fbpx

Rak, hočem te premagati!

Bolezni, Zdravje in bolezni

Včasih, ko se sprehajam po poti skozi gozd in polja v moji soseščini premišljujem, če nisem zbolela za to zahrbtno boleznijo, ki ji je ime…

Včasih, ko se sprehajam po poti skozi gozd in polja v moji soseščini premišljujem, če nisem zbolela za to zahrbtno boleznijo, ki ji je ime RAK prav zato, da sem spoznala smisel in lepoto življenja, ki ju prej sploh nisem opazila. Neprestano hitenje in brezumno pehanje za dobrinami mi je jemalo čas in moči.

Za pljučnim rakom sem zbolela pred tremi leti in pol. Čisto slučajno sem ga odkrila, ko sem šla na ginekološki pregled in mi je zdravnica – ginekologinja svetovala pregled krvi na tumorske markerje, ker sem se ponoči pogosto potila. Morda se mi je takrat zdelo celo nesmiselno, da zaradi potenja pomišlja na kakršnokoli obolenje, bila sem vendar v menopavzi in je potenje pogost pojav, sicer pa sem se počutila dobro, celo na morje sem se pripravljala oditi z mojima vnukoma, ker je bil čas dopustov.

Nisem mogla verjeti, da je res, ko sem prejela izvid na katerem je pisalo, da je tumorski marker močno povečan. Ponovila sem test v prepričanju, da je le laboratorijska pomota. Toda tokrat je bil rezultat že podvojen. Torej je res. Nekje imam raka, sem si rekla. Toda kje ga imam?

Sledile so preiskave, najprej slikanje pljuč, ker je moj oče umrl za pljučnim rakom. Izvid je bil negativen in iskala sem naprej. Dva meseca pregledovanj, slikanj, ultrazvokov, CT-jev, da sem končno prišla do odkritja majhnega tumorja na pljučih, ki pa je že naredil zasevek v kosteh.

Čeprav sem bila pripravljena nanj, me je spoznanje popolnoma potrlo. Pred seboj sem videla samo še smrt.

Ob nesebični podpori mojih sodelavcev, delala sem na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo, sem prišla na zdravljenje k prof. dr. Zwittru na Onkološki inštitut. Dogovorila sva se za kombinirano zdravljenje s kemoterapijo in biološkimi – tarčnimi zdravili Tarcevo. Tablete sem kupovala sama, plačevala sem 600.000 tolarjev na mesec, uvažala sem jih iz Švice, saj jih pri nas še ni bilo mogoče kupiti, ker nismo bili članica EU. Postala sem žalostna, utrujena, zamorjena in brez las.

Po treh mesecih zdravljenja je bil izvid že bistveno izboljšan. Tumor na pljučih se je zmanjšal, metastaze v kosteh so se kalcinirale, v meni pa je zraslo novo upanje. Zbrala sem voljo in moči, oblekla smučarsko opremo, na golo glavo poveznila volneno kapo in za teden dni odšla z mojima vnukoma na smučanje. Bilo je prelepo.

Naslednjo pomlad sem se počutila že tako dobro, da sem si za nagrado za vse psihične in fizične muke poklonila potovanje na Japonsko. Priznam, bilo me je strah, bala sem se, da ne bom vzdržala,  vendar sem si hotela dokazati, da živim, da zmorem, da se ne dam. Globoko v sebi sem čutila, da je volja in pozitivno razmišljanje tisto, ki me bo vleklo naprej. Vsako črno misel sem že v začetku odgnala in na smrt nisem več pomišljala.

No, z mojim rakom se sedaj borim že tri leta in pol. Seveda so bile vmes težave. Močni stranski učinki od jemanja bioloških tablet, npr. izpuščaji po telesu, aritmija srca, povečane bezgavke na vratu, slabo počutje, vse to sem nosila s seboj. Vendar so mi zadovoljivi izvidi dajali upanje, da bom zmagala jaz in ne RAK.

Živim zdravo, veliko sem v naravi, rada tudi potujem, zjezim pa se takrat, kadar slišim pripombo, da so si bolniki za rakom pjuč krivi sami, zakaj pa kadijo. Jaz nisem kadila, pa ga imam. Vem, da kajenje škoduje, vendar zbolevamo tudi nekadilci. Potem pa nas dajo na zdravljenje na oddelek v stavbo C, kjer je za 27 bolnikov eno moško in eno žensko stranišče, kjer so sobe tako natrpane s posteljami, da ni niti prostora za pošteno mizo in stole, da bi človek spodobno pojedel svoj obrok, kjer ni nobenega prezračevanja itd. In se sprašujem,ali je to kazen za kajenje?

Na koncu bi rada povedala sledeče:

  • Kako pomembno je, da zdravnik posluša bolnika in njegove težave vzame zares. Da se mu posveti, čeprav vemo, da so čakalnice vedno prepolne. Jaz se moram zahvaliti moji zdravnici ginekologinji dr. Kolarjevi, ker je pomislila, da tisto moje potenje ponoči le ni samo menopavza ampak morda kaj drugega. In me je poslala na testiranje krvi-za vsak slučaj.
  • Kako vztrajen in odgovoren za svoje zdravje mora biti bolnik sam. Pozoren mora biti na vsako spremembo v telesu, obiskati zdravnika, če bolečine po 14 dnevih ne pojenjejo same od sebe. Povedati mu mora vse svoje težave in se za svoje zdravje boriti. Ne sme zamahniti z roko in si reči :”Oh, bo že minilo”.
  • Zavedati se mora, da ima pravico do optimalnega zdravljenja, čeprav so zdravila še tako draga. Saj vse življenje odvaja sredstva v bolniško blagajno, da bo takrat, ko bo potreboval pomoč to tudi dobil. Optimalno pomoč namreč.
  • In na koncu se sprašujem, ko poslušam o čakalnih vrstah, sedaj, ko sama vem kako pomemben je čas pri diagnosticiranju bolezni RAK, kako dolgo bodo odgovorni v zdravstvu še dopuščali, da se ta čas zamuja in morda včasih celo zamudi. Kako dolgo bomo še govorili o čakalnih vrstah?

Hvaležna sem vsem zdravnikom in zdravstvenemu osebju, ki mi pomaga pri mojem zdravljenju, hvala vsem mojim sodelavkam in sodelavcem na Inštitutu za mikrobiologijo in imunlogijo,  posebna zahvala pa prof. dr. Zwittru, ki mi daje občutek popolnega zaupanja, saj mislim, da je to v razmerju bolnik – zdravnik bistvenega pomena.

Milena Mramor


Sledite nam