fbpx

Sami v Tivoliju ne bi vadili, v skupini uživajo

arhiv

Prejšnji četrtek so našteli rekordno število udeležencev, kar sto trideset, ki so v vročem popoldnevu v Tivoliju skupaj vadili jogo. Prednosti vadbe v Tivoliju so…

Prejšnji četrtek so našteli rekordno število udeležencev, kar sto trideset, ki so v vročem popoldnevu v Tivoliju skupaj vadili jogo. Prednosti vadbe v Tivoliju so prav te, vadba v večji skupini in seveda brezplačna vadba.

Ljubljana – Termometer je kazal 33 stopinj Celzija. Nad asfaltom je buhtelo. Ljubljanski park Tivoli je bil prijetno hladen in poln ljudi. Po njem sta se sprehajala mladeniča s poudarjenimi mišicami in pogledom, ki je izražal nerazumevanje. Ljudje so ležali na travi, molče, drug zraven drugega, mladi in starejši, eni vitki, drugi malo manj, oblečeni v športna ali vsakdanja oblačila. Njihove oči so bile zaprte, telo je mirovalo. Le sem ter tja se je dvignila kakšna roka, da bi otresla žuželko, ki je zlezla nanjo, ali pa se njen lastnik ni mogel sprostiti dovolj, da bi lahko obmiroval. Ni jih bilo deset in tudi dvajset ne. V senčnem zavetju visokih dreves in ob osvežujočem pihljanju vetra jih je bilo še več kot prejšnji četrtek, ko so jih našteli sto trideset. Brez zamudnikov. Počasi so ljudje »oživeli«.

Tistih, ki so sredi parka vadili jogo, kakšen začuden pogled sem in tja ni zmotil. »Če bi bila sama, bi bilo zoprno,« se je skrita v množici počutila varno Renata, sicer pa, osredotočena na vaje, okolice ni niti zaznavala, zato je sirena rešilca v daljavi, kričanje moškega na motorju, ki se je vozil po parku, in hrup vlaka, ki je zdrvel mimo, niso motili. »V resnici so ti zvoki dobrodošli, ker se naučiš izključiti moteče dejavnike in si lahko potem bolj zbran tudi v vsakdanjosti, kjer jih je nešteto,« je Romana izkušnje z joge nemudoma prenesla v vsakdanje življenje.

V dvorani je draga, v parku je zastonj

Pred kakšnimi desetimi leti jo je že vadila, potem jo je opustila. »Imela sem težave z ležanjem in z dihanjem – bilo je prepočasno.« Takrat ji je ustrezala bolj dinamična vadba in ji, kakor je ugotovila po uri, bolj ustreza tudi danes. Ni bila edina v množici, ki se je z jogo spoznala že v preteklosti, in Janez ni bil edini, ki z njo živi vsakodnevno, ker »je pozitivna za dušo in telo«. V Tivoli zahaja od prvega četrtka v juliju, ko se je tam začela, »ker je v naravi in res prijetno«, pa še prav nič ga ne moti, da je v družbi številnih popolnih novincev. Večkrat je že razmišljal, da bi jo poskusil, a ker je v večini centrov in društev treba plačati večmesečno članarino, se mu je zdelo neracionalno zapraviti toliko denarja, da bi nazadnje ugotovil, da joga sploh ni zanj. Prejšnji četrtek je zato le malo »pošnofal« po Tivoliju, ta večer je med šesto in sedmo v praksi ugotavljal, ali sta z jogo kompatibilna ali ne.

Podrobnejše informacije preberite na spletni strani >>


Sledite nam