fbpx

Venska tromboza

Bolezni, Človeško telo, Zanimivo, Zdravje in bolezni

Venska tromboza je delna ali popolna zamašitev ene ali več ven s strdkom. Glede na mesto tromboze ločimo površinski …

Venska tromboza je delna ali popolna zamašitev ene ali več ven s strdkom. Glede na mesto tromboze ločimo površinski tromboflebitis, pri tem gre za trombozo površinske vene, in vensko trombozo, pri kateri je s strdkom zamašena globoka vena.

Površinski tromboflebitis je posledica vnetnih sprememb žilne stene, ki nastanejo v okolici strdka. Najpogosteje je površinski tromboflebitis posledica dajanja različnih zdravil v podkožne vene na zgornjih udih, površinski tromboflebitis na spodnjih udih je redek pojav. Izjemno redko je širjenje tromboze iz površinskega v globok venski sistem. Prizadeta vena je zadebeljena, boleča, okolna koža je pordela in vneta. Zdravljenje je omejeno na dajanje protibolečinskih zdravil. Bolnikom s površinskim tromboflebitisom na spodnjih udih mirovanje odsvetujemo.

Venska tromboza najpogosteje prizadene vene spodnjih udov, na zgornjih udih je redka. Med neobičajna mesta za nastanek tromboze uvrščamo spodnjo in zgornjo votlo veno, ledvično, portalno, jetrno in mezenterično veno ter vene osrednjega živčevja. Venska tromboza je pogosta spremljevalka različnih internističnih, onkoloških in nevroloških bolezni ter kirurških posegov, lahko pa prizadene tudi povsem zdrave osebe. Nastopa v vseh življenjskih obdobjih, najpogostejša je v starosti. Letna prevalenca venske tromboze je okoli 160/100.000, kar za naše razmere pomeni okoli 3000 bolnikov letno.

1ACCABAC-4FF2-11E1-B4CD-E45F66B94067

Klinična slika venske tromboze

Klinična slika venske tromboze ima širok razpon – od popolne odsotnosti kliničnih znakov in simptomov bolezni do jasno prepoznavnih oblik z obsežno oteklino prizadetega uda, ki je cianotično obarvan, topel, podkožne vene pa so nabrekle. Pri ležečem ali nepomičnem bolniku so simptomi in znaki venske tromboze praviloma manj izraženi kot pri bolniku, ki hodi. Tudi če strdek žilo le delno zamaši, so klinični znaki praviloma manj izraženi kot pri popolni zapori žile. Na vensko trombozo posumimo pri novo nastali bolečini ali oteklini uda. Oteklina pri venski trombozi sega od stopala na meča in v primeru, da so zamašene vene nad kolenom, tudi na stegno vse do dimelj. Razpon subjektivnih težav ob venski trombozi je širok: od občutka rahle napetosti pa do hudih bolečin v prizadetem udu. Bolečina v mečih in/ali stegnu je lahko spontana ali pa jo izzovemo z gnetenjem mišic. Na posamezni sklep, stopalo ali gleženj lokalizirana oteklina in/ali bolečina nista značilni za vensko trombozo. Pri sumu, da gre za vensko trombozo, je pomembna ocena prisotnosti dejavnikov nevarnosti nastanka venske tromboze. Ti so: nedavna večja operacija ali poškodba, paraliza, pareza ali imobilizacija uda, nepomičnost, maligna bolezen, že prebolela venska tromboza, družinsko pojavljanje venske tromboze, starost, debelost, nosečnost in porod, uporaba oralne kontracepcije ter vstavljeni venski katetri. Trombofilija, tj. prirojeno ali pridobljeno nagnjenje k nastanku venske tromboze, sama po sebi ne vodi nujno k trombozi, vendar močno poveča nevarnost nastanka ob prisotnosti drugih sprožilnih dejavnikov. Najpomembnejše oblike trombofilije so: defekt koagulacijskega faktorja V, pomanjkanje proteina C in S, antitrombina, hiperhomocisteinemija in prisotnost antifosfolipidnih protiteles.

Iz praktičnih razlogov delimo vensko trombozo v proksimalno, ki zajema poplitealno in višje ležeče (stegenske) vene, in v distalno, ki zajema golenske vene (pod kolenom).

Diagnoza venske tromboze

Klinična diagnoza venske tromboze je nezanesljiva, zato moramo bolezen vedno objektivno potrditi. Metoda izbora je ultrazvočna preiskava, ki dosega 95-odstotno občutljivost in specifičnost za dokaz poplitealne ali višje ležeče venske tromboze. Golenske vene so z ultrazvokom slabše pregledne. Referenčna metoda za dokaz venske tromboze je še vedno rentgenska venografija z vbrizgom kontrastne tekočine, ki ima to slabo lastnost, da je invazivna in bolnika izpostavlja sevanju. Po tej preiskavi posežemo le izjemoma – tedaj ko izvid ultrazvočne preiskave ni zanesljiv.

Naravni potek venske tromboze

Nezdravljena proksimalna venska tromboza je smrtno nevarna bolezen, saj se kar v polovici primerov zaplete s pljučno embolijo, ki se pri 10 % bolnikov konča s smrtjo. Kasni zaplet venske tromboze je potrombotični sindrom, ki bolnika privede do invalidnosti. Tudi ta zaplet je pogostejši pri bolnikih, ki v akutnem obdobju bolezni niso ustrezno zdravljeni.

Preprečevanje venske tromboze

Venska tromboza (oz. njen akutni zaplet, pljučna embolija) ostaja še vedno med najpogostejšimi vzroki umrljivosti pri bolnikih, zdravljenih v bolnišnicah. Spoznanje, da sta aktivacija strjevanja krvi in zastoj v venskemu krvnemu obtoku glavna povzročitelja venske tromboze ter prepoznava stanj, nevarnih za nastanek venske tromboze, sta vodila do uvajanja ukrepov za preprečevanje venske tromboze. Preprečevanje venske tromboze temelji na dveh načelih: zaviranje strjevanja krvi in preprečevanje venskega zastoja. Na strjevanje krvi vplivamo z zdravili, venski zastoj pa preprečujemo z mehaničnimi in fizioterapevtskimi ukrepi. Izbira preventivnega ukrepa je odvisna od stopnje bolnikove ogroženosti. Iz praktičnih razlogov razdelimo bolnike glede na stopnjo ogroženosti pred nastankom venske tromboze v skupino z majhnim, zmernim in velikim tveganjem (razpredelnica 4).

Razpredelnica 4. Stopnja nevarnosti nastanka venske tromboze (VT).

 Mesto VT  Majhno tveganje Zmerno tveganje Veliko tveganje
 starost < 40 let  starost > 40 let  operacija kolka, kolena
 kratka operacija  daljša operacija  velika poškodba
 (< 30 min.)  (> 30 min)  malignom
 brez dejavnikov  srčno popuščanje  predhodna VT
 tveganja  srčni infarkt  trombofilija
 distalna VT  2 %  10-40 %  40-80 %
 proksimalna VT  0,4 %  2-10 %  10-20 %

Pri vseh bolnikih, ki so zdravljeni v bolnišnicah, opredelimo stopnjo tveganja za nastanek venske tromboze. Pri bolnikih z majhnim tveganjem preprečujemo vensko trombozo z zgodnjim vstajanjem in uporabo umerjenih elastičnih nogavic. Bolniki, ki so uvrščeni v skupino zmernega tveganja za nastanek venske tromboze, potrebujejo dodatno medikamentozno zaščito z majhnimi odmerki standardnega ali nizkomolekularnega heparina, zdravili dajemo v obliki podkožnih injekcij. Pri bolnikih z velikim tveganjem za nastanek venske tromboze je najučinkovitejša zaščita z nizkomolekularnim heparinom. Uporaba zaščitnih ukrepov zmanjša možnost za nastanek venske tromboze za 50-70 %. Za zdaj ne poznamo ukrepa, s katerim bi vedno preprečili vensko trombozo in z njo povezano usodno pljučno embolijo, nedvomno pa je, da z dosledno uporabo zaščitnih ukrepov bistveno zmanjšamo število bolnikov s tem zapletom. Preventivo venske tromboze izvajamo v bolnišnicah. Spričo vedno krajših hospitalizacij se poraja vprašanje, ali nekajdnevna medikamentozna zaščita pred nastankom venske tromboze zadošča. V zadnjem obdobju se je izkazalo, da ostaja pri bolnikih z ortopedskimi operacijami nevarnost venske tromboze povečana še nekaj tednov po operaciji, zato se vse pogosteje priporoča, da je pri tej skupini bolnikov potrebno nadaljevanje medikamentozne zaščite še 4-6 tednov po odpustu iz bolnišnice. Če se odločimo za nadaljevanje tromboprofilakse še po odpustu iz bolnišnice, priporočamo uporabo nizkomolekularnega heparina; zdravilo si bolnik aplicira sam.

Zdravljenje venske tromboze

Cilji zdravljenja venske tromboze so:

  • zaustavitev rasti tromba
  • preprečitev pljučne embolije
  • preprečitev ponovne venske tromboze
  • preprečitev potrombotičnega sindroma.

Temeljno zdravljenje venske tromboze je antikoagulacijsko za zmanjšanje sposobnosti krvi za strjevanje, ki zmanjšuje tako zaplete kakor tudi umrljivost. Zdravljenje s heparinom uvedemo takoj po objektivno potrjeni diagnozi venske tromboze. V večini primerov pričnemo sočasno s heparinom tudi zdravljenje s kumarini v tabletah, s katerimi preprečujemo ponovitev venske tromboze. Izjemoma posežemo po trombolitičnem zdravljenju, ki je namenjeno za hitro raztapljanje venskega strdka in s tem preprečitev potrombotičnega sindroma. Tudi vstavitev filtra v spodnjo veno kavo je izjemen ukrep, za katerega se odločimo predvsem tedaj, ko antikoagulacijsko zdravljenje ni možno. V zadnjem obdobju se je povsem spremenil pogled na fizikalno zdravljenje venske tromboze. Večdnevno ležanje je opuščeno. Hojo omejujemo le še bolnikom, ki imajo poleg venske tromboze tudi simptomatsko pljučno embolijo, sicer pa bolnika mobiliziramo takoj, ko z antikoagulacijskimi zdravili dosežemo terapevtsko območje.

Po izboru uredništva


Sledite nam