fbpx

Nevrologov pogled na motnje osebnosti, čustvovanja in spoznavnih sposobnosti

arhiv

Avtor: David B. Vodušek Pravilna diagnoza in ustrezna ocena prizadetosti oz. preostalih sposobnosti poškodovanca oziroma bolnika sta odvisni od strokovnjakovega vrednotenja anamneze in ustrezne interpretacije…

Avtor: David B. Vodušek

Pravilna diagnoza in ustrezna ocena prizadetosti oz. preostalih sposobnosti poškodovanca oziroma bolnika sta odvisni od strokovnjakovega vrednotenja anamneze in ustrezne interpretacije simptomov, znakov in izvidov. Podatki, ki jih pridobi z anamnezo in pregledom, pa so do neke mere odvisni od bolnikovega doživljanja vseh okoliščin, povezanih s poškodbo oziroma boleznijo. Bolnikovo doživljanje pa je samo po sebi lahko prizadeto, kadar so poškodovani oziroma bolezensko prizadeti možgani. Tedaj lahko govorimo o “nevrološko pogojenih” spremembah obnašanja in doživljanja (pride torej do sprememb “duševnosti”). Strokovnjak ima tedaj kompleksno nalogo, da skuša razvozlati klobčič “organskega” in “reaktivnega”, da bi lahko na eni strani opredelil morebitno možgansko okvaro oziroma motnjo, na drugi strani pa tudi spregledal bolnikov način odzivanja na diagnostične in terapevtske posege.

S pričujočim sestavkom želim opozoriti na to, da je podlaga za preiskavo duševnega stanja konceptualizacija mentalnih funkcij, in da ta ni enotna. Zanimivo je, da se do določene mere razlikuje med strokami (nevrologijo, psihiatrijo, klinično psihologijo, vsaj kar se tiče “splošne rabe”), izhaja pa tudi iz različnih izhodišč. Poenostavljeno rečeno nevrologi tradicionalno izhajamo predvsem iz motenj, kot se le-te kažejo po definiranih možganskih okvarah. Psihiatri izhajajo predvsem iz psihopatoloških motenj, kot se le-te “sindromsko” javljajo pri bolnikih. Psihologi pa predvsem izhajajo iz konceptualizacije normalnega vedenja, doživljanja, mentalnih funkcij oz. sposobnosti.

Vir: Psihiatrična bolnišnica Begunje


Sledite nam