fbpx

Dializni bolniki končno priklopljeni doma

arhiv

Po dvanajstih letih prizadevanj so prejšnji teden dializni center pred domačim pragom dočakali tudi ledvični bolniki iz Posočja. Oddahnili si bodo predvsem od dolgih voženj…

Po dvanajstih letih prizadevanj so prejšnji teden dializni center pred domačim pragom dočakali tudi ledvični bolniki iz Posočja. Oddahnili si bodo predvsem od dolgih voženj do šempetrske bolnišnice.

Ivan Uršič iz Borjane ima za sabo štiri leta dialize. Njegov dan se je začel ob petih zjutraj, domov se je najbolj zgodaj vračal ob pol treh popoldne. “Dolga je bila, tri ure vožnje. Veste, da sem težko čakal, človeka ta pot utrudi,” je prvič na domačem terenu razmišljal Uršič. Čas, ki mu bo zdaj ostajal, bo porabil doma in še kakšno malenkost postoril, je dejal. Podobne zgodbe je povedalo tudi preostalih deset dializnih bolnikov s Posočja. Božidar Kanalec je zaradi dialize na poti preživel 13 let – trikrat na teden, 121-krat na leto – in seštel 243.000 prevoženih kilometrov.

“To, da sem danes lahko tukaj, mi pomeni vse,” je bil v kotu velike sobe zadovoljen Tomaž Benko, Marjan Lapanja iz Baške grape jo je dočakal po sedmih letih. “Tri ure na dan sem se vozil, kakšen dan sem v reševalnem vozilu, ki je sproti reševalo še druge nujne primere, preživel ves dan, to ni bilo več človeško,” je odkimal z glavo, zadovoljen da je doživel ta dan. Le starih prijateljev, s katerimi je skupaj ležal v Šempetru, se bo še rad spominjal. Med štiriinpolurno dializo si čas krajša s klepetom, prav pride kakšna knjiga, časopis, mogoče kmalu tudi televizija.

Vir: dnevnik.si

Več o boleznih ledvic preberite na forumu Bolezni ledvic na >>


Sledite nam