fbpx

Vsi problemi, s katerimi se ukvarjam, se mi zdijo rešljivi

arhiv

Ko je nemški biofizik Ervin Neher spregovoril o svojih raziskovalnih začetkih, je zvenel skoraj nostalgično. Podrobno je pojasnjeval, kako sta morala v sedemdesetih letih prejšnjega…

Ko je nemški biofizik Ervin Neher spregovoril o svojih raziskovalnih začetkih, je zvenel skoraj nostalgično. Podrobno je pojasnjeval, kako sta morala v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja s kolegom Bertom Sakmannom dolga leta razvijati metode in orodja, s katerimi sta počasi spoznavala delovanje živčnih celic.

Veselo se je spominjal, kolikokrat sta obupala in se oprijemala drugih projektov, preden jima je po skoraj šestnajstih letih uspelo potrditi teorijo o ionskih kanalih, kar jima je leta 1991 prineslo Nobelovo nagrado za medicino. Nato pa je zamišljeno dodal, da ta nagrada sicer pomeni vrhunec znanstvene kariere, vendar lahko znanstvenika tudi oddalji od raziskovalnega dela, saj se mora kot nobelovec precej več ukvarjati s svetom zunaj laboratorijev – etičnimi dilemami, znanstveno politiko in vprašanji, ki jih odpirata vse ostrejša znanstvena tekma in boj za raziskovalni denar.

Neher se je strinjal, da so vsa ta vprašanja sicer pomembna, vendar je dodal, da se zaradi njih izgublja del tistega raziskovalnega navdušenja, zaradi katerega se ljudje odločajo za naravoslovje. »Nova znanstvena spoznanja so bila vedno vsaj malo strašljiva, saj so zamajala stare predstave o tem, kaj je normalno, kaj naravno in kaj človeško. To razumem. Prav tako vem, da je mogoče vsako novo znanje uporabiti v slabe namene, česar se moramo znanstveniki zelo dobro zavedati. Vendar se težko sprijaznim z negativnim odnosom do znanja in znanstvenega napredka, ki postaja v zadnjih letih vse močnejši, saj še nisem spoznal nobenega znanstvenega kolega, ki bi hotel načrtno razviti nekaj slabega,« je sklenil Neher.

V kakšni vlogi vas pogosteje povabijo na znanstvene konference in simpozije – kot strokovnjaka ali kot nobelovca?

Iskreno upam, da me prireditelji vabijo kot strokovnjaka, saj najraje govorim o področjih, na katera se zares spoznam ( smeh ).

Kot nobelovec pa bi morali govoriti …?

Po Nobelovi nagradi postane znanstvenik javna oseba. Njegovi nastopi niso več omejeni le na njegovo raziskovalno področje ali debate z znanstvenimi kolegi, ampak ljudje pričakujejo, da bo imel mnenje skoraj o vsem. Tudi o politiki ali področjih, o katerih ve prav toliko, kot vsak malo bolj razgledan laik.

Denimo?

Sem biofizik in se ukvarjam s proučevanjem zelo specifičnih celičnih procesov, predvsem komunikacijo med živčnimi celicami. To je področje, ki ga najbolje poznam in o katerem lahko marsikaj povem. Kot nobelovca pa me sprašujejo najrazličnejša velika vprašanja, povezana s trenutno vročimi znanstvenimi temami: kdaj bomo lahko klonirali človeka in kakšne bodo posledice, katere bolezni bomo lahko pozdravili z genetskimi terapijami, kakšne nevarnosti prinašajo nova odkritja v biotehnologiji in uporaba gensko spremenjenih mehanizmov …

In kaj odgovorite?

Naučil sem se biti previden, zato odgovarjam zelo splošno in večkrat poudarim, da to niso moja področja. Včasih pa je najbolje biti kar tiho ( nasmešek ).

Morda javnost zanima predvsem to, ali se ugledni znanstveniki kdaj vprašate, kakšne so lahko družbene posledice vaših odkritij. Če upoštevamo, kdo vse financira znanstvene raziskave in s kakšnimi nameni – vojska, velike korporacije, avtoritarne države –, je zaskrbljenost ljudi upravičena.

Na mojem področju te dileme niso tako pogoste. Biomedicinske raziskave nam pomagajo razumeti, kako delujejo naši telesni procesi, kako celice komunicirajo med sabo in kako opravljajo svoje naloge v organizmu. Zato sem prepričan, da nam vsako novo znanje pomaga razviti boljša diagnostična orodja in oblikovati učinkovitejše terapije za zdravljenje bolezni, kar je lahko kvečjemu dobro. Seveda lahko vsako znanje tudi zlorabite, vendar nas ta strah ne sme odvrniti od novih raziskav.

Vir: delo.si

Obiščite spletno stran in izvedeli boste več na >>


Sledite nam