Ko se znajdeš sredi zgodbe, ki jo sam ustvariš

arhiv

Daniel Kehlmann, pisateljska zvezda Daniel Kehlmann je videti vljuden, zadržan, načitan wunderkind, a že v naslednjem trenutku je jasno, da spada med ljudi, ki so…

Daniel Kehlmann, pisateljska zvezda

Daniel Kehlmann je videti vljuden, zadržan, načitan wunderkind, a že v naslednjem trenutku je jasno, da spada med ljudi, ki so sprožilci »malih katastrof«, s katerimi se vsak, še tako banalen dogodek spremeni v kratko zgodbo. Vrabci, ki napadejo in raznesejo njegovo solato, medtem ko sam pol ure hodi po hodniku gostilne Šestica z mobilcem na ušesu – ker se pred vrati njegovega stanovanja na Dunaju dogaja mini katastrofa, ker so mu dostavljavci zadnje knjige Slava uničili več sto knjig.

Roman v devetih zgodbah, ki jih povezuje razpad njihovih identitet, pri čemer igrajo ključno vlogo sodobne komunikacijske tehnologije, mobilni telefon in internet. V prevodu Tine Štrancar je Slava v sklopu projekta Ljubljana, prestolnica knjige izšla v zbirki Žepna Beletrina za tri evre.

Rojen v Münchnu leta 1975 se je pri šestih letih z družino preselil Dunaj, zdaj ga imajo za svojega tako Avstrijci kot Nemci. Svoj prvi roman je objavil pri dvaindvajsetih (Beerholms Vorstellung, 1997), literarni uspeh ga je ustavil pri doktoratu Immanuela Kanta. Leta 2003 je s svojim petim romanom Jaz in Kaminski (Modrijan 2006) dokončno prestopil meje Nemčije in Avstrije, dokler se ni zgodila »vesela katastrofa«, kot jo imenuje sam. Roman Izmera sveta (Die Vermessung der Welt, 2005; Modrijan 2007), v katerem duhovito popisuje življenji dveh nemških znanstvenih genijev na prelomu v 19. stoletje – naravoslovca Alexandra von Humboldta in matematika, astronoma Carla Friedricha Gaussa, je postal veliki bestseler, preveden v več kot štirideset jezikov. V svetu je dosegel dva milijona in pol prodanih izvodov in velja za najbolj prodajani roman v nemškem jeziku po Parfumu Patricka Süskinda. Več kot dvajset tednov je bil na prvem mestu Spieglove lestvice najbolj branih knjig, dobil je številne nagrade, med drugimi nagrado Thomasa Manna (2008), kjer ga v obrazložitvi okličejo za »mojstra ironije«.

Zakaj Slava? Gre bolj za samoironični pogled na to, kar vas je doletelo po uspešnici Izmera sveta, ali vas slava vznemirja kot družbeni fenomen?

(nasmešek) Bilo je prav osvežujoče, da sem se iz zgodovinske tematike Izmere sveta osredotočil na moderno temo. Čutil sem tudi neke vrste dolžnost, da naredim nekaj popolnoma drugega. Nekaj, kar se dogaja tukaj in zdaj.

Dolžnost?

Ne morete si misliti, koliko pisem sem dobil od ljudi, ki so mi predlagali druge velike nemške zgodovinske teme, zgodovinske osebnosti, ki naj bi jih obdelal kot Gaussa in Humboldta. Vedel sem, da bo uspeh Izmere sveta nemogoče ponoviti, ker je tudi zmagovalni dobitek na lotu enkrat dovolj. In zavedam se, da je to, da sem napisal bestseler, takšna sreča, da ne bi smel niti poskusiti, da bi ga ponovil. Toda zadovoljen sem s Slavo, res sem, sploh zato, ker sem prepričan, da je knjiga, ki sledi bestselerju, za pisatelja najtežja stvar. Podobno kot bi napisal še en prvenec.

Kaj vas je v prejšnji knjigi tako povleklo v obdobje nemške klasike, razsvetljenstva, pa tudi čas Napoleona?

Vse se je začelo s Humboldtom. Ko sem bil dva meseca v Mehiki, sem ga začel brati, ker me je zanimala Mehika. In kmalu me je bolj kot Mehika začel zanimati on. Spoznal sem, da je bil zelo nenavadna oseba, zelo duhovit, ne da bi to hotel, vedno so bili ti nesporazumi v njegovem pisanju in tega ni nihče zares izpostavil. Takrat sem začel razmišljati o tem, kako napisati zgodovinski roman, ki ne bi bil trivialen. To sem vzel kot eksperiment.

Vir: Sobotna priloga

Spoznajte knjižni svet s pomočjo foruma: Knjižni molji na >>


Sledite nam