fbpx

Pogovor s psihiatrom: Skočimo z gomile strahov

arhiv

Dokler strahovi ne začnejo škodljivo vplivati na naše življenje, dokler ne načenjajo njegove kakovosti in nas ne omejujejo pri vsakodnevnih dejavnostih, ni razloga, da bi…

Dokler strahovi ne začnejo škodljivo vplivati na naše življenje, dokler ne načenjajo njegove kakovosti in nas ne omejujejo pri vsakodnevnih dejavnostih, ni razloga, da bi iskali pomoč pri zdravniku. Tak primer je, denimo, strah pred letenjem: dokler posameznik nima potrebe, da bi letel, ta strah ne bo vplival na njegovo življenje in krnil njegove kakovosti. Tako kot ne strah pred višino pri ljudeh, ki živijo sredi ravnine in ne zahajajo v hribe. S takšnimi strahovi je pogosto laže shajati kot z nenehno tesnobo, ki jo porajajo drobne nevarnosti vsakdana – tako samoumevne, da jih ne prepoznavamo več in se jih zato ne znamo znebiti…

O tesnobi, strahovih in fobijah smo se pogovarjali s psihia­trom mag. Urbanom Grolegerjem s Centra za klinično psihiatrijo na Psihiatrični kliniki Ljubljana.

Strah je pri ljudeh zelo pogost. Deloma tudi kot evolucijsko dejstvo, ki zagotavlja naš obstoj?

Najprej bi rad pojasnil razliko med strahom in – tesnobo. Strah je tesnoba, usmerjena v nekaj zelo konkret­nega, ima svoj vzrok, svoje oprijemališče, medtem ko je tesnoba bolj splošno občutje nelagodja z različnimi telesnimi in psihičnimi znaki. Pri človeku obstaja od nekdaj, ohranila se je skozi evolucijo, prav tako različni strahovi. Ti imajo pogosto svoj izvor v različnih prepričanjih, verovanjih in drugih okoliščinah, posebnih za posamezno družbo. Razlog za ohranitev tesnobe je preprost: človek je tisto, česar sčasoma ni več potreboval, izgubil; recimo rep. To, da tesnobe in strahov ni izgubil, dokazuje, da imajo neko funkcijo: alarmno, opozarjajo nas na nevarnosti. Tisto, kar se je spremenilo z evolucijo, pa je značaj nevarnosti. Pri pračloveku so bile zelo jasne: bilo se je treba zavarovati pred zvermi, poskrbeti za hrano… Zdaj tako očitnih in odkritih nevarnosti ni več. So bistveno manj intenzivne in jih zato teže prepoznavamo. Pogosto prepoznavamo samo njihove posledice. Ko se zjutraj, recimo, pripeljemo v službo skozi gost promet, občutimo napetost. To je neposredna posledica povišane ravni tesnobe zaradi nevarnosti, ki prežijo na nas na poti v službo. V službi pa smo nenehno pod nadzorom, pod pritiskom učinkovitega in v storilnost usmerjenega dela, pogosto brez prave možnosti vplivanja na odločanje in obremenitve. A teh nevarnosti sčasoma ne prepoznavamo več, jem­ljemo jih kot nekaj samoumevnega, zato nanje tudi ne znamo jasno odgovoriti, reševati težav in se znebiti tesnobe, ki jo porajajo navedene situacije. Tako smo nenehno bolj ali manj tesnobni. To pa je odlična podlaga za nastanek bolezenske tesnobe in različnih strahov.

Vir: delo.si


Sledite nam