Ko starši mlademu človeku dihajo za ovratnik

anonimni uporabnik, 21. avgust 2012
Ostalo

"Imajo me za dojenčka, kot da ne bi vedel, do kod lahko grem …"

Ta človek je mladostnik, pubertetnik, odraščajoči, najstnik – s katerimkoli imenom ga že počastimo. Starši so pač starši – njegovi, da se razumemo.In to ravno tisti, ki začenjajo razgovore v stilu: “Že stokrat smo ti povedali … “(Zakaj potem še stoenkrat, če stokrat ni pomagalo, si misli mladostnik.)”. Uči se, zmanjkalo ti bo časa, ne boš prišel na želeno šolo. “(Moj tridesetletni sin, ki je uspešno končal šolanje, mi še danes očita, da so njegove najhujše sanje, ko se mu prikazujem in govorim: “Uči se!”). Zahtevajo, da prihaja domov do polnoči ali celo do desetih. Za nameček poizvedujejo o njegovi družbi. (“Zakaj imam prav jaz tako omejene, ozkosrčne in staromodne starše, že davno sem izgubil upanje, da bi jih prosvetlil.”)

Področja razhajanj med generacijama se razširijo do neslutenih razsežnosti. Nanašajo se na vprašanja estetskega vrednotenja, zlasti obleke, pričesk, zanemarjenosti, odnosov, zlasti prijateljstva, pripadnosti skupinam, ljubezni in spolnosti, življenjskih vrednot pa do življenjskega sloga, ki je praviloma po pojmovanju mladostnika zgrešen, pa kakršenkoli že je.

“Imajo me za dojenčka, kot da ne bi vedel, do kod lahko grem …” renči mladostnik. “Vse, kar rečem, je narobe. Moja največja napaka je, da SEM …” je nekoč z iskrico humorja zavzdihnila mama mladostnice.

Primitivnejše, plemenske kulture ne poznajo medgeneracijskega konflikta, ki je domač t. i. zahodni civilizaciji. Obdobje od dozorevanja do vključitve v družbo je znatno krajše, razen tega otroci postopoma prevzemajo zadolžitve, ki jih prek ritualov in začrtanih zahtev vodijo v odraslost. Zahtevam preživetja in s tem samostojnosti so dorasli v letih, ko naši otroci gulijo šolske klopi, se učijo “na zalogo” – vse to bodo potrebovali kasneje -, v čedalje bolj urbaniziranem svetu pa se prihodnost, ko bo mladostnik odločal sam o sebi, pomika vse bolj daleč. Po novejših raziskavah jo mladi doživljajo tudi čedalje bolj negotovo in neobvladljivo, saj je v poindustrijski družbi najbolj stalno to, da je spremenljiva, v razvoju nepredvidljiva in zahteva neprestano prilagajanje. Iskanje smisla je čedalje težje.

Menim pa, da bi bilo napačno pripisati vse medgeneracijske nesporazume širšim družbenim dejavnikom. Odraščanje nikoli ni bilo lahko: bodisi kot spopad za prevzem krmila v svoje roke bodisi kot zapuščanje družinskega gnezda in razprostiranje peruti v neznane daljave in višine v nujnem procesu izbiranja med dvema gonilnima silama življenja, varnostjo in željo po osamosvajanju. V spopadu teh dveh se oblikuje pomembna stopnja življenjske zrelosti. Poskusiti in verjeti svojim lastnim izkušnjam je zdrava usmerjenost, saj te prepriča, da si sposoben obvladati probleme in iskati lastne rešitve, učiti se na lastnih napakah je najboljše učenje. Toda tveganja so v našem času večja, kot so bila nekoč. Skrbni starši to vedo in trepetajo ob pasteh odraščanja, ki jih mladi srečujejo na vsakem koraku: zloraba legalnih in nelegalnih drog, izkušnje z nasiljem, lahkomiselno ravnanje v prometu, lahkovernost v ljubezni in spolnosti. Pogosto starši ne vedo, kaj storiti. Številni takšnih problemov v svojem odraščanju niso poznali, mnogim manjkajo osnovne veščine sporazumevanja, dialoga, sporočila so enosmerna, ob konfliktih se uporabi avtoriteta (ki pogosto ne deluje več) ali se razgovor prekine, preden se je sploh začel. Niso neznani primeri, da se starši svojega odraščajočega otroka bojijo. Pogosto so med njimi mame, ki živijo same z odraščajočim otrokom.

Na srečo pa tudi mnogi mladi, ki doživljajo burno in za okolico naporno odraščanje, tam okrog dvajsetega leta dozorijo, in iz bube vzleti metulj, ki še sam komaj verjame, kako čudno je bil zapreden. Včasih je to med vojaščino, v prehodu na višjo šolo, z zaposlitvijo, kjer najde priznanje in uspeh. Ali pa srečna ljubezen in sprememba okolja. Ali pa kar tako. Dozori pač.

Nekateri starši so po naravi nadarjeni vzgojitelji, nekateri imajo čudovito intuicijo, nekateri se iz svojih lastnih izkušenj učijo (zelo pomembna nadarjenost!), vsi, brez izjeme, pa si delo in življenje sebi in otrokom olajšamo, če uporabljamo ob ljubezni do otroka tudi zdravo presojo. Morda v razmislek nekaj strategij, ki olajšajo odraščanje in povečajo možnosti (vsaj občasnega) sožitja:

  • V družinah, kjer so se oblikovali topli čustveni odnosi med člani, kjer se lahko eden na drugega zanesejo, se otroci lažje osamosvajajo. Čeprav je videti protislovno, se otroci težje odtrgajo od staršev, če kot otroci niso doživeli z njimi tesnega sožitja; kot bi hoteli nadomestiti vezi, ti procesi pa so v času odraščanja manj ustrezni, pogosto polni čustvenih nasprotij in nasilja.
  • V družinah, kjer so bile dovolj jasno začrtane meje, zahteve pa so se postavljale praviloma dosledno in s spoštovanjem do otroka, se jih je otrok navadil sprejemati. Posebno pomemben je zgled staršev, ki so, vsaj v okviru možnosti, dosledni tudi do sebe.
  • Z mladostnikom lažje shajajo starši z nekaj diplomatskimi sposobnostmi. Med njimi je najpomembnejša, “da ne stopajo mladostniku po kurjih očesih”, kot se izraža dobri poznavalec mladostniških problemov H. Ginot – to ni nič drugega kot obzirnost in izogibanje očitkom, ki mladostnika najbolj prizadenejo. Modro ravnajo, če se ne spuščajo v prepire, v katerih vsak vztraja pri svojem, poveča pa se napadalnost na obeh straneh. Imenitno je, če si vzamejo čas, kadar je mladostnik pripravljen na pogovor, pa čeprav je v ta namen treba izključiti televizor. (Vsi smisli in nesmisli na televiziji se j bodo še tisočkrat ponovili, vaš otrok pa bo v nekaj letih za vedno odrasel!)
  • Dober način za preživetje je lepa navada, da drug drugemu povemo kaj spodbudnega, pokažemo, da smo opazili napredek in uspeh, se celo naučimo od mladih kaj novega. Svojim družinskim članom sem se večkrat zahvalila za pomoč, ki so jo ponudili, za težave, ki jih niso povzročali, za uspehe, na katere smo bili ponosni, ali pa kar tako, za veliko srečo, DA S0.
  • Manj stresno je odraščanje v družinah, kjer so otroci od malega navajeni, da sprejemajo odločitve v okviru možnosti in zanje prevzemajo posledice, in se tako navajajo na odgovorno razmišljanje in ravnanje. (Priporočam knjigo B. Colorosa Otroci so tega vredni.)
  • Družine, kjer imajo smisel za dober humor, ki brezpogojno izključuje cinizem in zasmehovanje na okruten način, včasih s humorjem in smehom razrešijo najtežji problem. Napetost se sprosti in naenkrat zagledamo problem in sebe v drugi luči. Eden od naših najstnikov je imel na vratih nalepko: POTRPLJENJE Z MENOJ, ŽE RODIL SEM SE TAKŠEN! V kuhinji sem imela obešen srček s sporočilom: LJUBEZEN JE VZNEMIRLJIVA, VENDAR VČASIH POTREBUJEŠ TOPLO KUHINJO, SKODELICO KAVE – IN SVOJO MAMO.
  • Kadar starši (in mladostniki) omagujejo pred problemi, je smiselno poiskati pomoč dobrih prijateljev, ki imajo podobne izkušnje, pri zaupanja vrednih razrednikih in drugih strokovnjakih.
  • Čeprav se zdi kdaj nemogoče, vendar TUDI TO MINE. Iz generacije svojsko oblečenih (ne)počesanih z nemogočimi nazori z izstopajočim vedenjem, večinoma – kot bi ura odbila dvajseto leto postanejo normalni, delovni Ijudje, ki se znajo (tudi) prilagajati. Postopoma jih mine tudi prepričanje, da bodo svoje otroke popolnoma drugače vzgajali …
 Piše: Manja Strojin, univ. dipl. psihologinja

Vir: Revija Za srce

Mladi se na poti odraščanja srečujejo s številnimi izzivi. Problemi s starši, neuslišana ljubezen, odnos s fantom/dekletom, dileme v spolnosti, šola, iskanje identitete, talentov in uresničevanje  želenih ciljev, so vsebine pogovorov, ki potekajo med mladimi na forumu Mladi, ljubezen in spolnost. Spoznajte svet mladih skozi oči mladih s pomočjo foruma Mladi, ljubezen in spolnost. 

Forum

Naši strokovnjaki odgovarjajo na vaša vprašanja

Poleg svetovanja na forumih, na portalu Med.Over.Net nudimo tudi video posvet s strokovnjaki – ePosvet.

Kategorije
Število tem
Zadnja dejavnost
164,432
14.03.2024 ob 18:20
296,669
29.03.2024 ob 08:27
112,967
28.10.2022 ob 14:48
Preberi več

Več novic

New Report

Close