Ali zmorem biti bog?
Vsakič, ko slišim nasvet: »Če ti je kdo storil kaj hudega, mu moraš odpustiti, sicer boš s sabo prenašal breme, ki bo škodovalo samo tebi,« se mi vsi lasje postavijo pokonci. Vsakogar, ki mi podeli tak nasvet, vprašam, ali mu je že kdo pošteno opraskal avto na parkirišču in ali je temu nerodnežu rekel: “Nič hudega, odpuščam vam.” Najverjetneje ne. Navadno zahtevamo zavarovalniški kupon ali poplačilo gmotne škode (izgube), ki je pri tem nastala. Ali nas je v tem primeru že kdo opomnil, da bi bilo za nas vendarle dobro, če bi mu odpustili? Za kaj takšnega še nisem slišala.
Zakaj nas “dobronamerni” prijatelji ob hudi osebni travmi, ki nas pošteno prizadene in nam navadno zapusti dolgoročne posledice, zasipajo s tovrstnimi nasveti? Menim, da iz dveh razlogov. Prvič, ne vedo, kaj naj rečejo in kako naj nam pomagajo. Drugič, naveličali so se nas poslušati, kako vedno znova obujamo bolečino.
Če bomo kot odrasli v navzočnosti prijateljev obujali bolečino in prizadetost zaradi telesnega, duševnega ali spolnega nasilja, zlorabe temeljnega zaupanja ali čustvene prikrajšanosti (iz otroštva ali odrasle dobe), bomo prej ali slej slišali tole: “Odpusti jim že enkrat in pojdi naprej. S tem ko to kar naprej premlevaš, škoduješ samo sebi.”