fbpx

izjava odbora za psihiatrično bolnišnično dejavnost združenja zdravstvenih zavodov slovenije

arhiv

Izjava odbora za psihiatrično bolnišnično dejavnost Združenja zdravstvenih zavodov Slovenije v zvezi z akcijo IZ-HOD Zaposleni v psihiatričnih bolnišnicah smo dolžni v zaščito pravic in…

Izjava odbora za psihiatrično bolnišnično dejavnost Združenja zdravstvenih zavodov Slovenije v zvezi z akcijo IZ-HOD

Zaposleni v psihiatričnih bolnišnicah smo dolžni v zaščito pravic in osebne integritete naših bolnikov ter lastnega statusa v slovenskem zdravstvu zanikati navedbe, ki jih predstavniki akcije IZ-HOD pošiljajo v medije, saj ne ustrezajo sodobnim razmeram v  psihiatričnih bolnišnicah, kot tudi ne vlogi in pomenu strokovnjakov s področja duševnega zdravja v odnosih znotraj slovenske družbe. Po našem mnenju trditve vsebujejo veliko negativnih vrednostnih sodb, ki nam na žalost preprečujejo, da bi lahko tvorno sodelovali v tej akciji. Sodelovanje pri vzpostavljanju sistema skupnostne psihiatrije v Sloveniji si namreč predstavljamo kot temelječega na medsebojnem spoštovanju, ki ne postavlja v ospredje radikalnih ideoloških predpostavk, ki so za marsikoga od nas, glede na izkušnje iz našega vsakdanjega dela, lahko tudi precej žaljive. Z upoštevanjem drugačnih mnenj sicer na splošno nimamo izrazitih težav, mislimo tudi, da so ljudje, ki delujejo znotraj psihiatričnih institucij, zaradi nenehnega stika z drugačnostjo vedenja bolnikov z duševnimi motnjami, do njih bolj tolerantni kot splošna javnost. Z večino nevladnih organizacij korektno sodelujemo v okviru naših možnosti. Menimo, da bistvena ovira pri vzpostavljanju skupnostne psihiatrije niso ideološka razhajanja, ampak razkorak med deklarativno pripravljenostjo na spremembe v obravnavi bolnikov z duševnimi motnjami in finančnimi zmožnostmi naše družbe. Glede na zglede iz tujine so namreč kvalitetni modeli skupnostne obravnave dražji, ker približevanje strokovnjakov uporabnikom zahteva razpršenost storitev in s tem večjo kadrovsko zasedenost skupnostnih služb, ki pa je zdravstvena in socialna politika v naši državi v tem trenutku očitno še nista sposobni uresničiti. Želeli bi si, da svojo energijo in znanje na področju humanistične teorije udeleženci IZ-HOD-a usmerijo tudi v osvetljevanje teh dejavnikov, kar bi nedvomno pripomoglo k razpravi o vzpostavljanju sistema skupnostne psihiatrije v splošni javnosti in k spodbudi za njegovo ustrezno sistemsko financiranje. Pri tem smo pripravljeni vedno pomagati.

Tokratno sodelovanje pa moramo odkloniti, ker bi sicer v javnost pošiljali napačno sporočilo, da se strinjamo z osnovnimi predpostavkami akcije IZ-HOD, ki duševno bolezen zanika v nebolezen, ki duševnega bolnika poimenuje za stanovalca, ki psihiatrično zdravljenje in rehabilitacijo deklarira kot zapiranje, jemanje svobode, ki profesionalcem, zaposlenim v psihiatriji zanika ekspertna znanja in jih podreja laični sodbi, ki slovenske psihiatrične bolnišnice biča s stigmo totalnih organizacij. Taki vzorci razmišljanja so bili odraz pogojev slovenske psihiatrije v preteklosti, ki jo je zdravstveni minister dr. Božidar Voljč na začetku devetdesetih let zaključil z rekom: »Juha je juha, rjuha pa rjuha«.

Slovenska psihiatrija se je namreč vse do takrat otepala stigme, ki se je najbolj kazala v izredno slabih bivalnih pogojih, v zunanjih znakih totalne institucije (ključi, mrežnice, mreže), v slabši kadrovski zasedenosti, kot so jo imele somatske bolnišnice (manj kadra na primer, na posteljo, na storitev), kljub temu, da psihiatrija pretežno zdravi z besedo, z znanjem, in v nižjih cenah, celo nastanitvenega dela, kar je pomenilo, da bi moral biti pacient v psihiatrični bolnišnici deležen tanjšega kosa kruha, tanjše odeje, slabšega ogrevanja…, kot oni, ki si zdravi jetra, kolke, srce… V zadnjih dvajsetih letih je slovenska psihiatrija s svojo strokovnostjo in srčnostjo modernizirala in humanizirala pogoje dela, celo bolj kot marsikatera somatska bolnišnica, bistveno je destigmatizirala duševnega bolnika, duševne bolezni in zaposlene v službah za duševno zdravje, krajšala je ležalne dobe, uvajala nove in sodobnejše metode dela, razvijala timsko obravnavo, odprla se je v skupnost. Tisto, kar danes najbolj manjka, je seveda, kot že rečeno, nezadostna razvitost služb za duševno zdravje v skupnosti in medsebojna (ne)povezanost vseh akterjev v celovit, kontinuiran proces zdravljenja in psihosocialne rehabilitacije.

Če se za slovensko psihiatrijo čas ni ustavil, pa se zdi, da so ujetniki časa ostali drugi, ki se morajo še naprej hraniti iz stanja v preteklosti – hraniti tako, da zanikajo spremembe. Prav zato se slovenska psihiatrija upira vsem tistim, ki jo skušajo stlačiti v preživeto in preseženo dogmo totalnih ustanov in odklanja sodelovanja, ki temeljijo na izkrivljenih predpostavkah o zapiranju in omejevanju duševno bolnih, na nezaupanju in celo zasmehovanju zaposlenih v slovenski psihiatriji, na aktivnostih, ki ne bodo imele sinergetskih učinkov pri zdravljenju duševno bolnih. Zaradi zaščite bolnikov z duševnimi motnjami, psihiatrična stroka na eni strani podira tabuje in predsodke, po drugi strani pa mora pri svojem delu spoštovati največ zakonov in drugih predpisov v zvezi z varovanjem človekovih in pacientovih pravic ter osebnih podatkov.

Smo pa seveda odprti za konstruktivno sodelovanje z vsemi tistimi, ki želijo spreminjati svet in sprejemajo tudi spremembe, ki so jih uresničili drugi.

PREDSEDNIK ODBORA PSIHIATRIČNE BOLNIŠNIČNE DEJAVNOSTI:
prof. Bojan Zalar, univ. dipl. psih., spec.

Več informacij preberite na spletni strani >>


Sledite nam