fbpx

Hormonski dejavniki staranja

Človeško telo, Zdravje in bolezni

Znanost nam na svoji današnji stopnji razvoja posreduje spoznanje, da na staranje vplivajo številni zunanji in notranji dejavniki. Pomembno vlogo – to vemo zatrdno -…

Znanost nam na svoji današnji stopnji razvoja posreduje spoznanje, da na staranje vplivajo številni zunanji in notranji dejavniki. Pomembno vlogo – to vemo zatrdno – igrajo pri tem hormoni. Ceprav so endokrine medsebojne povezave zapletene in večplastne, v osnovi obstajata dva hormona, ki pri moškem brez prestanka vplivata na njegovo staranje: insulin in eikozanoidi.
Povišana proizvodnja insulina je očitno eden najvažnejših dejavnikov za pospešen proces staranja, saj ima neugoden vpliv na vse biološke spremenljivke staranja. V človeškem telesu obstajajo označevalci, določeni znaki, ki jih je s starostjo vse več: insulinska rezistenca (povišana raven insulina v krvi), sistolični krvni tlak (prva vrednost pri meritvi krvnega tlaka), delež maščobnega tkiva, razmerje krvnih maščob. Drugi označevalci s starostjo upadajo: toleranca za glukozo (izkoristimo lahko vedno manj glukoze), aerobna kapaciteta (zmogljivost telesa, posebej pri športu), mišična masa, moč, uravnavanje temperature, imunska funkcija.
Čeprav gre pri teh označevalcih za vrsto fizioloških sprememb, so v dolgoročnih raziskavah, kakršna je baltimorska študija staranja (BLSA), naleteli na vedno isti odločilni dejavnik: povečano proizvodnjo insulina.

Insulin – hormon, ki preti s staranjem?

Povišana raven insulina v krvi (imenovana tudi povišana insulinska rezistenca) naj bi imela po dosedanjih raziskavah daljnosežne posledice za proces staranja. Insulin vpliva na druge hormonske sisteme, posebej močno pa na hormonski sistem eikozanoidov. Povišana proizvodnja insulina in učinek, ki ga ima ta povišani insulin na druge hormonske sisteme, izrazito vpliva na vse biološke parametre staranja.
Naloga insulina je, da hranilne snovi, ki jih zaužijemo, posebej pa ogljikove hidrate, shranjuje v ustreznih ciljnih celicah. Če ne bi imeli v krvi insulina, bi naše celice shirale od lakote. Da celicam omogočimo oskrbo s hrano, potrebujemo določeno raven insulina.
Insulin ne potrebuje receptorja, temveč ga celicam neposredno dovaja zapleteni transportni sistem. Insulinska rezistenca (hiperinsulinemija), pri kateri proizvajamo vedno več insulina, pa insulinu oteži opravljanje njegove naloge. Mnogo parametrov staranja, npr. stopnjevano nalaganje maščobe v telesu, je neposredna ali posredna posledica hiperinsulinemije.

Eikozanoidi – ključ proti staranju

Kako pomembni so eikozanoidi, smo sprevideli šele v zadnjih letih. Čeprav je bila leta 1982 Nobelova nagrada za medicino podeljena za tehtne znanstvene dosežke o eikozanoidih, s katerimi so strokovnjaki dokazali, da so ti hormoni nepogrešljivi za upravljanje praktično vseh fizioloških dejavnosti pri človeku, je le malokateri zdravnik in znanstvenik vedel, kaj naj bi sploh počel s tem pojmom. Za biološki “internet” pa so eikozanoidi nadvse pomembni: so eden glavnih dejavnikov, s pomočjo katerih zaviramo staranje.

Eikozanoidi imajo namreč to sposobnost, da izboljšajo raven cikličnega AMP-ja – drugotnega prenašalca – v ciljni celici in s tem omogočijo boljše sporazumevanje med endokrinimi hormoni in ciljno Eikozanoidi de~ujejo celico. Drugotni prenašalci, še posebej pa ciklični AMP, so odgovorni za preprečevanje staranja, ker predstavljajo zadnjo pomembno fazo hormonskega sporazumevanja. Če se ta komunikacija med hormonom in celico poruši, med njima ne more priti do reakcije.

Eikozanoidi so sestavljeni iz skupine različnih substanc, ki jih proizvaja vsaka celica v našem telesu. Lahko jih primerjamo z intel-mikroprocesorji, ki vsak osebni računalnik spreminjajo v osupljivo tehnološko čudo. Kakor potujejo elektroni skozi mikroprocesorje, so vsepovsod prisotni tudi eikozanoidi. Kot avtokrini hormoni ne pridejo v krvni obtok, temveč delujejo prek medsebojnih izločkov celic. Eikozanoidi učinkujejo v skoraj nepredstavljivo majhnih koncentracijah in se v nekaj sekundah sami uničijo. Zaradi tega jih je skoraj nemogoče proučevati v telesu, jih objektivno opazovati, kaj šele meriti. Ravno zato je eikozanoide tudi skrajno težko nadomeščati. Kljub temu vlaga farmacevtska stroka ob prelomu tisočletja v analitske raziskave eikozanoidov zajetne milijarde ameriških dolarjev.

Učinkovina v aspirinu

Velik del znanja, ki ga imamo o eikozanoidih, smo si pridobili z raziskavami kultur celičnega tkiva. Do danes dejansko nismo vedeli, da učinek najuspešnejšega zdravila, kar jih je v rabi od začetka 20. stoletja, aspirina, temelji na eikozanoidih. Acetilsalicilno kislino, ki je osnovna sestavina aspirina, so kot učinkovito zdravilo poznali že Kelti. Veliko je vsebuje vrba (salix). Čudodelna sestavina Asteriksovega napoja je bil, zgodovinsko gledano, skoraj zagotovo predvsem vrbov izvleček. In tako smo ponovno naleteli na primer, da so neko resnično učinkovito zdravilo očitno poznale že empirične medicine zgodnjih kultur.

Načelo dvojnosti, na katerega tako pogosto naletimo v naravi, princip jin – jang, obstaja tudi pri eikozanoidih in drugih hormonih. Obstajajo “dobri” in “slabi” eikozanoidi. Za proces staranja oziroma za delovanje celotnega hormonskega sistema je izjemno pomembno razmerje med eikozanoidi ene in druge vrste.
Insulin igra pri eikozanoidih neprijetno vlogo: viša proizvodnjo slabih eikozanoidov. Več insulina ko proizvajamo, več nastaja slabih eikozanoidov. Največkrat se zato pojavi povišan krvni tlak in številne druge bolezni (vnetja, diabetes tipa I, rak, depresije). Tako je
moč tudi pojasniti, zakaj je visoka raven insulina pogosto samodejno povezana s povišanim krvnim tlakom. S starostno pogojeno hiperinsulinemijo se poviša tudi odstotek telesne maščobe, hkrati pa se zmanjša proizvodnja dobre krvne maščobe, HDL-holesterola, zaradi česar se stopnjuje nevarnost za nastanek bolezni srca in ožiIja. Če se poveča neravnovesje na račun dobrih eikozanoidov, začne hormonski sistem izgubljati ravnovesje. To pa je kaj verjetno eden od bistvenih dejavnikov staranja.

Zakaj eikozanoidov ni moč nadomestiti

Kako bi dosegli, da bi bili dobri in slabi eikozanoidi v ravnotežju, oziroma kako bi vnesli v organizem dobre eikozanoide? Dobri eikozanoidi v obliki zdravil ne obstajajo. Lahko jih uravnavamo samo posredno s primerno prehrano. Temeljna možnost, kako ugodno ogljikovih hidratov vplivati na to ravnotežje, je v zmanjšani proizvodnji insulina, kar ohranja hormonsko dosežemo zlasti s prehrano, ki vsebuje malo ogljikovih hidratov. To je najpomembnejši korak, ki ga lahko sami naredimo za ohranitev ravnovesja v svojem hormonskem sistemu.
Naslednji ukrep pa bi bila naša skrb, da z živili vedno dovajamo telesu zadostno količino nenasičenih maščobnih kislin, ki pripomorejo k nastanku dobrih eikozanoidov. Vsebujejo jih predvsem ribe in
vsebujeta dobre olivno olje. Eskimi jedo zelo mastno hrano, vendar praktično ne elkozonolde. poznajo težav s poapnenjem arterij. Kako to? Ker uživajo zelo veliko ribje maščobe in ribjega olja, že s prehrano v veliki meri omogočijo pogoje za nastanek dobrih eikozanoidov.

 Drugi biološki parametri z naraščajočo starostjo upadajo. UgotavIjamo, da tudi tu tiči vzrok v čezmerni proizvodnji insulina. Zmanjšana toleranca za sladkor povišuje insulinsko rezistenco, telo ne dobiva več dovolj sladkorja iz krvi in poskuša to izravnati s povečano proizvodnjo insulina.

Tudi aerobna kapaciteta, telesna zmogljivost moškega je eden od dejavnikov staranja. Od 20. leta dalje letno upade za okoli 1 %. Eikozanoidi tukaj znova igrajo določeno vlogo. Dobri namreč širijo bronhuse, slabi pa bronhuse krčijo.

Te biološke spremenljivke staranja se tičejo vsakogar, ne glede na spol. Prav zato pa bi morali pri vsakem programu za zaviranje staranja.

Iz knjige Moški za tretje tisočletje >>>


Sledite nam