fbpx

Zahod se boji življenja

arhiv

Fernando Huanacuni Mamani, potujoči učitelj Fernando Huanacuni Mamani je sariri, potujoči učitelj. Po rodu Indijanec Ajmara izhaja iz družine, ki že stoletja iz generacije v…

Fernando Huanacuni Mamani, potujoči učitelj

Fernando Huanacuni Mamani je sariri, potujoči učitelj. Po rodu Indijanec Ajmara izhaja iz družine, ki že stoletja iz generacije v generacijo ohranja živo ustno izročilo bolivijskih Andov. Huanacuni, po izobrazbi sicer odvetnik, živi in poučuje v milijonskem La Pazu, tradicionalno pa so staro znanje o dobrem življenju prenašali potujoči učitelji, ki so hodili od naselja do naselja in včasih prepešačili ogromne razdalje, da so bili znanja deležni tudi v najbolj odmaknjenih gorskih vaseh. Indijanski duhovni vodje so prepričani, da svet potrebuje njihovo modrost bolj kot kdaj koli doslej.

Kaj je sariri?

Sariri v jeziku ajmara pomeni ta, ki hodi, potujoči učitelj. Nekoč so učitelji hodili od skupnosti do skupnosti, ponekod v najbolj tradicionalnih območjih to počnejo še danes. Še pred desetletji pa je bilo popolnoma običajno, da v vas pride potujoči učitelj. Ljudje so se zbrali na trgu in poslušali, včasih je kdo vprašal za nasvet. Saririji predvsem pomagajo živeti. Ne pišejo knjig, nimajo akademskega znanja, ampak poznajo naravo in iz nje črpajo globoko razumevanje življenja. Zahodnjak, ki se hoče učiti od njih, ki jih pride spraševat, je ponavadi razočaran: malo govorijo, raje so tiho, nimajo potrebe, da bi nastopali, zelo skromni so. Sem že slišal profesorja reči, pa saj nič ne vejo! Saj nič ne znajo! Šele ko z njimi nekaj časa živiš, se ti odkrijejo. Njihovo znanje je praktično, preprosto, ne potrebuje veliko besed. Treba je poslušati s srcem, ne z razumom. Na hitro iz njih bolj malo izvlečeš.

Ampak vi poučujete v La Pazu, ki ima dva milijona ljudi, ne hodite od vasi do vasi. Zakaj se imenujete sariri?

Obstajajo družine, ki ohranjajo staro znanje in ga ustno prenašajo iz roda v rod. Ena takih je moja. Moji stari starši so pešačili po gorah, kot je bilo v navadi, jaz pač živim v mestu. Tudi tu je potrebna ta modrost, morda celo bolj kot na vasi, ker so mestni ljudje bolj oddaljeni od narave. Sariri je poklic, ki se podeduje. Vsaka družina ima svojo vlogo: eni so rudarji, kuharji, glasbeniki, drugi kovači, tkalci ali trgovci. Mi smo potujoči učitelji. Seveda si lahko poklic izbereš sam, a tradicionalno ga sin podeduje od očeta, hči od matere. Družina je najboljša šola, otrok gleda starše, jim pomaga, se izuči in potem spontano nadaljuje obrt. Jaz sem poslušal babico in dedka. Moja babica niti špansko ni znala, a je imela globoko modrost in ogromno znanja. Od nje sem se učil.

Kaj je najpomembnejše, kar vas je naučila?

Kako živeti dobro, v harmoniji z naravo, z drugimi ljudmi, s samim seboj. Naučila me je, da je vse živo, da je vse pomembno. Vse diha, govori, čuti, veter, zemlja, drevesa, zvezdno nebo, samo poslušati je treba hoteti. Tako živo se spomnim njenega obraza, s takim globokim smehljajem je vedno govorila: Če hočeš dobro živeti, se moraš dobro počutiti

Kaj je dobro življenje?

Harmonija in ravnotežje z vsem, kar obstaja. In obstaja veliko več, kot vidimo s telesnimi očmi. Dobro življenje se razvije, ko razumemo, da je vse povezano, odvisno drugo od drugega, in človek je del te mreže. Ni poglavar kraljestva narave, samo del, enako pomemben kot vsi drugi deli. Vse, kar obstaja, je pomembno. Vse je živo in vsako živo bitje ima razlog za svoj obstoj. Ne moremo dobro živeti, če škodimo drugim bitjem, če škodimo materi zemlji. Vsi smo eno, skupaj dihamo. Lahko se trudimo živeti bolje, si ves čas prizadevamo za več in bolje, skušamo zapolniti vrzel s tem in onim, prepričani smo, da potrebujemo predmete, s katerimi se obkrožamo, nasedamo potrošniškemu življenju. Zmeraj nam še kaj manjka in skušamo to dobiti.

Podrobnejše informacije preberite na spletni strani >>


Sledite nam