fbpx

Pravi pes in pravi človek

arhiv

Intervju /Katarina Wallas, kinologinja Katarina Wallas je izkušena kinologinja in pasja inštruktorica, ki se je leta 2003 usmerila v šolanje psov iz zavetišč. Ko so…

Intervju /Katarina Wallas, kinologinja

Katarina Wallas je izkušena kinologinja in pasja inštruktorica, ki se je leta 2003 usmerila v šolanje psov iz zavetišč. Ko so leto prej Mileni Močivnik odvzeli trop psov in so jih ljudje začeli posvajati, se je pokazalo, da lastniki potrebujejo pomoč pri vzgoji. Nalogo učiteljice lastnikov in njihovih zavrženih, najdenih, še nesocializiranih in večinoma mešanih psov je prevzela Katarina in od takrat hodijo na njene tečaje ljudje od blizu in daleč. Je ustanoviteljica in predsednica društva za pomoč brezdomnim živalim Repek. Že skoraj 30 let je tudi inštruktorica osnovnega šolanja v športnem kinološkem društvu Krim.

Obstaja veliko pasjih šol, vi vodite edino za azilaške pse. Zakaj mislite, da potrebujejo posebno šolo?

Psi, ki so bili zlorabljeni, potrebujejo nekoliko več časa, da osvojijo osnovo, da se navadijo na povodec, vožnjo z avtom, odnos z novim lastnikom, kot psi, ki so jih od malega vzgajali v normalnih razmerah. Dokler se žival boji in je v stresu, se težko nauči kaj novega. Kljub temu pa pri delu z zavetiškimi psi ugotavljam, da niso posebna skupina, ki se je veliko stvari ne bi dalo naučiti, zato so v šoli dobrodošli tudi pasemski psi, ki imajo kakšne vedenjske težave.

Torej ste abonirani na bolj problematične?

Problematičnosti ne bi poudarjala. Ljudje gledajo na azilaše drugače, ampak meni se zdi večina psov iz zavetišča normalna. O njih je še vedno razširjenih veliko predsodkov, na primer, da so težavni in da odraslega psa ni več mogoče ničesar naučiti. to ni res. Vzgoja je vedno možna. Res je, izkušenj ni mogoče kar izbrisati in podedovani značaj ostane, vendar se da z vzgojo doseči zelo veliko.

Ali pes potrebuje vzgojo?

Vsak pes potrebuje toliko vzgoje, da je mogoče z njim živeti v družini oz. v okolju, kamor je bil posvojen. Vzgojo pa potrebuje tudi lastnik, ki se je odločil zanj. Pes se mora naučiti novih pravil, človek pa, kako mu jih primerno in razumljivo predstaviti.

Ali mora biti pri psu vedno hierarhija?

Vedno. Pes jo pričakuje in potrebuje. Navajen je na življenje v tropu, ki ga nekdo vodi. Če ugotovi, da vodij ni, velikokrat poskuša ta položaj zasesti sam.

V tem pogledu je pes nekakšna družinska terapija.

Tudi tako lahko vzamete. Ugotovili so, da imajo otroci, ki odraščajo med živalmi, veliko boljši telesni obrambni mehanizem od tistih, ki jih imajo od malega v vati in se živali ne smejo dotakniti. Poleg tega je terapevtski že sam dotik dlake. Človeka pomiri, prizemlji, razveseli. Po drugi strani pa je napačno misliti, da si je treba omisliti psa, češ da bo odpravil težave v družini. Poznam družine, v katerih se člani niso razumeli in so se odločili za nov skupni projekt, psa, prepričani, da se bodo po novem vsi imeli radi. V resnici se imajo potem še manj radi, ker se po novem kregajo še zaradi njega. tedaj najslabšo potegne žival, saj velikokrat obtiči kje sama in zapostavljena. Pes v tem pogledu gotovo ni terapevt, ki bi čudežno celil rane. Lahko pa v družino vnese zelo veliko pozitivnega, vendar mora biti človek pripravljen na odgovorno lastništvo oz. skrbništvo.

Vir: priloga Ona

Naši hišni ljubljenčki – naša sreča. Izmenjajte izkušnje in nasvete na forumu >>


Sledite nam