fbpx

Dovolite si prisluhniti

arhiv

Pogovor z Edinom Durakovićem , zakonskim in družinskim terapevtom, Psihoterapije Simbalein. Na forum Partnerska in družinska posvetovalnica se po nasvet, mnenje, tolažbo ali zgolj z željo…

Pogovor z Edinom Durakovićem, zakonskim in družinskim terapevtom, Psihoterapije Simbalein

1. Na forum Partnerska in družinska posvetovalnica se po nasvet, mnenje, tolažbo ali zgolj z željo po izlitju duše, obrne kar veliko število žensk. Nekatere so mlajše, druge starejše. Ženske pogosto pišejo o težavah, ki jih imajo z moškimi, včasih pa tudi o težavah, ki jih imajo same s sabo. S svojo nemočjo ali željo, da bi naredile nekaj zase, pa vendarle naletijo na prepreke, za katere se zdi, da jim nekako niso kos. Predpostavimo, da sta v partnerstvu dve osebi, vsaka s svojo osebno prtljago, svojimi željami in zmožnostmi, osebi, ki se trudita živeti tako, da jima bo dobro. Tukaj se sedaj sprašujem, kje so v teh zgodbah moški? Zakaj tudi sami ne spregovorijo, povedo svojo zgodbo ali morda svojo plat iste zgodbe? Prepričana sem, da bi v tem primeru bil marsikdo presenečen in šokiran, kajti tudi moškim ni enostavno.

Uvodoma naj povem, da izhajam iz predpostavke, da je uporabnik oz. uporabnica odrasla ženska ali odrasli moški. Če poskusim odgovoriti: težko je vprašati nekoga o tem, ki ga v realni zgodbi ni. Nemogoča situacija je ironična, vendar pogosto resnična. Odsotnost in nepripravljenost moškega in očeta je kruta in boleča. Nekaterim moškim ni lahko in se ne znajo ustrezno izraziti. Drugi na to še niso pripravljeni in nimajo razvitega jezika za obvladovanje notranjega sveta, zato težko pridejo v stik s seboj in sogovornikom/co na »pretočen« in vzajemno varen način.

Sam sem šel skozi marsikaj, pa še kar naprej se naučim kaj novega – predvsem o sebi in to s strani moških, žensk, še posebej pa od otroka. Če poenostavim in to opazujem s kulturološkimi očmi, opažam, da je v tradiciji (beri: kolektivni podzavesti) zahodnjaške vzgoje že stoletja podoba moškega zavezana hladni, tehnološki naravi razuma, ki obvladuje zunanji svet (naravno in socialno okolje), notranjega, dušnega okolja pa še ne pozna oz. ne drži pravega ravnovesja med obema. To namreč zahteva (že delujočo) redefinicijo patriarhalnosti in moškega šovinizma, ponovno družbeno-kulturno vzpostavljanje smisla in pomena – Kako je moški v odnosu do sebe/ženske/družine/sveta?

Ko se spustimo v polje terapije, pa vidim, da za mnoge primere to ne drži, sočutnih moških, takih, ki so v stiku s seboj in znajo sogovorniku/ci ranljivo spregovoriti o sebi, poskrbeti zase/družino, razvijati intuicijo ter odgovoriti na stisko, je vedno več. Le-ti so tudi družbeni kazalniki sprememb in to daje upanje. Nevrobiologi bi rekli, da »moška« leva polovica možganov končno kaže znake pripravljenosti za spoštovanje razlik z »žensko« desno polovico – ter za iskren in odgovoren pogovor z njo. Vprašanje zato ni ali je moški tega sposoben, ampak ali je na to pripravljen?

Obstoječim, ki se tako ali drugače trudijo v zvezi s svojimi žen(sk)ami in vlogami, je treba najprej zaupati in vanje verjeti, da se lahko spremenijo in sčasoma tudi se. Velike reči se ne zgodijo čez noč, razvoj nikoli ni odgovoril (pri)sili pač pa sočutju in spodbudi. Tako bo moški najprej pričel verjeti (otroku v) sebi, mož bo začutil ženo, oče pa bo odgovoril otroku. Da bi se bodoči moški medgeneracijsko bolje razvijali, moramo današnji  starši do uglasitve v partnerskem odnosu, v katerem in preko katerega preobrazimo in uglasimo najprej sebe. Svet bo že sledil. Šele tako bomo lahko upali na generacije dialoga.

2. Spletni forumi so zaščiten virtualni kraj, kjer ljudje pod krinko anonimnosti lažje in morda tudi bolj iskreno spregovorijo o svojih težavah, stiskah in bremenih. Občutek imam, da so forumi postali nekakšno ogledalo človeških globin, ki jih le ti zelo radi skrivajo pod zunanjo podobo-fasado vsakdanjega življenja. Vsaka zgodba-izpoved je specifična, pa vendarle morda v svoji globini zelo podobna drugim. Za vsakim dejanjem vedno stoji motiv, ki žene posameznika, da se odloči odpreti, morda pa tudi prebrati zgodbo nekoga drugega. Ali se v tovrstnem dejanju skriva tudi tiha želja po iskanju pomoči zase?

Ljudje smo psihosocialna bitja, naši možgani so socialni organ, ki se razvija glede na spremembe v nas, odnosih in svetu. Zato je potreba, da smo v odnosih, se iščemo, zgubimo in zopet najdemo, raziskujemo, si pomagamo, povsem naravna.

Seveda je na anonimen način lažje spregovoriti o svoji stiski in forum je tej potrebi prišel na pot. Ključno pa je zaupanje, čeprav menim, da je cilj ali vsaj smisel v tem, da se uporabnik/ca prej ali slej okrepi z močjo in o stiski spregovori v živo – s partnerjem/družino in/ali  strokovnjakom. Da se resnično razvija. Ob strokovnjaku ima uporabnik vse možnosti varno in konkretno delati  na sebi in za svoje odnose, kar je ob virtualnosti spletnega svetovanja nemogoče. Tudi časovno se stvari izidejo. Nekdo se s stisko lahko vrača na forum mesece, celo leta, pa iz sporočil oz. načina odzivanja vidimo, da se stiska pravzaprav le ponavlja oz. poglablja.

Vsi hrepenimo po pozitivnih spremembah, toda nismo vsi enako pripravljeni. Zato ne potrebuje vsak uporabnik foruma že tudi terapije. Da se stvari premaknejo je za nekoga dovolj že sočutna usmeritev, spodbudna beseda, ovrednotenje izkušnje.

Vsaka zgodba uporabnika je seveda enkratna in vredna spoštovanja, četudi je (v čem) tako sorodna in podobna ostalim, zato si strokovni moderatorji na forumu PDP prizadevamo odgovoriti vsakemu posebej kvalitetno, korektno in kar se da hitro.

3. Ljudje so vedno bolj pod stresom, nestrpnost nas spremlja malodane že na vsakem koraku in tovrstno obnašanje je zaznati tudi na forumih. Tudi sami ste že posegli v dopisovanje, ko je le to preseglo meje strpnosti in spoštovanja. Nekje sem zasledila, da pri podajanju komentarjev veliko več povemo o sebi, kot pa o osebi, kateri želimo podati mnenje.  Morda se ne zavedamo, da saj sta stil in način pisanja-izražanja tista, ki nas izdata. Morda preveč zagreti obiskovalci forumov na to prepogosto pozabijo.

Iz tega ne(za)vednega načina odzivanja se vidi kako se počutimo, neizkrivljeno in necenzurirano. Človek ni samostojen in odcepljen um oz. duša, ki brezobzirno hiti h koristi, ampak je doma v telesu. Poleg govornega jezika obstaja metakomunikacija, telesna govorica, ki ima lastno sporočilnost in jo lahko razumemo (dihanje, podobe obraza, koža, kretnje, barva glasu ipd.). Neizkrivljena je od siceršnejga racionalnega prizadevanja karkoli od bolečine prikriti, zanikati, opravičiti, prenesti drugemu/drugam ipd. Ko telo spregovori, govori resnico, najsi bo zdravje ali bolezen, sreča ali nesreča. V prvem primeru razum in telo spoštljivo sodelujeta, sta partnerja, … v bolezni pa sta že precej konfliktna in nasilna drug do drugega, predvsem razum do telesa. Takrat se bijeta kultura in narava, vemo pa, da je to bitka absurda, ker tu ni zmagovalca. Ko je zdravje zmagujeta oba, ko bolezen, propada tako razum kot telo. To lahko razumemo skozi razvojno dejstvo, da se zavedanje o tem da smo in kako smo, prične najprej skozi oz. prek pogleda v materine oči in nežne topline telesa, nato pride vse ostalo.

Drugi nam pogosto več povedo o tem, kako smo, kot pa mi sami sebi. Poleg telesne govorice pa so tu še senzacije, čutenja, ki se prebujajo v odnosih in jih doživljamo drug ob drugem, o katerih pa se v vsakodnevenm življenju premalo pogovarjamo in vsak dan zamujamo priložnost nekaj novega odkriti o sebi in drugem. Bolj se predajamo zanikanju in zasvojenosti kakor razvoju. Skratka, sledi telesne govorice zaznamo v načinu govora in/ali pisanja.

Tudi to, da obiskovalci in nekateri uporabniki pozabijo na to dejstvo, je naraven odziv na bolečino, ki jim jo vzbudi pisanje moderatorja ali pa iskren odziv uporabnika/ce in je vedno koristno, toda da pridemo do sprememb, se tega moramo najprej zavedati. To pomeni, da se moramo pričeti zavedati lastnih meja: kaj čutim, mislim o sebi, drugemu, v svetu, koliko verjamem vsemu temu in do kod sega svoboda izražanja tega, kar mislim in čutim. Meje vzpostavljamo zato, da nam omogočajo varnost.

4. Anonimnost po eni strani omogoča neprepoznavnost in s tem daje občutek varnosti, po drugi strani pa omogoča posameznikom, da se v navalu strasti spozabijo in povedo to, kar jim leži na duši, včasih tudi na račun kulturnega izražanja. Včasih se sprašujem, ne kdo so ljudje, ki se skrivajo za posameznimi niki, saj to pravzaprav sploh ni pomembno, ampak kakšno je njihovo življenje, da se na tovrsten način izražajo na forumih, skriti za anonimnostjo. To so osebe, ki imajo otroke, hodijo v službe, skušajo preživeti in živeti tako kot znajo in zmorejo. Nenazadnje pa tudi v okviru zmožnosti, ki jih imajo ali pa so se jih odločili imeti. Sprašujem se, kaj nam lahko tovrstno vedenje na forumih pove o razmerah, ki vladajo zunaj in v družbi.

Nespoštljivo vedenje uporabnika govori predvsem o tem kako slabo se počuti, kako nemočen je, v istem vetru pa še ni pripravljen za to nemoč prevzeti odgovornost. Vsekakor mu ni lahko. Sproščanje stiske z neprimernim vedenjem, ki ga nekdo konstruktno ne pa tudi konstruktivno »trenira« po forumih, pa tudi sicer, govori o obnavljajočem se nemiru, ki ga nosimo v sebi, s katerim pa še ne znamo ravnati, da bi ga dolgoročno obvladali in s tem tudi svoje življenje. Zato se čutimo prisiljeni se s kom vsake toliko skregat, biti nesramni in ponižujoči do drugih. Kot rečeno, sporočamo pa predvsem o sebi.

Moderatorji imamo možnost in odgovornost do ob tovrstnem vedenju primerno ukrepamo. Ime v tej temi pa je pomembno: ali se lahko dejansko podpišem pod to, kar sem ravnokrat zapisal/a na forumu pod psevdonimom? Ali lahko prevzamem odgovornost za to, kar sem povedal in kar sem sporočil? Nenazadnje, ali sploh verjamem v to, kar pišem, govorim, počnem? Potrebno je spoštovanje.

Varnost je realna kategorija in če nisem varen za imenom in priimkom, tudi za psevdonimom ne morem biti. Ime in priimek predpostavljata ne samo izvirnost, pripadnost in svobodo, temveč tudi omejitve, zato zahtevata resen pristop, »nick« pa ne, saj jih dnevno lahko menjamo po mili volji in se še naprej skrivamo. Govorimo torej o istovetnosti, totalnosti in subjektivnosti, o tistem, kar temelji pod hišo vsakodnevnih pričakovanj (mene kot) očeta, partnerja, uslužbenca, prijatelja, kolega. O tem, kakšne so razsežnosti, ko oseba, družina ali ustanova »umaže« svoje ime, čutimo v sebi, tudi če ne spregovorimo. Nenazadnje življenje kot tako sestavljata tako romanca kot razočaranje, ljubezen in bolečina…, vselej nam prinaša skrivnosti in nam je kot takšno dano v dar. Čemu se skrivati pred tem?

5. Na forumu sem večkrat zasledila misel, ki v sebi nosi veliko upanja, daje optimizem in pomirjat. Človek se lahko vsega, česar ne ve ali zna, nauči. Misel je po eni strani zelo osvobajajoča in odrešilna, po drugi nosi veliko breme, imenovano odgovornost.

Če človek res hoče, ja, ampak v praksi pa se nam ni treba učiti česar nočemo. Torej glede odgovornosti – ko se odločamo za nek korak/spremembo je breme le v začetku oz. toliko, kolikor še nismo pripravljeni nanjo. Beseda sama pove veliko o pomenu: od-ločiti-se. Od preteklega, starega. Tu se pokažejo razmerja med želeti, hoteti in morati. Željo poganja čustvo in vizija, hotenje volja in ciljnost, morati pa poganja le krivda, ki nas izčrpava. Moraš to in ono, sicer ne vem kaj. Uf, kakšno breme je krivda!

Če nekaj res moramo, je to umreti, ker smo smrtniki. No, kdo ve, morda se tudi ponovno roditi. Vemo le, da smo tukaj-in-zdaj, da smo transcedentalna bitja, zato je od nas odvisno kako si naredimo pot. Po naravi nisem ujetnik, ampak svobodno bitje, ki lahko izbira. Razen, če sem proti naravi.

6.  Vsaka doba in družbeno stanje imata svoje posebnosti. Občutek imam, da se danes veliko govori, piše, diskutira o težava in stiskah, ki jih ima posameznik. Le te naj ne bi  bile več sramotne, prav tako kot ne iskanje pomoči. Nekaj, kar pomaga nekomu, ni nujno, da bo pomagalo tudi nekomu drugemu. Kar je bližje enemu, ni nujno, da bo tudi drugemu in ravno zato je na tržišču prisoten širok spekter načinov pomoči. Tudi psihoterapija je ena izmed njih. Kljub temu, da se dandanes veliko piše o tovrstni pomoči, se še vedno s prstom kaže in izolira tiste, ki si jo poiščejo. Še več, o svoji izkušnji opremljeni z imenom in priimkom nerad kdorkoli spregovori.  Kar nenazadnje ne preseneča, saj se po eni strani tovrstno pomoč nekako reklamira, po drugi strani pa se je ne sprejema. Zakaj takšna dvoličnost?

Mislim, da gre predvsem za predsodke, za ostanke strahu tradicionalne družbe pred terapevtsko obravnavo. Iz meseca v mesec je seveda bolje, ker se današnji človek veliko izobražuje, vendar je pri tem potrebno biti selektiven in slediti sebi. Odvisno je kaj zares potrebujemo.

Če nas boli zob, imamo povišano temperaturo ali smo se poškodovali, pokličemo zdravnika, pa smo pomirjeni. Ko imamo strahove, nočne more ali ne moremo nehati čistiti in urejati, pa čeprav je vse ok, pa ne ukrenemo skoraj ničesar. Kvečjemu si pomagamo s priročnikom ali internetom, počvekamo v službi, še redkeje se iskreno pogovarjamo s partnerjem/ko in čakamo, da mine. Ah, sej bo že – in pometemo pod preprogo. Prej ali slej nas stres zdela, pa zbolimo in gremo zdraviti simptome, ne delamo pa preventivno. V takšni situaciji živimo mi in sodobna medicina, ki jo za vrat drži diktat farmacevtskega kapitala…

Verjamem, da je teh težav bolj ali manj enako, le da se v 21. st. o tem govori in piše več in na različne načine v primerjavi s stodvajsetimi leti nazaj, ko je človek »odkril« podzavest.

Družbeni diskurz je s pomočjo razvojnih znanosti končno prijelo pisalo v roke in za opremljenost človeka spisal pomembno poglavje o duševni stiski. Po drugi strani je surovost kapitalizma popredmetila kar se je pač dalo – ne samo družino, ampak tudi vrednote oz. pojme, na katerih temelji, da jih lahko preprosto »kupujemo« kot produkte oz. storitve. Ob tej norosti seveda nastaja nuja po pluralizmu kritičnih diskurzov o duševnosti, motnji, razvoju in vzgoji. Tako imamo orodja, znanje in izkušnje,tudi metode poznamo.

Zdaj je treba vzdržati v poplavi pop-psihološke ponudbe, da stroka in znanstvenost ohranita primat in da ne bi ljudje v ranljivosti in naivnosti nadaljevali po črti manjšega odpora in zapravljali prihodke za pogosto nepotrebne priročnike za samopomoč, za seanse in delavnice samooklicanih zdravilcev in trenerjev, da o potrošnji zdravil sodobne farmacije za »zdravljenje« in lajšanje duševnih tegob niti ne govorim. Odtod se ustavimo za trenutek in poglejmo trpečega v oči in se odzovimo tako, da narava in kultura v nas delata za dobro, tj. s sočutjem in spoštovanjem. Ker tu je človečnost doma.

7. Virtualno svetovanje ima svoje prednost in slabosti. Marsikaj se skriva v tem, kar pri pisanju izpustimo, v stilu in načinu s katerim pišemo in prav tako v besedah, ki jih uporabljamo. Na osnovi tega je mogoče dobiti vtis o osebi in njenem položaju, ter o tem, kako jo vidi in doživlja. Naštete okoliščine so specifične, prav tako kot je tovrstno svetovanje svojevrsten, drugačen izziv, od izkušnje v ordinaciji. Kako si vi pomagate, saj ste v tovrstni situaciji prikrajšani za telesno mimiko, ki pogosto razkrije tisto, kar želimo zamolčati?

Del odgovora sem že dal zgoraj. V virtualnem okolju smo omejeni z možnostmi spletnega foruma, tako da več kot razumevanje, sočutje in ovrednotenje izkušnje ni mogoče dati. Tekst in pisanje sta edina načina sporočanja. Zato je temu primerna tudi raven – gre za posvetovalnico. Ni pa to spletna klepetalnica, čeprav je razumljiva neugasljiva želja prenekaterega uporabnika, da bi ob strokovnem odgovoru lahko poklepetali še o tem in še čem. Zato kadar moderator začuti in presodi, da bi uporabniku terapija koristila, ga tudi usmeri. Izbiro o tem ali se bo odločil zanjo ali ne, pa prepušča uporabniku.

8. Pri odgovarjanju preko foruma imate že kar nekaj izkušenj. Kaj ljudje od vas, terapevtov, ki odgovarjate na forumu Partnerska in družinska posvetovalnica pričakujejo?

Da jih nekdo končno vzame zares – jih sliši v stiski, začuti, jim ovrednoti izkušnjo ter spodbudi k zaupanju vase in svoje dejavne zmožnosti. Prej ali slej pridejo tudi potrebne odločitve in odgovornost za samostojno iskanje rešitev.

9. “Prisluhnite sebi in svojemu telesu”, je misel, ki jo je mogoče včasih eksplicitno, včasih pa med vrsticami zaslediti v odgovorih, ki jih ponujate v branje obiskovalcem foruma. Sliši se zelo preprosto in v osnovi tudi je, čeprav je sočasno težko dosegljivo in uresničljivo, tako kot vse stvari, ki so preproste. Občutek imam, da imamo ljudje nemalo težav pri poslušanju, predvsem pa slišanju sporočil, ki nam jih sporoča naše telo. Včasih se sprašujem, čemu je temu tako.  Ali smo resnično brez potrebnega znanja in kompasa, da bi znali pravilno interpretirati in razumeti tovrstna sporočila, ali si preprosto lažemo in skušamo zatreti to, kar čutimo? Ščasoma se zgodi nekaj, česar si prej nismo želeli. Telo nam dostavi sporočilo, ki ga moramo sprejeti, saj je posredovano na način, ki mu ni moč ubežati ali ga prezreti. Račun, ki nam ga telo izstavi je pogosto visok in nemalokrat so mu dodane obresti. Marsikaj bi lahko preprečili, če bi pravočasno ukrepali, saj nam je telo vseskozi sporočalo, mi pa smo njegova sporočila pogosto prezrli. V čem mislite, da je dejansko največji  problem?

Resnica je ravnovesje, uglašenost. Največji problem je v tem, da s telesom nismo pripravljeni prijateljevati.

Telo je kompleksno kot vesolje. Imamo dar, da sledimo svojemu telesu, le da ni vsak pripravljen na to, ker slediti pomeni biti predan, odziven in iskren na prijetnosti in neprijetnosti. Ko imamo nepredelane bolečine v odnosih, pa je težko slediti, ker ne vemo kam in kako z bolečino, nemirom.  To je tudi povezanno s tem, da nimamo dovolj vzgojnih izkušenj o telesnem delovanju in sporočanju, da lahko uravnavamo naša lastna psihobiološka stanja, kaj šele da uravnavamo drugega, npr. otroka.

Da telo slišimo in se mu odzovemo, potrebujemo biti nanj pozorni, da ohranjamo stik s seboj. In tudi varen odnos v katerem se lahko čustveno opredelimo, se nekomu zaupamo in prepoznamo. Kolikokrat se nam zgodi, da (za)čutimo o nečem/nekom nekaj, vendar ker se povezuje s kakšno stisko oz. bolečino ali ker temu ne najdemo pravega mesta? To enostavno zanikamo, zmanjšamo pomen, racionaliziramo ali kako drugače projiciramo v okolico. Kolikokrat »povozimo« sporočila telesa le zato, ker nam nekaj prinaša korist? V stiku s telesom raziskujemo in gradimo lastno samozavedanje. Težava nastopi pri zlorabah in travmah, ko se telesne izkušnje s sporočanjem zaradi porušenih osnovnih telesnih in čustvenih razmejitev, »obrnejo na glavo«. Ampak to je druga široka tema. Skratka, zavedati se je potrebno, da je telo hiša naše duše, zato bi ga morali častiti.

10. Ali ljudje dejansko nimamo zadostnih znanj, ali si preprosto ne upamo prisluhniti sebi in temu, kar čutimo? Percepirati, zaznati, prepoznati in nato reagirati. Kje smo na tej časovnici po vašem mnenju najbolj šibki?

Pomanjkanje se dogaja lahko že zelo zgodaj v življenju. Razvojni kliniki govorijo o prvih treh letih oz. o prvem letu življenja, ko otrok še ni ločen od mame in vsak njen odziv izjemnega pomena zanj, ko je spomin še somatski, ko še ni razvitega govora. In vse to, kar naštevate je moč osvojiti ob odzivnih starših oz skrbnih. Ali pa tudi ne. Starši nas učijo tega, predvsem z vzorom, da otrokom pokažejo kako se rečem v odnosih streže in kako poskrbeti zase.

Otroke je potrebno predvsem spodbujati in usmerjati. Kar mu v tem oziru manjka v primerjavi z odraslim, so izkušnje. Zavedanje o sebi, telesu, potrebah, svojih zmožnostih, zavedanje o drugem, svetu in njegovem odnosu do sveta.

Resno jemati sebe in svoje telo pomeni, da se telesa poskusimo vedno zavedati in da vanj verjamemo, čeprav se sliši nenavadno. Če nečesa nismo izkusili, doživeli, predelali, spoznali in integrirali, je za nas novo. In pred novim smo vedno negotovi. Potrebujemo podporo, razlago, spodbudo in sočutje, da nam novo postane obvladljivo in smiselno, tudi lepo. Vse, kar nam manjka v življenju, lahko osvojimo prej ali kasneje, le pripravljeni moramo sprejemati, verjeti vase in se znati zaščititi, ko je potrebno. Ampak spet, samozupanja in zaščite se je potrebno nekje naučiti. Če tega nismo imeli dovolj od staršev in se težko znajdemo v partnerstvu, si odrasli lahko pomagamo s stroko. Npr. ali je zaščita, če obtožimo enega otroka pred drugim, ker mu je ta nasilno ukradel igračo? Ali res poskrbimo zase in družino, če za otrokovo destruktivno vedenje v šoli obtožimo učiteljico, šolo ali npr. medije (in obratno, če vedno nase prevzamemo krivdo)? Ali res skrbimo zase in svoje telo, ko se počutimo preutrujeni od pretiranega dela ali vadbe, pa to sprejmemo kot sestavni del sodobnega tempa? In ali res skrbimo zase in odnose, če smo fizično ali čustveno odsotni?

Terapija

1. Različni so razlogi, da se posameznik odloči po pomoč obrniti na terapevta. Kljub temu, da se danes veliko govori o stiskah in težavah, in sočasno opozarja na različne vrste pomoči, je stigma še vedno nekako prisotna. Kateri so razlogi, ki v sebi nosijo upanje na razrešitev težav? Ali je kakšen razlog, ki mu lahko rečemo tisti pravi razlog za obisk terapevta?

Razlogov je toliko, kolikor je upanja in želja posameznika, para ali družine v stiski. Menim, da je vsem tem skupna točka ali korak na terapiji sami, in to je pripravljenost na odločitve in prevzemanje odgovornosti. Običajno pa ljudje poiščejo pomoč strokovnjaka, ko so že globoko v stiski, ko so psihosomatske težave očitne ali ko gre za hujšo psihosocialno stisko, npr. smrt bližnjega, izguba službe, diagnoza bolezni, nesreče itn.

Ne smemo pa pozabiti na vedno več tistih, ki terapijo že jemljejo kot del svoje lastne, zakonske oz. družinske mentalne higiene in se v terapijo vračajo, da bi morda učvrstili duševno moč, ovrednotili pomembno življenjsko odločitev itn.

Odločitev za terapijo je prostovoljna, tako kot npr. za masažo; se odločiš, ker je varno in učinkovito, stopaš vase in terapijo zaključiš ko ti občutek veli, da je dovolj. Skratka, terapija je nekaj od ljudi za ljudi, posredi je le sočutje, ki premaguje tesnobo in predsodke. No in kar nas sicer žene, da upamo je, da nas bo nekdo resno vzel in nas poslušal kot da smo najpomembnejši na svetu. To je pa tista lepota varne in pristne odzivnosti, ki je sicer značilna za dovolj dobre starše ali skrbnike, v medosebnem odnosih za partnerje in prijatelje. To je sočutje, cvet humanosti, ki diši in zdravi od rojstva do smrti.

2. So ljudje, ki zelo hitro obupajo in opustijo začeto pot, in so tisti, ki z veliko volje in vztrajnosti premagujejo prepreke in vztrajajo dalje. Ljudje smo različni in nekaj, kar ustreza nekomu, ni nujno, da bo pomagalo tudi drugemu. Kako hitro lahko realno pričakujemo rezultate? Verjetno namreč ni priporočljivo, da le ti predolgo izostajajo, saj se v primeru predolgega čakanja in “stopicanja” na mestu, pod vprašaj postavlja primernost izbrane terapije, za naše težave. Ali obstaja določen časovni okvir, znotraj katerega je razumljivo in realno pričakovati rezultate in izboljšanja? Kdaj je smiselno premisliti o zamenjavi terapevta in morda tudi metode?

Terapevtski proces se ne prične šele ko obiščemo terapevta, ampak že z našim intimnim razmišljanjem, pogovorom in prizadevanjem po spremembi. V tem oziru so rezultati občutni zelo hitro, takoj ko se odločimo, da bomo zase resnično poskrbeli. Terapevt je nekdo, ki vodi terapevtski proces, strokovno vzpostavlja varen in zaupen odnos s klientom tako, da istega spremlja, mu sledi, se nanj spodbudno odziva in skupaj raziskujeta »igrišče rešitev«. Odtod sledi, da je predvsem klient tisti, ki ko se nauči zaupati lastnim močem, nosi največ zaslug in odgovornosti za svoj (ne)napredek. Vedno je tako, najprej se moramo odločili reko preplavati da jo dejansko preplavamo; če nas je strah in nam primanjkuje izkušenj, si priskrbimo pomoč, spremstvo; s tem izkušnjo poti integriramo v novo zavedanje, novo perspektivo, sprejmemo novo samozavest.

Lepota je v tem, da ta samozavest potem traja vse dokler skrbimo zase na način, ki smo ga na poti integrirali. To dragocenost s ponosom prenašamo v ostale odnose, npr. v družino, službo itn. Kaj češ lepšega.

Kar se tiče menjave terapevta/metode – možnosti seveda so, tako z vidika etike kot prakse. Odvisno od upravičenosti oz. realnosti razloga. Pri tem moramo biti gotovi, kajti pogosto je zadaj le strah oz. nek iracionalen motiv, ki ga je potrebno nasloviti in ovrednotiti, pa steče. Če npr. izvzamemo nasilje ali travmo – recimo, da se med sodelavci ne počutimo v redu, ponavljajo se nam iste situacije in konflikti, smo pod stresom, odnosi so vse slabši; ali bomo problem, katerega del smo, res rešili s tem, da zamenjamo delodajalca oz. delovno mesto? Težko, ker nikoli v odnosih nismo zgolj slučajne žrtve (ali povzročitelji) nasilja, zato rešitev zahteva poglabljanje vase in odnos, da poiščemo odgovor na vprašanje, od kod mi je že znano to vzdušje, da se nevede zatekam v škodljive odnose in zakaj sem vedno znova nemočen pri tem? Kaj lahko sam naredim, da mi bo bolje?, itn. Brez samoocene ni napredka, kajti mi nimamo moči, da spremenimo svet in ljudi okrog sebe, lahko pa veliko spremenimo pri sebi.

Terapevtska praksa je spoznala, da slučaj pravzaprav niti ni slučaj, vsak klient dobi svoji osebnostni situaciji ustreznega terapevta in obratno. In to spoznanje terapevti pri svojem delu širimo na ljudi in družbo. Tako kot nismo slučajno v intimnih odnosih točno z enimi osebami in v kolegialnih odnosih z drugimi itn. Zato o menjavi terapevta ali metode gre razmišljati takrat, ko situacija to dejansko narekuje, npr. bolezen, selitev, etični vidiki, izčrpanost itn.

3. Ali je lahko v prepogostem menjavanju terapevtov in v iskanju tistega pravega za nas v ozadju skrita tiha želja, prikladen izgovor, da nam nečesa ni potrebno ukreniti? Češ, “saj itak v kolikor se nič ne premakne, očitno tega resnično ne potrebujem.”

Pogosto je to obramba oz. konstrukt, ja. Sej v partnerstvu je podobno; ko po romanci pričnemo zaznavati manj prijetne dimenzije odnosa (zmote, pomanjkljivosti, hibe, ponavljajoče se vzorce in nemoč), smo hitro v podobni obrambi. Namreč, zdaj je z vso to »čustveno prtljago«, ki jo nevede nosimo s seboj in ki se je v odnosu šele pričela kazati, potrebno nekaj narediti. Pa smo pri znani reakciji, »Očitno nisva za skupaj!« Ravno, ko se začnejo stvari prebujati in se nam kaže priložnost za rast in pravo ljubezen, se veliko današnjih parov razide. Skratka, ko smo pripravljeni vse to pri sebi spoznati in se še vedno spoštovati, verjeti vase, delo na sebi v terapiji prej ali slej steče. Ker smo pričeli slediti sebi. Resda smo zato plačali določeno ceno, vendar je to potrebno sprejeti in se iz tega učiti. To je naša pot in tu ni krivde ali napake, temveč odgovornost.

4. Znani sta ameriška in evropska šola psihoterapije. Vsaka naj bi bila primerna za ozemlje, na katerem je nastala, saj so si  razmere in način življenje na obeh ozemljih povsem različna. Koliko je dejansko resnice v temu, da je določena šola primerna samo za določeno ozemlje, in koliko lahko dejansko sprejmemo nekaj, kar ni nastalo na evropskih tleh?

Če je seme sadnega drevesa zdravo, bo lahko vzklilo tako v Evropi kot v Ameriki in še kje (ali pa ne), sadeža pa bosta vedno drugačna. Če se razvija in raste, potem deluje. Če bi šel v Chicago k priznanemu terapevtu imam enake možnosti napredka kot če se po pomoč obrnem v Ljubljano, s tem da bom tam morda spoznal kakšno dimenzijo več ali pa tudi manj, predvsem pa drugačno od slovenske izkušnje – in obratno. Tu »črno-bela« optika odpove, meje so lahko le geografske oz. omejenost je lahko bolj politična kot socialna oz. zdravstvena.

V vsaki družbi, pa tudi pri nas, se bijejo politična kopja med različnimi pristopi za formalno priznanje in tudi ekonomsko upravičeno delovanje. Predvsem tu vidim razloge, da se nekaj nekje »prime«, drugod pa ne. Vedno pa gre za znanstveno prakso s teorijo, paradigmo in raziskavami na akademskem nivoju, kajti veliko je popularnih, kvaziznanstvenih, neakreditiranih ali neuniverzitetnih t.i. »tečajnikov« in cehovskih pristopov, ki na prostem trgu ponujajo »terapevtske« storitve. Iz tega razloga je pravna regulaija področja nujna. Verjamem pa – pa tudi zgodovina nas to uči, da tudi ni učinka v tem, da se modeli zgolj kopirajo iz enega v drugo okolje, potreben je naravni razvoj tam, kjer se problemi rešujejo. Na generalni in teoretski ravni je to sicer možno, toda v praksi je terapija strokovno klinično delo v odnosih, ki predpostavljajo negotovost in zahtevajo veliko osebnega vložka in kreativnosti.

Tako kot otrok, tudi terapevtski model potrebuje čas, zadostitev potreb in ustrezno podporo, da se razvije. Mimogrede, terapevtski model zato tudi ne more biti zgolj svetovanje, saj razvoj predpostavlja globinsko čustveno-kognitivno spremembo in se ne ustavi le pri razumevanju. Vsak terapevtski pristop tudi raziskuje svoje delo in meje, ga v službi človeškega razvoja nenehno nadgrajuje. Končno, rekel bi, da so vsi psihoterapevtski pristopi koristni in učinkoviti, ne more pa en model oz. pristop služiti kot vsestransko orodje za vse vrste težav. Tako kot se spreminja družina s svojimi, skupaj z družbeno-kulturnimi odnosi, tako se tudi terapija nadgrajuje. Zato pogosto ljudem pravimo, da naj pri presoji glede terapije/modela sledijo najprej sebi, svojim občutkom in intuiciji. Tako bomo lahko izbrali tisto seme, ki bo primerno in ki bi vzklilo za nas.

5. Ljudje smo pravi mojstri v izpostavljanju in prikazovanju dogodkov ter navajanju razlogov, ki potrjujejo naše domneve, naše poglede, sočasno pa nekako ne zmoremo ali ne želimo (po)gledati drugače. Sami v vsakodnevni praksi kot terapevt slišite veliko število zgodb, ki imajo z zornega kota osebe, ki jih pripoveduje, vso logiko in upravičenost, pa vendarle so v osnovi malce izkrivljene. Pogled, ki ga ima oseba nanje, je namreč napačen, kajti v nasprotnem primeru bi bil obisk terapevta povsem odveč. Kako uspete v vsakodnevni praksi ohraniti tisto prepričanje v prav in narobe. Kako uspete v vsaki zgodbi ugotoviti, kje je oseba iztirila in ji pomagati izstopiti iz začaranega kroga?

Vsekakor je izkrivljen, kajti izkrivljenost ali nepredelan vzorec je tisti, ki je osebo tudi pripeljal do obstanka v točki nenehnega obnavljanja bolečin.

Povsem naravno je, da se klient za stisko pogosto odloči šele takrat, ko v odnosu ne more več in je bolečin za normalno vsakodnevno funkcioniranje preveč. V odnosu nima več kontrole in je čedalje več nenaslovljnih občutkov in neovrednotenih izkušenj. Pogosto jih spremljajo psihosomatske težave. Klient in stiska sta sprva identična, ni odgovornsoti in ne izhoda na vidiku, zato potrebuje pomoč oz. sočutje in spoštovanje do vsega kar je, čuti in misli. Kajti najprej moramo pričeti verjeti v to, da kar čutimo in mislimo je za nas resnica in resna zadeva, ki zahteva vsako spoštovanje. Počasi, ko uspemo razviti sočutje do sebe in se razrešiti zakoreninjene krivde (da je z nami nekaj hudo narobe), lahko pričnemo sprejemati zmoto, zanikanje, projekcijo… Tako se pričenja pot ozaveščanja vzorcev, ki jih želimo spremeniti.

O vseh tistih bolečih temah in čutenjih, o katerih se lahko iskreno in neobtožujoče pogovorimo in za katere kot odrasli prevzamemo odgovornost, iste pričnejo izgubljati kontrolo nad nami. Zato terapevt nikoli ne zre v klienta s perspektive »Veš, jaz imam prav, ker vem več in ti bom pokazal luč.

« Kot rečeno, terapevt se s klientom povezuje v njegovem doživljanju toliko časa in do take globine, dokler se ne srečata v afektu, ki temelji celotni arhitekturi stiske in nefunkcionalnega vzorca. Šele preko predelave čustvene dinamike na različnih ravneh odnosa lahko govorimo o napredovanju. Prek prostovovljnega sodelovanja klienta ta proces tudi znanstveno vrednotimo. Zato terapevt ne rešuje klientovih bolečin, sicer bi se imel za boga; mu pa s spremljanjem na tej poti pomaga, da jih spozna in razreši sam s tem, ko sprejema odgovornost. Ko sprejema mandat za upravljanje svojim življenjem. Tako klient terapevtu zapusti neprecenljivo vrednost izkušnje, ki istemu pomaga do lastnega razvoja.

6. Terapevtski proces je interakcija in posebna vez. Izpovedi, ki jih slišite, so verjetno včasih grozne, včasih neverjetne, včasih že na meji absurdnega, pa vendarle prepojene z veliko mero stiske in bolečine. Kljub temu, da se poklicu terapevta očita zaslužkarstvo, je odgovornost ogromna in vsekakor ne odtehta denarja, ki ga pri opravljanju poklica zaslužite. Kako uspete pustiti izkustva za stenami ordinacije in živeti privatno življenje s čim manj obremenitvami iz dela? Ali tudi sami kdaj v privatnem življenju občutite vpliv in pritisk poslovne deformacije?

Ne vem, da bi se poklicu terapevta očitalo zasluškarstvo?Četudi bi to bilo res oz. če bo ta plemeniti poklic kdaj postal to, sem prepričan da to ne bo enak poklic. V njem je, kot že ugotavljate, preveč odgovornosti, da bi se ga lahko tako reduciralno in označevalo. Strinjam pa se, da si takšen poklic kot način življenja ravno zaradi tega zasluži, da se ga primerno obravnava in vrednoti v družbi. Izkustev »za stenami« pravzaprav ni moč pustiti, razen seveda zakonsko in etično zaščitenih vsebin. Namreč, smisel terapevtskega in osebnostnega razvoja je ravno v tem, da lahko integriraš vse te izkušnje in postaneš boljši – zase in druge tako v poklicu kot v zasebnem življenju. V tem je čar.

S poklicnim stresom je kot drugod, večji je na začetku poti, ko se matraš sam s seboj, z izkušnjami pa ga lažje reguliraš in ga koristiš za poklicni razvoj. Ne vem, to postane izziv in hkrati zadovoljstvo, saj vedno nekaj novega spoznaš o sebi, odnosih in drugih, o svetu.

Poklicno izgorelost pa preprečujemo z učinkovitim sistemom strokovnih supervizij in intervizij, s čimer poskrbimo za oboje, tako za mentalno higieno kot za strokovni napredek.

7. Vedno se bodo pojavili ljudje, ki bodo skušali na preprost in kar se da hiter način priti do denarja. Za dosego zastavljenega cilja bodo izkoristili stisko ljudi, ki bodo v dobri veri in upanju na pomoč pripravljeni tudi globoko seči v žep. Kako se zavarovati, kako čim hitreje prepoznati ljudi, ki imajo tovrstne namene?

Odlično vprašanje. Ravno zaupanje vase in v varen odnos, v svoje občutke, intuicijo in zmožnost presoje onkraj kriterija »prav-narobe«, je tisto, kar želimo s klienti razviti pri sebi in v svojih odnosih. Tu je notranja moč. Najprej mora nekdo pomemben v našem življenju v nas verjeti in nam dajati ljubezen, da se notranje osamosvojimo, da spoznamo temeljno izkušnjo (otroci ali odrasli) vrednosti. Da verjamem, da sem fajn in zanimiva oseba, vredna spoštovanja in ljubezni tudi takrat, ko mi ne gre od rok. Odtod je kompas znan: lažje sledimo notranji govorici, se poznamo, učinkoviteje se odločamo in izbiramo poti, in končno, ni nas več (tako) strah, zato ne hrepenimo vseskozi po kakršni koli obliki pozornosti. Tako ne nasedamo tržnim obljubam in rešitvam, ki pogosto neodgovorno in nespoštljivo ustvarjajo umetne potrebe, ampak sledimo sebi in svojim pristnim potrebam. In seveda, za vse to smo pripravljeni prevzeti odgovornost.

8. Zasledila sem misel, da lahko nekomu daš samo to, kar imaš sam, kajti ne moreš dati nekomu nekaj, česar še sam nimaš. Prav tako sem zasledila misel, ki je popolnoma nasprotna zgornji in sicer se glasi nekako takole: Nekomu lahko daš tudi nekaj, česar sam nisi dobil in tega torej nimaš, saj točno veš, kaj oseba potrebuje, po čem hlepi, kajti po temu si nekoč hlepel tudi sam. In ravno zaradi tovrstne izkušnje mu lahko daš to, kar potrebuje,  saj točno veš, kaj to je. Dogaja se, da je potrebno v primeru, ko se pojavita dve skrajnosti  resnico iskati nekje v sredini. Ali jo lahko tudi v tem primeru iščemo tam, ali je morda vendarle pravilna katera izmed obeh skrajnosti?

»Daj naprej«, je rekel učenec v istoimenskem filmu. Če sem pripravljen nekomu nameniti dobro, sočutje oz. ljubezen, jo moram čutiti najprej sam. Nekje jo je potrebno izkusiti v odnosu, niti ni nujno da v družini. Kar daješ, to in še več lahko dobiš. Tu govorimo o duševnih komponentah, ne materialnih, kajti slednje pri vsem tem ne nosi pomena in ne smisla. To se vidi pri starših, ki niso v stiku s seboj in svojimi potrebami, so tam in jih hkrati ni, so nemirni, se ukvarjajo lahko le s seboj, pogosto se v dejavnostih (npr. v službi, pri rekreaciji, hranjenju, vzgoji itn.) gibljejo v skrajnostih in zato ne morejo biti in ohraniti spontane oz. naravne vezi z otrokovimi potrebami; zato ga npr. nadirajo in zastrašujejo, ko ta išče meje in varnost oz. ga ne spodbujajo takrat, ko bi to potreboval, ga prej izolirajo v umetni varnosti zato, ker so sami starši tako negotovi in neodločni ipd. Jasno, ti starši garajo za dobro družine in otrok, vendar ker težko poskrbijo zase in svoje partnerstvo in osebne meje, tako tudi težko odgovorijo otrokovim potrebam, zato delajo sebi in otroku škodo ne da bi se tega res zavedali. Zato težko prevzemajo odgovornost. Otroku namesto varnega zavetja, vrednosti in sočutnega odziva, vse to »kupujejo« z igračami, hrano ali zabavo, vršijo kompenzacijo… lahko se vprašamo kaj lahko ti otroci, ko odidejo od doma, dajo naprej? Skratka, menim da je vsak, tudi tisti, ki je izkusil travmo, zmožen ljubezni, vendar jo mora v nekem varnem odnosu začutiti in spoznati najprej sam. In poti do tega toliko, kolikor je ljudi.

Nihče namesto nas ne more vedeti katera je prava pot za nas. Ker smo izvorno enkratni in neponovljivi, ljudje iščemo najprej svoj lastni izraz. In ko se ta izraz naučimo spoštovati, ga razvijamo in lahko gradimo varne odnose v stiku tudi z drugimi.

9. Ljudje, ki ne poznajo sistema terapij in še nimajo tovrstnih izkušenj se včasih v strahu sprašujejo, ali me bo terapevt nemudoma analiziral, ali sem mu kot odprta knjiga in o meni ve že čisto vse takoj, ko me zagleda in ko usmeri pogled na mojo telesno mimiko. V resnici pa vendarle ni tako, ali pač?

Zmotno prepričanje oz. idealizacija terapevta kot nekega psihika ali šamana služi bolj umetnosti kot realnim odnosom. Kulturološko rečeno, gre za ustvarjalnost osebnega strahu, da nekaterim novim pojavom ali ljudem z določenimi zmožnostmi pripisujemo kar nadnaravne lastnosti.

Znanstveno raziskovanje odnosov kot je relacijska družinska terapija od terapevta vendarle zahteva, da se zaveda ravno nasprotnega – svoje naravne ranljivosti in odgovornosti do sebe, življenja in ljudi, ki jih obravnava kot sogovornike v terapiji.

10. Kako pomagati tistim, ki se težko sprijaznijo s tem, da tovrstno pomoč potrebujejo?

Težko, a se da. Pod pogojem prevzemanja odgovornosti za svoje odrasle izbire in vedenja, misli in čutenja. To so običajno ljudje, ki živijo »pod visokimi obrati«. V življenju potrebujejo skrajni »udarec« oz. šok izkušnjo, da si res poiščejo pomoč ali pa so recimo voljni priti na terapijo, sodelujejo pa ne – potrebujejo več časa, veliko varnih čutenj in besed  ter vztrajnosti terapevta, ki mu bo pomagal do prepričanja, da mu na razpolago ne glede na pretrese v okolici. Običajno je zadaj toliko strahu, da je kar groza in je najprej treba telo umiriti, da se prične v prostoru sproščati in čutiti samega sebe nato se nadaljuje delo na obrambah itn.

11. Malce sem pobrskala po spletni stran in opazila naslov, ki je zelo pritegnil mojo pozornost. Skupina za moške. Zakaj ste se odločili ravno za tovrsten naslov? Zdi se mi, da na nek način obeta nekaj novega, drugačnega, nekaj, česar do sedaj še nismo bili „vajeni“.

Vprašanje se vsebinsko navezuje tudi na prvo. Naslov terapevtske skupine je Rešil bom otroka v sebi. Potreba oz. ideja je prišla naravno, medtem ko sva se s kolegico pripravljala na program dela. To pa zato, ker sem prepričan, da lahko moškim posredujem življenjsko izkušnjo in spoznanja, ki jih imam kot moški. V skupinskem delu lahko to strokovno povezujem na svoj poseben način.

Ta »moški način« je sicer terapevtsko pomemben za delo z nasilnimi moškimi. Znano je, da se premnogi moški težko čustveno varno izražajo, tega niso vešči (nimajo varne izkušnje!), zato se pri tem pogosto gibljejo v skrajnostih – ali so frajerji, ki navidezno obvladajo situacijo in si v odnosih zlasti do žensk in otrok dovolijo sproščanja veliko nenaslovljene jeze ali pa so nekje v skrivnostnem pasivnem umikanju v nemoč. Podzavestno pa v telesu krožijo oz.  prevladujejo čutenja jeze in sramu pa krivde. Kot  otroci so pogosto doživljali travme in nasilje s poniževanjem in zanemarjanjem. Odtod sovražna drža, ki je drža ranjenega in nemočnega fantka v njih. Njega je treba rešiti in zanj prevzeti odgovornost, ki jo on takrat ni zmogel. Zato danes ti moški potrebujejo očetovsko, bratsko vztrajnost in spodbudo, da spregovorijo o težavah iz otroštva in da jim pomagamo do razrešitve krivde in nizke samopodobe. Da širimo zavedanje o tem, da ločujemo nemočnega otroka od odraslega moškega ter zlorabo ali travmo od osebnosti. Postopoma z ozaveščanjem pride do pripravljenosti za prevzemanje nadzora nad seboj in uravnavanje čutenj v odnosih. Takrat govorimo lahko o odgovornosti. In vsi si ob sebi želimo varne in odločne očete ter sočutne in samozavestne moške, mar ne?

Najlepša hvala za tako izčrpne in poučne odgovore.

Hvala tudi vam

Vprašanja pripravila: Petra Petravič, Med.Over.Net


Sledite nam