fbpx

Kaznovanje otrok je slab in nedopusten nadomestek

arhiv

Rahločutnosti v odnosu do otroka ne more biti nikoli preveč,je prepričana družinska terapevtka Andreja Poljanec. Kaznovanje otrok je zelo slab in nedopusten nadomestek za vodstvo…

Rahločutnosti v odnosu do otroka ne more biti nikoli preveč,je prepričana družinska terapevtka Andreja Poljanec.

Kaznovanje otrok je zelo slab in nedopusten nadomestek za vodstvo in odgovornost, ki ju mora otrok dobiti od staršev, zato je Poljančeva prepričana, da ni primerna nobena kazen. Vsaka je ponižanje in sramotenje, o telesni pa tako ne gre izgubljati besed in še nefunkcionalna bi bila – učinkovala bi le hipno, dolgoročno ne, saj otroka ustavi pri dejanju zaradi strahu, in ne zaradi notranje discipline. Ker kazen sramoti in ponižuje, prekinja čustveni stik med staršem in otrokom, to pa je nasprotno od tistega, kar pomeni srčiko družinskih odnosov: mama ali oče ne bi smela nikoli pretrgati čustvenega stika z otrokom, če pa ga že, kar se pri starševstvu pogosto dogaja, je ključno to, da ga kot starša spet vzpostavita, in ne da čakata in prelagata odgovornost na otroka, da bo to naredil zanju, je najpomembnejše sporočilo družinske terapevtke. Tudi iz tujih televizijskih vzgojnih serij priljubljeno kaznovanje s sedenjem na stopnicah sogovornica odklanja, saj prav tako prekinja čustveni stik in otroku sporoča, da je trenutno nevreden starševske ljubezni.

Če ostaneš z njim v čustveni bližini vsak trenutek, si z njim sočuten. To ne velja le za najmlajše, tudi najstnike je treba vzgajati z nežno vzgojo, saj za notranjo disciplino ni dovolj le pogovor, ampak sta enako potrebna sočutje in stik. Ob tem pa moramo biti kot starši v stiku s seboj, saj šele ko razumemo sebe, lahko razumemo tudi otroka. Otrok je naše ogledalo oziroma tega, česar se pri sebi še ne zavedamo. Ker je prav mladostnik tisti, ki predeluje strahove staršev, jih lahko tudi razreši le ob njih. Pubertetniki se veliko jezijo, a v sebi so v resnici neverjetno ranljivi in prestrašeni, saj imajo mnogo skrbi že s sprejemanjem svoje telesnosti in čustvene pestrosti ter z vprašanjem, ali jih bo take sprejela tudi okolica. Sami svojih čutenj ne znajo regulirati, zato potrebujejo odraslega, ki jim usmerja notranjost. Potemtakem je nedopustno, da bi kot starši ostali na ravni mladostnikov; ti namreč potrebujejo našo zrelost.

Vir: Nedelo

Preberite izkušnje, nasvete in mnenja o vzgoji najmlajših na forumu Starši in otroci na >>


Sledite nam