fbpx

Ne bojte se raka, iščite ga, da ga čim prej odkrijete pozdravite in živite naprej

arhiv

Raka preživi vse več ljudi, zato je še toliko pomembneje, da bi zaživela celostna rehabilitacija bolnikov pogovor Marija Vegelj Pirc predsednica Društva onkoloških bolnikov Slovenije…

Raka preživi vse več ljudi, zato je še toliko pomembneje, da bi zaživela celostna rehabilitacija bolnikov

pogovor Marija Vegelj Pirc predsednica Društva onkoloških bolnikov Slovenije

Društvo onkoloških bolnikov Slovenije praznuje letos 25 let obstoja. Je naše najstarejše združenje za onkološke bolnike in združuje bolnike z različnimi onkološkimi obolenji. Nudijo individualno ali skupinsko samopomoč bolnikom, ki jo izvajajo posebej usposobljeni prostovoljci z lastno izkušnjo raka. O delu društva in kaj danes teži onkološke bolnike, smo se pogovarjali z dolgoletno predsednico društva in eno od zaslužnih za njegovo ustanovitev prim. Marijo Vegelj Pirc.

Kako je prišlo do ustanovitve društva?

Na oddelku za psihoonkologijo na Onkološkem inštitutu Ljubljana, kjer sem delala, sem srečevala bolnike, ki so se dobro rehabilitirali in so želeli pomagati drugim. Po svetu je bila samopomoč bolnikov običajna, pri nas pa je bilo to nekaj novega in so celo zdravniki temu nasprotovali. Spomnim se kolega, ki je rekel, da njegovih pacientov ne bo nihče mešal: če sem jaz tako rekel, bo tako tudi ostalo. Tako da sem nekaterim kolegom težko dopovedala, da pri samopomoči ne gre za odločitev o načinu zdravljenja, ampak gre za pomoč človeku v stiski. To pa bolniki potrebujejo. Samopomoč za ženske z rakom dojke smo začeli uvajati že v okviru oddelka za psihoonkologijo. Nudile so jo ozdravljene, dobro rehabilitirane in posebej usposobljene ženske, ki so na bolniškem oddelku obiskovale na novo operirane ženske, se z njimi pogovarjale in svetovale, saj so iz lastne izkušnje vedele, kaj bolnik takrat potrebuje – predvsem dodatno spodbudo za novo upanje. Saj je bila diagnoza rak pred 25 leti še bolj kot danes sinonim za smrt, povezano z dolgotrajnim trpljenjem, bolečino in izmaličenjem telesa. Mnogi bolniki so skrivali diagnozo, bili so res zaznamovani in tudi zaradi tega globoko v stiski. Poleg individualne pomoči v času bivanja v bolnišnici so počasi nastajale skupine za samopomoč. Nato se je pokazala potreba po pisnih informacijah za bolnike in smo ugotovili, da bomo to laže izpeljali kot društvo in smo ga tudi formalno ustanovili.

V 25 letih se je pogled na to bolezen spremenil, a je diagnoza rak danes še vedno težka.

Pogosto bolniki ob postavitvi diagnoze rečejo, da se jim je podrl svet, da se bojijo najhujšega. Ljudje živimo brezskrbno glede tega, kar zanesljivo čaka vsakega človeka – konec življenja. Z mislijo na smrt vedno odlašamo, za to je še čas. Težko je, ko zbolevajo mladi ljudje, tudi otroci, a je tudi starejšim enako težko. Vedno je težko. Še bolj kot smrtne diagnoze se bojijo trpljenja. Vemo, da je šla znanost naprej, da je veliko novih zdravil, metod, s katerimi čim bolj zgodaj odkrivamo raka in ga uspešno zdravimo. A to so vse razumske razlage, ko smo zdravi, to vsi nekako vemo. Ko pa se rak zgodi meni, je povsem drugače in takrat je vsakemu bolniku težko.

Vir: dnevnik.si

Izpovedi in izkušnje oseb, ter svojcev, ki so se borili z rakom na forumu Kako živeti z rakom? na >>


Sledite nam