fbpx

Lisica, lisica, javi se!

arhiv

Med poklice, za katere je treba imeti najdebelejšo kožo, vsekakor spada tudi mestni redar. Nekaj ur s človekom, ki opravlja enega najbolj osovraženih poklicev, je…

Med poklice, za katere je treba imeti najdebelejšo kožo, vsekakor spada tudi mestni redar.

Nekaj ur s človekom, ki opravlja enega najbolj osovraženih poklicev, je kar neprijetnih. »Sčasoma se seveda navadiš. Vse pripombe in žaljivke preslišim. Drugače ne gre. Če hočeš biti mestni redar, moraš biti res izoblikovan, trden in zelo strpen,« je dejal Branko, eden izmed najizkušenejših ljubljanskih redarjev, medtem, ko je ob drevoredu na Njegoševi tipkal registrsko številko prvega izmed šestih napačno parkiranih avtomobilov. Njegov kolega iz podjetja Ljubljanska parkirišča in tržnice (LPT) je medtem nataknil lisico: »Potrebujem nekaj manj kot deset sekund, da jo zaklenem, in prav toliko, da jo snamem. Načeloma gre lisica na vsak avto, težave imam lahko samo pri takšnih z izjemno nizkimi blatniki, da z lisico ne pridem okoli gume.« In res je šel kovinski okvir hitro na velikega prestižnega terenca, belega mercedesa z ameriško registracijo. Lastnik ga je parkiral grdo, toda prometa ni oviral, torej pajka ni bilo treba klicati. Ko se je vrnil – mi smo medtem, hvala bogu, že »pobegnili« –, ga je čakalo 50 evrov stroškov za natikanje lisic in 40 evrov kazni za napačno parkiranje. Skupaj 90 evrov in približno tudi toliko minut »ukradenega« časa.

Gneča pri bolnišnicah

Ste opazili, da je v zadnjem letu ali dveh v Ljubljani precej manj lisic? Kdor jo je že zagledal pod svo jim blatnikom, najbrž ni tega mnenja. A statistika je kar navdušujoča. »V zadnjem času je prometnih prekrškov res občutno manj. Vsak dan to počnem, vidim razlike. Malo na to vpliva recesija, malo prometna kultura voznikov in veliko sistemi enosmernih ulic po Ljubljani, še posebno v zadnjem času na Viču, Prulah, Kodeljevem, za Bežigradom … Parkirišč je zato več, tudi parkirnih hiš,« pravi Branko, eden izmed tridesetih mestnih redarjev oziroma eden izmed petnajstih, ki so bili ta ljubljanski dopoldan dejavni po mestnih ulicah. »Zdaj sva dva tu, po dva sta za Bežigradom in v Šiški, dva sta s pajkom, dva na motorjih, dva na kolesih, dva na radarju in eden peš.«

Mestni redar kaznuje, a z lisicami neposredno nima opravka. Zanje poskrbijo kolegi iz LPT, s katerimi so v stalni radijski zvezi. Pogovor poteka približno takole: »Lisica, lisica, javi se! Gremo pogledat v Mesarsko ulico, pred pol ure je bila tam cela kolona za olisičit.« »Okej, čez pet minut bomo na Mesarski.« In smo šli. In se nasankali. »Glej, glej, prejle je bilo tu še vse polno. Zdaj pa niti enega več. Halo, lisica! Nič ne bo z Mesarsko, vsi so pobegnili. Gremo proti Zaloški, če tudi tam ne bo nič, gremo na Vodmat.« Bližnja »lisičarja« s kombijem sta se strinjala in sledila navodilom. Branko: »Veste, po navadi obhod po Ljubljani začnemo okoli pol desetih. Takrat se mesto napolni. Lahko rečem, da ga poznam zelo dobro, zato natančno vem, kje so ulice, kjer so parkirana vozila, primerna za odvoz s pajkom, kje so tisti predeli, kjer avtomobili zaslužijo lisice, in kje so tisti, ki jim namenimo samo kazen. A kot rečeno: vseh naštetih je vedno manj.«

Vir: delo.si

Se vam zdi, da nimate besede v prometu? Zapišite svoje izkušnje na spletnem forumu >>


Sledite nam


Kako preprečiti okužbe kirurške rane?