fbpx

ZGODOVINA DOJENJA

Zdravje in bolezni, Žensko zdravje

Vsekakor je očitno, da obstaja dojenje že toliko časa, kolikor časa obstajamo sesalci. Zelo težko bi bilo ugotoviti, kaj se je dogajalo z človeškim dojenjem…

Vsekakor je očitno, da obstaja dojenje že toliko časa, kolikor časa obstajamo sesalci. Zelo težko bi bilo ugotoviti, kaj se je dogajalo z človeškim dojenjem v prazgodovinskem času. Včasih je bilo dojenje nekaj samoumevnega, nekaj popolnoma naravnega in se niso z njim kaj dosti ukvarjali. Dojenje prvič toda zelo redko omenjajo že antični grški in rimski pisci, ki jih je zanimala medicina pri dojenčkih: Hipokrat, Soranus in še posebej Galen. Le ti so pisali zelo malo o dojenju v svojih obsežnih raziskavah o zdravju in prehrani pri dojenčkih, oziroma dojenju niso posvečali kakšne posebne pozornosti. Večina piscev, ki so raziskovali, odkrivali in pisali o medicini, skozi stoletja, dojenju niso posvečali velike pozornosti, zato o tem vemo le malo. V Srednjem veku so o dojenju nekaj malega napisali le pisci Arabske šole (Rhazes, Avicenna in Averroes) in Renesančni medicinski avtorji (Bagellardus, Metlinger, Roesslin, Phayer, Muffet in Vallambert).

 

Vsak od teh avtorjev je o dojenju pisal malo in so bolj opisovali takratne resnice o dojenju, ki so se sirile z ustnim izročilom med ljudstvi (npr. kaj sme ali ne sme doječa mati delati ali jesti). Njihova prepričanja so temeljila na “telesnih sokovih” in “vroče-mrzli” teoriji o boleznih, ki so se prenašale preko Azije, bližnjega Vzhoda z Mavri v Španijo in preko španskih zavojevalecev v južno Ameriko. Verovanja, zmote in resnice o dojenju so pridobile širšo publiko v Evropi, v času, ko se je razvil tisk in v času, ko so zdravniki začeli svoje medicinsko strokovno izrazoslovje prevajati tudi v ljudem bolj razumljiv jezik. Veliko podobnosti s temi prepričanji najdemo še dandanes v mnogo tradicionalnih prepričanjih o hranjenju dojenčkov in doječih mater, po vsem dandanašnjem svetu.

 

TRAJANJE DOJENJA

 

V redkih virih o dojenju v starodavnih civilizacijah lahko najdemo, da je Plotinus pri starosti 8 let rad uhajal svojemu hišnemu učitelju k svoji dojilji in s hruščem in truščem zahteval dojke za podoj. Wickes je leta 1953 domneval, da so starodavni primitivni ljudje odražali starodavno prakso in v nasprotju s civilizirani ljudje sedanjega časa, ki sprejemajo tudi drugačne rešitve in pravila. Rad je citiral “Pregled antropološke literature tistega časa” Ploss-a in Bartels-a (1935), da je trajanje dojenja med “primitivnimi ljudstvi povprečno 3-4 leta (čeprav nekatera ljudstva dojijo tudi manj). Ženske s Havajev so takrat dojile svoje otroke 5 let, Eskimi pa 7 let. Najdaljše dojenje je zabeleženo v opisih kralja William-a Land-a – preko 15 let. Ford je leta 1945 pisal o tem, da je:

  • 15 od 45 “primitivnih” kultur dojilo svoje otroke do 3 let ali več,
  • 16 od 45 “primitivnih” kultur dojilo svoje otroke do 2 let,
  • 13 od 45 “primitivnih” kultur dojilo svoje otroke do 18 mesecev in
  • 1 od 45 ” primitivnih” kultur je dojila svoje otroke do 6 mesecev.
 

Renesančni pisci, ki so pisali o dojenju so v pisnih virih dajali navodila, ki pa so predvidevala, da je bralec seznanjen s takratno prakso v tistih dneh. Wickes (1953) je uspel najti en sam vir iz leta 1400, v katerem je bilo napisnao, da v Nemčiji predlagajo in priporočajo normalno dojenje do starosti 1 leta. V Italiji v letu 1583, je Mercurialis pisal, da ženske dajejo otrokom izrecno “prsno bradavico” do starosti 3 mesecev, nato pa v kombinaciji s drugo hrano tja do 13 mesecev. Leta 19. stoletju je bilo ugotovljeno, da je podaljšano dojenje lahko škodljivo. Leta 1842 je zdravnik pisal v Lancet (strokovno medicinsko revijo) o tem, da otroci, ki se dojijo več kot 2 ali 3 leta lahko razvijejo hudo epilepsijo. Piše dobesedno: “najhujši simptomi izčrpanosti so posledica tega pošastnega, groznega početja (dojenja). V letu 1900 pa se je dojenje na Tirolskem smatralo kot “nemoralno”.
    
POSLEDICE NADZIRANJA LAKTACIJE

V Indiji, v Brahmanski medicinski literaturi (v drugem stoletju pred našim štetjem) priporočajo, da se prvi materin kolostrum zavrže, ker je nečist. Otroka naj do 5 dneva starosti hranijo z medom in prečiščenim maslom, da s tem očistijo dojenčkovo prvo blato (mekonij) iz telesa. Tudi v starem testamentu (Isaiah 7:15) najdemo poglavje, v katerem piše, da naj bo sinu, ki ga je rodila devica dano jesti le skuta in med, dokler ne bo on sam spoznal, kako zavrniti grešno in škodljivo hrano ter izbral pravo. Tabu kolostruma se je prenašal vse do sedemnajstega stoletja in ga najdemo v takratni Angleški in francoski medicinski literaturi., ki se nanaša vse tja do grških in rimskih virov. No, leta 1699 pa sta Ettmuller in Smith pričela priporočati kolostrum, da naj ga dojenci pa le dobijo.

Jelliffe je okoli 1550 pred našim štetjem že pisal o tem, kako povečati tvorbo mleka in predvideval, da je za pomanjkanje mleka oz. izcejalnega refleksa krivda v “strahu pred začaranjem ali krivdi pri neupoštevanju tabujev, še posebej tistih, izhajajočih iz spolnega življenja).

 

Rhazes je v 10 stoletju postavil precedens za mnoge pisce v naslednjih stoletjih: trdil je, da je krivda vseh težav v “prenajedanju”. Mnogi so na osnovi tega vztrajali, da mora mati svojega otroka disciplinirati, da si ne vzame prsi prevečkrat in prepogosto in da se mora otrok dojiti na točno določene intervale. Žal se to uporablja še dandanes. Eno prvih knjig o hranjenju dojenčkov je napisal Guillemeau (leta 1612 je bila prevedena v angleščino). V knjigi avtor priporoča strogo disciplino za otroka. Sledilo je nadaljevanje tega mišljenja v drugi angleški Pediatrični knjigi (Pernell, 1653), kjer piše: “Ne pustite otroku sesati predolgo in prepogosto!”. Pechey-jeva knjiga “General Treatise of the Diseases of Infants and children”, 1697, vsebuje cel seznam bolezni, ki so lahko posledica tega, da je dojenček pri prsih preveč požrešen. Nemša knjiga, leta 1699 prevedena v angleščino: “Practice of Physic”, avtorja Ettmuller-ja vsebuje takratno normalno opozorilo, da: ” ni slabšega kot navaditi otroka na nered in otrok sesa prepogosto”. Leta 1748 Cadogan priporoča 4 hranjenja na 24 ur za dojenčke. Leta 1972 je Smith izdal prvi priročnik o materinskih dolžnosti – “Letters to a Merried Woman”. V njem je priporočal, da naj se dojenčki dojijo na vsake štiri ure prvi mesec, zato ker “pogosti podoji vzpodbujajo laktacijo”. No, kljub temu, da se tekom let in pri različnih avtorjih intervali in število podojev na dan močno spreminjajo, pa je še danes zakoreninjeno načelo, da naj bo dojenje pogojeno z uro, še posebej v bolj industrijskih predelih sveta. Prve profesionalne članke o hranjenju na otrokovo zahtevo je v letu 1930 napisal Wickes. No, obstaja svetla izjema, ki jo najdemo v pesnitvi v “Paedotrophia”de Sainte-Marthe, 1584, preveden citat (prevedla Ksenija Šoster Olmer):

 

And I, for suckling, no fix’d hour prescribe; This Nature teaches best the nursing tribe;Let her our mistress be; and when, with cries The hungry child demands his due supplies, Forbear not yu the wish’d relief to bring; Nor then be loath your snowy breast to bare, That he may suck, and streaming fragrance share.

In za dojenje točne ure ne predpišem. Narava – ta uči najbolje, naj ona bo gospodarica. In kadar z jokom v lakoti otrok zahteva, kar mu pritiče, želeni lek nikar mu ne zanikaj in ne sramuj se razgaliti snežno bele dojke, da bo lahko sesal, cedeč parfum s teboj delil.

 

   
UMETNO HRANJENJE

 

Arheologi so v Egiptu našli posode za hranjenje dojenčkov, stare okoli 2000 pred našim štetjem. V ruševinah palače kralja Sardanopolisa iz Nivenah-a, ki je umrl 888 pred našim štetjem so našli upodobitev na reliefu, kjer mati drži v eni roki stekleničko s cucljem, zelo modernega dandanašnjega izgleda in v drugi roki paličico, domnevno za mešanje hrane. Glinene posode za hranjenje otrok so našli v grobovih dojenčkov iz prvega do petega stoletja našega štetja v Rimu. Wickes v svoji knjigi “A History of Infant feedng”, 1953, predvideva, da starodavni pisci o pediatrični medicini niso nikoli omenjali nadomestnega, umetnega hranjenja, ker niso imeli drugega nasveta za dati kakor samo o tem, kako mleko zmešati. Mleka niso spreminjali na noben način.

Hranjenje dojenčka po steklenički je kritiziral že Soranus iz Epheses, rimski zdravnik v drugem stoletju našega štetja, ki je grajal tiste, ki začenjajo otroka hraniti umetno prezgodaj. Z opisovanjem umetnega hranjenja dojenčkov so se zaceli bolj ukvarjati v času Renesanse. No, to je kar malce presenetljivo dejstvo, saj so zapiski o dojenčkih najdenčkih v Angliji in Franciji kazali na to, da je večina otrok, ki so jih umetno hranila pomrla. Sir Hans Sloan je pisal o tem, da je umrljivost med dojenčki, ki so bili dojeni leta 1660 19%, umrljivost dojenčkov, ki so jih hranili umetno ali pa pri dojiljah pa kar 54%. V Franciji, v Rouenu so podatki iz dveletnega obdobja 1763-1765 pokazali naslednje rezultate: 132 dojenčkom najdenčkom so od 3. meseca njihove starosti naprej hranili z razredčenim kravjim mlekom, kašami, juhami in jabolčnikom. Preživelo jih je le 17. Leta 1753 je guverner na Švedskem dobil kraljevo dovoljenje, da lahko oglobi matere, ki nočejo dojiti.

 

Hranjenje otrok po steklenički je zelo napredovalo z novimi tehnologijami in iznajdbo mleka v prahu ter njegovega konzerviranja. S tem so zelo zmanjšali možnost, da se mleko sesiri in ga tudi že pridelali steriliziranega v drugi polovici 19. stoletja. Pediatri so že od samega začetka postali močno vključeni v reklamiranje prilagojenega mleka. To nam dokazujejo podatki s mednarodnega kongresa porodničarjev in babic (Gouttes de Lait), v Parizu, 1903.   

DOJILJE

 

Dojilje so konec devetnajstega stoletja skorajda že popolnoma izginile. Dojilje so uporabljali v bogatejših družinah že od začetka civilizacije. Že v Svetem pismu najdemo opisano, kako je dojilja dojila Mojzesa (Exodus 2:7-9) in kako je bilo to, da so imeli dojilje nekaj popolnoma normalne v Faraonskih palačah že v starem Egiptu. Skorajda vsi zgodnejši zapisi o hranjenju otrok s pomočjo dojilj so posvečali veliko pozornost tej možnosti izbire. Mleko dojilj so pregledovali: kakšne barve, konsistence, okusa, itd. je, da so s tem potrdili ali je dobro za dojenčka ali je zanj mogoče lahko celo strupeno. V takratnem času so močno verjeli, da otrok preko mleka dojilje dobiva tudi njen značaj, zato so jih zelo skrbno izbirali. Od 12. stoletja dalje so bile dojilje v Franciji celo zelo dobro organizirane v združenje in so imele do leta 1715 celo 4 pisarne (biroje) za zaposlitev le-teh. Dojilje so bile tako dobro organizirane, da so v skrbi za svoje lastne otroke dosegle, da je bil leta 1762 v Franciji sprejet zakon, ki je dovoljeval dojilji začetek dela šele, ko je bil njen otrok star 9. mesecev.

 

Grofica Elizabeth Clinton je imela 18 otrok in vse svoje otroke je oddala v dojenje dojiljam. Dojilje so v tistih časih zelo slabo plačevali, tako da niso bile sposobne dobro poskrbeti zase in svoje zdravje, tako da je od 18 otrok le en sin preživel. Njena snaha je sama dojila svoje otroke in s tem želela dokazati grofici, kje je delala napako in jo s tem spodbudila, da je le-ta leta 1662 izdala knjigo, v kateri prosi ženske, naj dojijo svoje otroke. V tej knjigi je tudi seznam razlogov za in proti dojenju, med razlogi proti dojenju najdemo tudi: “dojenje pokvari postavo”, “dojenje usmradi oblačila” in “dojenje nas ovira pri družabnem življenju” (ženske so takrat veliko potovale naokoli).

V novejših časih ženske, ki morajo biti začasno stran od otrok (zaradi službe ali drugih razlogov) uporabljajo prsne črpalke. Prvo sliko črpalke za mleko so natisnili v Italiji leta 1577. Prvo banko za materino mleko pa so ustanovili leta 1910 v Bostonu, ZDA.

 
prevedla in priredila, z dovoljenjem avtorja Ted-a Grainer-ja – Karmen Mlinar

viri:
1. “THE NURSING MOTHER’S ASSOCIATION OF AUSTRALIA”, Newletter for Christmas 1998, vol. 34, number 6, pages 4-5, Ted Greiner, PhD
2. THE WOMANLY ART OF BREASTFEEDING, La Leche League International, Sixth revised edition, 1997

 


Sledite nam