Golobčki in salve
Odločno zanikate, krivdo valite na drugega, celo na nedolžno mačko. Spomnim se, kako me je, ko so mi še kot deklici prebirali iz Zabavnika, v živo zadela zgodba o ugledni gospe iz viktorijanske dobe, ki je na nekem velepomembnem sprejemu v visoki družbi glasno izpustila prdec in si kmalu zatem zaradi te sramote vzela življenje. Večinoma smrdijo in se smešno slišijo, toda čemu vse to nelagodje, izgovarjanje in drastični ukrepi zaradi nečesa tako naravnega, kot so vetrovi? Zgoraj omenjeni dejstvi sta bolj slaboten razlog, zato nam dovolite pregnati predstavo o tem, da so vetrovi nekaj slabega.
Vsi spuščamo vetrove, saj je človek tako “narejen”, zato ni nobene potrebe, da bi vas pretirano skrbelo, če vi ali vaš bližnji spusti kakega golobčka ali salvo. Z napenjanjem in spuščanjem vetrov je namreč povezanih le malo zdravstvenih tveganj in pri vsem skupaj gre bolj za stvar razumevanja in nadziranja nekaterih podrobnosti.
Resnica o vetrovih
Če naj razumemo, zakaj pride do napenjanja, moramo gledati na človeško telo kot na majhno tovarno, v kateri delujejo prebavila kot posebna enota. Ko hrana vstopi v želodec, se vsa hranila razgradijo na manjše sestavine (aminokisline, maščobne kisline in glukozo), nato pa se vsrkajo v tenko črevo.
Hrana, ki se ne vsrka v tenko črevo, ne more vstopiti v krvni obtok. Neprebavljena hrana in tekočina prehaja naprej po prebavilih, kjer kot odpadek doseže debelo črevo. Prav tu, v debelem črevesu, nastajajo plini.
Različne črevesne bakterije so v simbiotičnem razmerju s telesom in nemalokrat naredijo več dobrega kot slabega. Debelo črevo vsebuje obilico različnih prebavnih encimov, ki se hranijo z nevsrkanimi hranilnimi snovmi. V primeru napenjanja zunanji encimi, znani kot “vetrovni encimi”, razgradijo neprebavljene hranilne snovi, kar dosežejo tako, da pretrgajo njihove kemične vezi.