podane v nekem javnem prostoru, ki je dosegljiv tako rekoč povsod po svetu.

»Vprašanje je, ali se lahko vsak spletni forum uvršča med medije, kakor jih opredeljuje zakon o medijih. Spletne klepetalnice praviloma nimajo aktivne uredniške politike in nimajo programske zasnove (pri spletnih forumih ne moremo govoriti o urednikih, temveč le o ‘urejevalcih’), poleg tega so eno redkih področij, kjer se lahko uveljavi kolikor toliko čista svoboda izražanja, tako da se vsaj v tem pogledu ločujejo od običajnih medijev. Na drugi strani ‘urejevalci’ klepetalnic sicer lahko navedejo izključitev svoje odgovornosti za objavljene vsebine, ne morejo pa preprečiti, da bi policija in sodišča zahtevala preveritev avtorstva takih zapisov. Pravila, ki ščitijo novinarje in njihove vire informacij, tukaj načeloma ne veljajo,« je razložil pravnik.
Tudi v primerih kazenske odgovornosti zaradi kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime posameznikov mora tisti, ki je bil domnevno prizadet, sam vložiti prijavo na pristojne organe, in če ti presodijo, da obstajajo znaki kaznivega dejanja, lahko vložijo ovadbo zoper neznanega storilca. Čeprav pisec na forumu prikriva svojo identiteto, lahko policija po številki IP ugotovi, od kod je bilo sporočilo poslano, in ga skuša izslediti. Vendar če je bilo, denimo, poslano s službenega strežnika, na katerega je vezanih še veliko drugih zaposlenih, je avtorja skorajda nemogoče izluščiti. Po Repanškovih izkušnjah policija v takih primerih opusti nadaljnji pregon. Še en dokaz več, da domnevno prizadeti po sodni poti zelo težko uveljavi svoje pravice.

Videti je torej, da je pravna država nekoliko zatajila, saj ji še zdaleč ne uspe zaščititi žrtev obrekovanja, blatenja in (neresničnih) obtožb. Vendar se moramo zavedati, pravi Repanšek, da je svoboda izražanja vrednota, ki mora zasedati najvišje mesto na družbeni in pravni lestvici. Tudi zato bi bilo vsesplošno preganjanje svobode izražanja, čeprav z dobrimi nameni, zelo škodljivo. Interes javnosti, da izve nekatere informacije, je namreč večji od potrebe po uvajanju pretirano strogih norm, s katerimi bi morda lahko preprečili posamezne izpade.

Najprej pojasnitev, nato umik iz debateKako naj človek sploh ravna, ko postane tarča takšnih napadov v klepetalnici?»Vsakršna grožnja s tožbo kot prvim sredstvom je po mojem mnenju napačna. Zdravnica, na primer, naj raje poskuša v isti klepetalnici z argumenti ovreči trditve nezadovoljnih pacientov. Vedeti je treba, da ne more nihče preprečiti pacientom, da se na teh internetnih forumih med seboj pogovarjajo o svojih izkušnjah. Ker omenjena zdravnica sama objavlja strokovne članke in mnenja, je posredno privolila v to, da so njena mnenja in metode pod drobnogledom javnosti. Če se to za povrh dogaja v spletnem forumu, je zadeva še toliko manj sporna,« razlaga Repanšek.

Najbolje je torej, da »po krivem razžaljeni«, ki verjame v svoj prav, mirno razgrne svoje argumente in se nato umakne iz debate. Tako na dolgi rok izide kot zmagovalec. Tudi odvetnik, ki bi poskušal vse »mejne« primere svojih strank reševati zgolj po pravni poti, jim lahko nakoplje še več škode. Dolg sodni postopek pod očesom javnosti utegne biti za zasebnika, ki ni vajen javnega izpostavljanja, zelo stresen, izid pa skrajno negotov. Celotno področje je Repanšek opisal z besedo »mlakužno«, kar je posledica pomanjkanja sodne prakse in prave poplave novih medijev in novih oblik javnega komuniciranja, ki ji tudi pravo težko sledi.
»Dober pravnik bi moral svoji stranki naliti čistega vina in ji včasih svetovati kot človek, ne pa da vsevprek grozi s papirnatimi zmaji,« meni Repanšek.

Tako je, denimo, v imenu ene izmed zaposlenih v organizaciji gluhih in naglušnih na Zavod Med.Over.Net prispel opomin pred tožbo. V njihovem spletnem forumu V svetu tišine so se namreč junija pojavili številni zapisi o domnevnih nepravilnostih v delovanju vodstev teh invalidskih organizacij. To se je zgodilo potem, ko so (menda zaradi pritiskov vodilnih v zvezi gluhih in naglušnih) opustili podobno klepetalnico Mestnega društva gluhih Ljubljana, na katerih so se člani organizacij med seboj pomenili o vsem, kar jih je motilo.

Celoten dogodek le še utrjuje prepričanje, da izražanja mnenj prek interneta ni mogoče preprečiti – če se zapre ena stran, se bodo »sporni« zapisi nemudoma pojavili drugje. Tako so na Med.Over.Net s še večjo silovitostjo izbruhnile trditve o neustreznem slišečem vodstvu organizacij za gluhe, domnevno previsokih plačah in honorarjih, nepravilnostih pri nedavnih olimpijskih igrah v Avstraliji, nenamenski porabi javnega denarja, pomanjkanju posluha za potrebe članstva (zlasti gluhih), opuščanju programov za uporabnike in neustreznem kadrovanju.

V tej povezavi se je pojavilo tudi ime omenjene tožnice, katere odvetnik v opominu zahteva umik vseh sedanjih in prihodnjih »žaljivih zapisov« o njegovi stranki ter razkritje identitete enega izmed anonimnih piscev. V imenu svoje stranke, ki je zaradi prizadetosti »poiskala ustrezno zdravniško pomoč«, namerava namreč odvetnik vložiti odškodninsko tožbo in kazensko ovadbo zoper avtorja zapisa, urednico foruma in posredno še zoper Zavod Med.Over.Net.

Toda čeprav bi v Med.Over.Net imeli podatke o spornem piscu, jih po mnenju Jožeta Bogataja, inšpektorja za varstvo osebnih podatkov, odvetniku ali njegovi stranki ne bi smeli razkriti, saj bi s tem celo kršili zakon. Ti podatki, ki (če) jih je pisec zaupal upravljavcu spletne strani, so del zaščitene podatkovne zbirke, razkriti pa jih je mogoče samo na zahtevo sodišča ali policije, v predkazenskem postopku, denimo. Tudi grožnja s tožbo in kazenskim pregonom zoper urednico in zavod je na trhlih nogah, saj za vsebino zapisa na prvem mestu odgovarja pisec, o odgovornosti »urednice« pa prav zaradi nejasnega statusa, ki ga imajo spletne klepetalnice, najbrž ni mogoče govoriti. Pri vsem tem je treba še dokazati namerno žaljivost in posledično povezanost med zapisanim in domnevno škodo, ki je nastala tožniku.

O odstranitvi »žaljivih« zapisov na željo ali zahtevo domnevno prizadetega pravi Repanšek takole: »Upravljavec spletne klepetalnice mora nedvomno odstraniti očitno nezakonita sporočila, s katerimi pisec na primer širi nestrpnost do posameznikov in skupin na podlagi rasnega ali verskega razlikovanja, prav tako mora odstraniti druga sporočila s protipravno vsebino (otroška pornografija ipd.). Kadar pa zasebnik zaradi domnevno žaljive vsebine zahteva odstranitev nekega zapisa, mora upravljavec o ‘spornosti’ vsebine najprej presoditi sam. Če bi umaknil vsako informacijo o zasebniku, ki je za nameček težko preverljiva, bi njegov forum postal nekonkurenčen in nezanimiv v primerjavi z drugimi. Več ljudi namreč obiskuje strani, ki so mejne, bolj provokativne, kljub temu pa bi moral vsak forum postaviti jasna pravila objavljanja in cenzuriranja. Obešanje klavzule o izključitvi odgovornosti, češ da so odgovorni pisci sami, ne zadostuje – postaviti je treba meje dovoljenega.«

Če torej gluhi in naglušni menijo, da je organizacija, ki naj bi varovala njihove interese, slabo organizirana, imajo pravico to povedati na spletnem forumu, vendar se ne smejo spustiti v območje zasebnega. Toda, priznava Repanšek, ta meja je pri javnih osebnostih na »položajih« zelo zabrisana.
»Predmet javne obravnave lahko postane tisti del zasebnega, ki je argumentirano povezan z delovanjem organizacije, vse drugo, kar se giblje na ravni klevete, obrekovanja in blatenja, pa ni dovoljeno in je lahko predmet civilne tožbe,« pravi Repanšek.

Možnosti za zmago v taki tožbi so po mnenju pravnika skorajda nične. Doslej namreč v Sloveniji ni bilo odmevne razsodbe v primeru civilne odškodninske tožbe zaradi blatenja na internetu. Šele ko bomo dobili ustrezno sodno prakso, bodo začrtane jasnejše smernice za ravnanje v teh primerih. Nekdo bo pač moral zaorati ledino.

Helena Kocmur

Delo >>>


Sledite nam