fbpx

Živeti le z glavo prinaša težave

arhiv

Mag. Andrej Debeljak, psihoterapevt in nekdanji duhovnik Govori pomirjajoče, neskončno prijazno, skoraj nadzemeljsko. To se od nekdanjega dušnega pastirja pričakuje. V naslednjem trenutku preseneti z…

Mag. Andrej Debeljak, psihoterapevt in nekdanji duhovnik

Govori pomirjajoče, neskončno prijazno, skoraj nadzemeljsko. To se od nekdanjega dušnega pastirja pričakuje. V naslednjem trenutku preseneti z neposrednostjo, ranljivostjo običajnega smrtnika. Andrej Debeljak je zagotovo človek kontrastov. »Ko bi vi vedeli, kako slabo jutro sem imel danes! Zakaj? Moje včerajšnje predavanje je bilo precejšen polom. Potem smo se v Ljubljani prepirali glede zemlje pa še prazna luna je bila. Človek naposled sreča samega sebe in ven vžgejo temne plati, zato sem zjutraj vstal popolnoma povožen in si rekel, jebela cesta, Debeljak, to boš pa moral predelati! Šel sem za eno uro teč in je bilo takoj bolje. Veste, vsi imamo svojo temno plat,« poudari in se nasmehne.

Pogovor imava v svetli, domiselno opremljeni sobi na Gorenjskem, kjer se srečuje s pacienti in drugimi strankami. Nekoč je poslušal svoje farane pri spovedi, se kot ljubitelj adrenalinskih športov vozil s težkimi motorji in plezal po ledenih stenah; zdaj kot bolj umirjen družinski človek z dvema otrokoma dela kot psihoterapevt. Je magister družinske in zakonske terapije.

Ali smem vprašati, kaj je ljudi tako zelo zmotilo na tistem predavanju?

Nastopil sem preveč bojevito. Kadar med predavanjem govoriš prave, dobre stvari, vendar hkrati srečuješ svoj strah ali obup, je tvoja energija, ki jo izžarevaš, drugačna. Ljudje so padli v šok. Verjetno bi se mi odprli, če bi bila pri meni manj udarna, bolj srčna energija. Bilo mi je hudo. Govoril sem o umiranju, o raku, kar je že sama po sebi težka tema, in domov so šli popolnoma sesuti. To je nekaj, česar nočem delati, pa vendar sem. K sreči imam priložnost, da na naslednjih predavanjih to popravim.

Ste morda povedali tudi, da si ljudje pogosto pridelamo bolezen sami?

Tudi, seveda. To so teme, ki jih vsi najraje kar odmikamo.

Ali sodoben človek živi v večjem strahu kot nekoč?

Na prvi pogled imam občutek, da ljudje ne čutimo več strahu, da smo od njega odklopljeni. Svet je vse bolj umeten, izgubljamo stik z naravo. Naše službe so neločljivo povezane z računalniki, mobilniki, televizijo. Smo družba razuma, uma. Ta pa pogosto deluje kot ego.

Ego je lahko zelo samouničevalen, kajne?

Tako je. Um pogosto deluje kot ego prav takrat, ko blokiramo svoje strahove, zato tolikokrat poudarjam, kar sem dejal tudi na včerajšnjem predavanju, da so smrt, nesreče in podobni težki trenutki, dogodki nekaj, kar je zunaj našega nadzora. Tedaj se sesujemo, ampak to je v redu, ker imamo priložnost ugledati svoj strah.

Imate precej dramatičnih izkušenj zaradi srečanj z ljudmi, ki so na smrtni postelji. V svojem knjižnem prvencu Srečen sem ste zapisali, da se nekateri ljudje tudi ob zadnjih izdihljajih ne želijo soočiti s seboj. Igrajo svojo igro.

Igrajo, ampak prav je tako. Največ je vredna svobodna volja. Nihče je nima pravice povoziti. Vsak ima v sebi moč, da spreminja svoje življenje, vprašanje je le, ali jo bo odkril. Tudi iz bolezenskega stanja si lahko sam povrne zdravje, če verjame, da to zmore. Zgodi pa se, da je kdo tako zelo zablokiran oziroma ga je tako strah, da ne želi pogledati. Stare stvari so namreč poznane in zato navidezno varne, z novimi pa je tako, da nikoli ne veš, kaj bo. Človek zato vztraja v svojem prepričanju. Določen delež ljudi se preprosto ne želi spremeniti. V nobenih okoliščinah. Tedaj ne moremo narediti ničesar drugega, kot da to spoštujemo.

Preberite intervju v celoti v prilogi Ona

So trenutki, ko smo srečni in momenti, ko smo nesrečni. Obiščite forum Življenje, ah to življenje in izvedeli boste več na >>


Sledite nam