fbpx

Potovalnih navad ni mogoče spremeniti čez noč

arhiv

Naša prestolnica s približno 280 tisoč dodobra motoriziranimi prebivalci in vsaj 130 tisoč dnevnimi migranti iz bližnjih okoliških krajev nikakor ni svetel zgled trajnostne mobilnosti,…

Naša prestolnica s približno 280 tisoč dodobra motoriziranimi prebivalci in vsaj 130 tisoč dnevnimi migranti iz bližnjih okoliških krajev nikakor ni svetel zgled trajnostne mobilnosti, ki je eden od treh osrednjih ciljev Programa varstva okolja v Mestni občini Ljubljana za obdobje 2007–2013. S spremembami prometnega režima so dosegli, da v najožjem delu starega mestnega jedra ni več avtomobilov, zato pa jih je toliko več v njegovi okolici. Spremembe v prid vseh je mogoče doseči zgolj s celovito mestno prometno politiko, izdelano v sodelovanju z načrtovalci prostora. Pripravljena bo menda prihodnje leto. S predstavnikom Cipre Slovenija Matejem Ogrinom, Markom Poličem z Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani in Aljažem Plevnikom iz Urbanističnega inštituta RS smo se sprehodili po svetlih in temnih točkah » trajnostne mobilnosti « v Ljubljani in poslušali, na kaj bi morali biti načrtovalci ljubljanskega prometa in prostora še posebno pozorni.

Začeli smo na Krekovem trgu, ki se pri Plečnikovem Pegleznu steka v Poljansko cesto. Ta ozki 200-metrski odsek ceste je bil po raziskavah med letoma 2005 in 2007 z dušikovim dioksidom najhuje onesnaženi del Ljubljane, čeprav je tod vozilo samo pet do osem tisoč avtomobilov na dan. Koncentracije tega toplogrednega plina, katerega glavni vir je promet, so na povprečni letni ravni za okoli 100 odstotkov presegle letno mejno vrednost 40 mikrogramov na kubični meter zraka. Razlog za tolikšno onesnaženost je zelo malo prostora za razredčevanje koncentracij dušikovega dioksida, razloži Matej Ogrin. Zato je »zelo pomembno načrtovanje prometa po ozkih, zaprtih ulicah. Pri javnem prometu pa je v prihodnosti pomemben tudi prehod na druga goriva, denimo, plin ali elektriko.«

»Poljanska cesta je skrajni primer, vendar je v Ljubljani precej podobnih cestnih koridorjev. Še bolj pereč problem je izhodiščna točka za dostop do središča Ljubljane, Slovenska cesta,« opozori Ogrin. Po njej se ob delavnikih vali gost promet, tam sta tudi najbolj obremenjeni postaji javnega potniškega prometa v Sloveniji, hkrati pa je vzdolž nje zelo gosta pozidava.

Onesnaženost zunanjega zraka z dušikovim dioksidom se je v obdobju 1992–2008 na ravni države sicer znižala pod predpisano mejno povprečno letno koncentracijo, k čemur so prispevali čistejša vozila in industrija ter podražitve goriva; izpusti tega plina se namreč ocenjuje tudi na podlagi podatkov o količini prodanega goriva. Toda v Ljubljani izpusti dušikovih oksidov (kot dušikov dioksid) v zadnjih letih niso bistveno upadli, resda pa so manjši od dopustnih mejnih vrednosti, pove Ogrin. Koncentracije dušikovih oksidov so močno odvisne med drugim od mesta meritev. »V bližini cest so lahko povečane do 100 odstotkov glede na dopustne mejne vrednosti – to so pokazale, denimo, meritve pri pošti na Slovenski cesti.« Posledice so opazne na porjavelih fasadah nedavno obnovljene pošte in gimnazije Jožeta Plečnika v bližnji Šubičevi ulici, ob daljši izpostavljenosti pa škodujejo tudi zdravju.

Vir: delo.si

Imate občutek, da nimate besede v prometu? Imate predloge ali izkušnje, ki jih želite sporočiti? Več na forumu >>


Sledite nam