fbpx

Astma

Zdravila in zakonodaja, Zdravje in bolezni

Astma je bolezen pri kateri je pri bolniku prisotno stalno in značilno vnetje bronhijev oziroma sapnic. Jakost vnetja je v soodvisnosti z jakostjo simptomov. Kronično…

Astma je bolezen pri kateri je pri bolniku prisotno stalno in značilno vnetje bronhijev oziroma sapnic. Jakost vnetja je v soodvisnosti z jakostjo simptomov. Kronično vnetje, ki ga ne zdravimo, vodi v vnetno preoblikovanje dihalnih poti z bolj ali manj stalno oviro za pretok zraka. Ko zrak skozi nos ali usta pride v telo, steče skozi žrelo v zaporedje cevastih prehodov, ki se začenja z grlom in sapnikom. Skozi njiju vstopi v dve glavni sapnici (bronha). Vsaka sapnica oskrbuje eno pljučno krilo. Desni in levi glavni bronh se ponavljaje delita v vse manjše in manjše veje (bronhiole), te pa segajo vse globlje v pljuča. Po bronhiolih pride zrak končno do skupkov zračnih mešičkov (alveolov), v katerih poteka izmenjava kisika in ogljikovega dioksida.  Bronhi in bronhioli so dejansko cevke z mišično steno. Njihovo notranjost prekriva sluznica, v kateri je nekaj celic, ki ustvarjajo sluz. Druge celice v tej notranji prevleki sapnic imajo tri poglavitne vrste specializiranih površinskih vezavnih mest (receptorjev), ki zaznavajo navzočnost ali odsotnost snovi in spodbujajo spodaj ležeče mišice h krčenju oz. sproščanju. Stimulirani beta-adrenergični receptorji povzročijo sprostitev mišic, s tem razširijo dihalne poti in olajšajo vstopanje in izstopanje zraka. Holinergični receptorji in peptidergični receptorji pa sprožijo skrčenje mišic, s tem zožijo dihalne poti in otežijo vstopanje in izstopanje zraka. Zaradi zožitve se mora bolnik pri vdihovanju in izdihovanju bolj naprezati. Pojavijo se lahko naslednji simptomi astme: težko dihanje v mirovanju, piskanje in stiskanje v prsih, kašelj, astma ob telesni obremenitvi, težko dihanje ob vdihovanju dražljajev (dim, mrzel zrak, cigaretni dim, pelodi), nočna astma. Ovira za pretok zraka – obstrukcija – v dihalih je lahko taka, da jo je mogoče odpraviti (reverzibilna) ali trajna (ireverzibilna). Pri astmi je zožitev mogoče odpraviti. Cilj zdravljenja astme je polnovredno življenje bolnika, brez simptomov astme in brez vnetja dihalnih poti, z normalno telesno zmogljivostjo in pljučno funkcijo.  Zdravila za astmo delimo v dve skupini.  Olajševalci oz. bronhodilatatorji širijo zožene sapnice tako, da vplivajo na krč gladkih mišic v steni dihal. Čeprav lahko izrazito olajšajo dihanje ob akutnem poslabšanju, ker začnejo delovati takoj, to vendarle niso zdravila v pravem pomenu besede, saj na vnetje, ki je osnovni problem astme, ne vplivajo. Deloma celo prikrijejo vnetno dogajanje. Predpisujejo se po potrebi.

Bistveno vlogo pri zdravljenju astme ima zato druga skupin zdravil, ki zmanjšujejo vnetje sapnic. To so takoimenovana protivnetna oz. preventivna zdravila (preprečevalci), ki težave zaradi astme ublažijo, simptomi pa lahko tudi popolnoma izginejo. Med protivnetna zdravila oz. preprečevalce spadajo vdihani oz. inhalacijski glukokortikoidi in antilevkotrieni. Glukokortikoidi vplivajo na mnoge dejavnike astmatskega vnetja, vendar ne zavirajo nastajanja cisteinil levkotrienov, ki so ključni posredniki pri astmatskem vnetju in povzročitelji značilnih pojavov pri astmi. Med te pojave sodijo kopičenje eozinofilcev, edem oziroma otekanje dihalnih poti, izločanje sluzi, zgodnja in pozna bronhokonstrikcija. Pospešujejo vnetno brazgotinjenje in tako povzročajo trajno zaporo sapnic. Delovanje cisteinil levkotrienov učinkovito zavirajo antilevkotrieni, na primer montelukast. Ta zmanjšuje vnetje sapnic ter s tem lajša in preprečuje astmatske težave. Prednosti sistemskega delovanja montelukasta je, da doseže tako velike kot male dihalne poti. Vnetje v malih dihalnih poteh je pri bolnikih z astmo enako ali celo intenzivnejše vnetje kot v velikih dihalnih poteh. Inhalacijski pripravki včasih ne dosežejo malih dihalnih poti v zadovoljivi meri. Montelukast pa ne deluje le protivnetno, ampak delno širi tudi skrčene bronhije. Med uporabo večjih odmerkov inhalacijskih glukokortikoidov se pojavijo neželeni učinki (pri otrocih se najprej pojavi zastoj pri rasti, nato pa tudi supresija nadledvične žleze in vpliv na imunski sistem), zato se piporoča, da bolnik dobiva najmanjši odmerek, ki še vzdržuje nadzor nad boleznijo. Zdravljenje z antilevkotrieni omogoči zmanjšanje dnevnega odmerka inhalacijskih glukokortikoidov.
 
Kombinacija vdihanega oz. inhalacijskega glukokortikoida in montelukasta v obliki tablete je zaradi aditivnega učinka na vnetje ponavadi pogosto lahko uspešnejša od zravljenja s posameznimi zdravili.


Sledite nam


Kako preprečiti okužbe kirurške rane?