fbpx

Nekateri kadijo, jaz pa odgovarjam – v Nedelu

Zavod MON

Nedelo, 31.08.2008 Avtorica: Jana Zupančič Stanko Pušenjak, ginekolog in porodničar S človekom, ki je za med.over.net napisal že kakšnih sto tisoč odgovorov, o prihodnosti spletnih forumov v zdravstvu, prezaskrbljenih pacientkah, škodljivosti (njegove) priljubljenosti … Zase…

Nedelo, 31.08.2008
Avtorica: Jana Zupančič
Stanko Pušenjak, ginekolog in porodničar

S človekom, ki je za med.over.net napisal že kakšnih sto tisoč odgovorov, o prihodnosti spletnih forumov v zdravstvu, prezaskrbljenih pacientkah, škodljivosti (njegove) priljubljenosti …

Zase pravi, da je malo nor, nevrotik pa prav gotovo. No, mladostni doktor, ki s svojo pojavo med posedajočimi nosečnicami v ljubljanski porodnišnici nemudoma sproži številne odobravajoče nasmeške, omenjeno dvoje očitno uspešno kanalizira z dobro mero humorja, ironije, kritike samega sebe in zdravstva, čemur se ne more izogniti niti med svojim zastonjskim, a kljub temu prizadevnim dodatnim delom. Približno 100.000 jih je že za njim; ne novorojencev, ampak odgovorov na najrazličnejša vprašanja, dileme in prošnje predvsem žensk na spletnem forumu med.over.net. Letos teče že osmo leto, odkar strokovnjak za predporodno medicino, pred redno službo in po njej, med prostimi dnevi, skratka skoraj kadarkoli, potrpežljivo seda za računalnik in najpozneje v nekaj urah razžene dvome oziroma pacientke usmeri k ustreznemu specialistu.

Med pogovorom, ki ga je bilo treba zaradi dveh nujnih primerov v porodnišnici ter pozneje zaradi urgentne operacije v kliničnem centru dvakrat prestaviti, je eno od rizičnih nosečnic z nasveti pomiril kar po mobilnem telefonu. Prepričan je, da je takšno komuniciranje s pacienti prihodnost, saj bi (bo?) bistveno skrajšalo čakalne dobe ter preprečilo množičnost morebitnih napačnih obravnav ali zdravljenja, a vodilni in krojači zdravstvenega sistema za zdaj za to – razen pohval – ne najdejo posluha. »Včasih imam občutek, da se sprašujejo, kdaj bo že ta reč crknila. ‘Že osem let dela zastonj, hudiča, pa še kar vztraja!’« se pošali z grenkobo v glasu.

Hiter pregled po vaših odgovorih na forumu kaže, da odgovarjate skoraj katerikoli čas v dnevu.

Jah, nekateri kadijo, jaz pa odgovarjam. K sreči so zdaj računalniki že na vsakem koraku in lahko odgovarjaš od koderkoli. A to ne pomeni kakšne velike žrtve; izkoristim pač slabo vreme ali ko nimam kaj početi – to je relativen pojem (smeh). Meni nič ne manjka, mojim domačim pa mogoče malo, ker sem več odsoten. V prvih letih sem bil res malo nor, zdaj vsaj med dopustom ne odgovarjam več, je pa res, da je nabor več kot 100.000 odgovorov, ki so vsi še na voljo, že tako širok, da lahko tako rekoč vsakdo najde odgovor na svojo dilemo.

Drži tudi, da je vsaj desetina pacientov na splošno prezaskrbljenih, berejo vse mogoče, tudi napačno zapisane stvari, in vidijo večinoma le črno. Da takemu pacientu iz »napol praznega ustvariš napol poln kozarec«, porabiš vsaj pol ure; narediš na primer primerjavo, da je veliko bolj nevarna vožnja z avtomobilom, kot je tveganje za nastanek raka na dojkah zaradi jemanja kontracepcijskih tablet. A škoda je že narejena in uredniki medijev bi se morali svoje odgovornosti bolj zavedati, preden objavijo novico, ki je ne preverijo pri strokovnjakih, je ne postavijo v pravilen kontekst ali je preveč senzacionalistična, da bi jo lahko brez škode prenesel sistem, ki je odgovoren za zdravje populacije.

A ravno forum se zdi v takšnih primerih najbolj primeren medij za pojasnjevanje dilem, pomiritev panike, ker je obče dostopen, hitro podaja odgovore …

Mislim, da bodo forumi oziroma kakšen podoben interaktivni način komuniciranja v bodoče postali del sistema zdravstva. Tako ogromen sistem, kot je zdravstvo, današnjim življenjskim zahtevam – ko smo vsi prezaposleni, ko se mešata zasebno in službeno – s svojo rigidnostjo ni več kos. Ima svoje uradne ure, zato ljudje nikakor ne morejo priti do svojega zdravnika brez dodatne škode zaradi čakanja v vrsti. Čakalne dobe pri nas pa so včasih zares nerazumno dolge, a drugače ne gre, saj nas je preprosto premalo. Problem je, ker je treba težavo pogosto rešiti precej hitro ali vsaj dobiti ustrezen strokovni namig, kako se na situacijo odzvati – ali je nujno ali ne, kakšne so možnosti za okrevanje … –, in ravno v takšnih primerih so interaktivni forumi izjemno koristni. Tudi zdravniku prihranijo veliko časa, odgovori so razmeroma hitri, saj ga dobiš v nekaj urah …

No, pri vas je res tako …

Tako pač delujem ves čas, ker razumem pomen foruma. Odločilen je reakcijski čas; če odgovorim v treh urah, bo odgovor koristil tudi konkretnemu spraševalcu, ne le poznejšim bralcem; če odgovorim čez tri dni, smo morda rok za ukrepanje zamudili in je zadeva zgolj še akademska.

Pa ste sploh kdaj v zaostanku? Pogosto odgovarjate tudi potem, ko se vrnete z večernega dežurstva, pred službo … Družina mora biti kar potrpežljiva.

Podporo bližnjih na srečo imam, če začutim večje nezadovoljstvo, pa malo »ustavim konje«. Dopoldne imam redno službo, tako da takrat odgovarjam le, ko ni pacientk, nihče pa me zaradi svetovanja ni še nikoli dlje čakal. Sem že dobil tudi očitke vodstva, da nenehno »visim« na forumu, česar ni težko preveriti, glede na to, da je poleg odgovora točni čas objave.

Kakšni so pa sicer odzivi nadrejenih in podrejenih na vaše delo?

Pri neposredno nadrejenih imam vsaj pogojno podporo, ker razumejo neposredne in posredne koristi tega dela, drugače pa je več ljubosumja kot pohval. Da to počnem, kolegov sicer ne moti, da sem popularen, pa marsikomu ni tako všeč. Nekatere moti, da me želijo pacientke za svojega zdravnika, a seveda ne vedo, da lahko ustrežem le redkim. Pretirana priljubljenost je v medicini lahko tudi škodljiva, saj sama po sebi ne zagotavlja kakovosti, vendar je neizogibni stranski učinek takšnega dela.

Koliko je vprašanj, pri katerih se vam zdi, da niste dovolj strokovno usposobljeni, in se zato obrnete na nasvet h kolegom? Zdi se, da dejansko odgovarjate na vprašanja od A do Ž, od kontracepcije do …

Moram priznati, da tudi to nekatere kolege malo jezi, da se podajam na področja, ki po definiciji niso moja specialna. A pri teh se spustim le tako daleč, do koder zadevo obvladam. Kot porodničar in ginekolog imam vendar dovolj široko izobrazbo s celotnega področja, da znam laiku stvari pojasniti do stopnje, ki je njemu še razumljiva.

Pa pacienti po vaših izkušnjah ločijo med vprašanji, ki so primerna za odgovarjanje po forumu, in tistimi, ki so za specialista oziroma potrebujejo neposredno obravnavo?

Vedno poskušam delovati tudi vzgojno. Sem ter tja nekateri kar prehitevajo sami sebe in te zelo slabo opremijo s povsem osnovnimi podatki, ki jih nujno potrebuješ, glede na to, da pacienta ne vidiš v živo. Preden kaj vprašajo, bi morali znati nadomestiti tisti vizualni vtis, ki ga sicer dobim v ambulanti, ne da bi kaj vprašal. Tako jih sem ter tja okaram, kdaj sem tudi ciničen, a seveda odgovorim na tisto, kar le morem. Je pa res, da je tudi obravnava v ambulanti lahko problematična: s pacientko se poznava, včasih ji je kaj nerodno vprašati, svoje težave lahko razloži z zadržkom, ne pove tistega, kar se ji ne zdi nujno, pa morebiti je. Po forumu je drugače: pomemben je problem, marsikdo se sprosti in laže izpove, kar ga tišči.

Pa je lahko pri forumih problematično, da je na voljo celo preveč informacij, da so ženske načitane o morebitnih zapletih in težavah ter zato zaskrbljene že vnaprej?

To je gotovo past, res je. Na forumu ne morem vplivati na časovno komponento uporabe informacij. Pravo diagnozo ali pomoč si mora pacientka znati poiskati sama, tu pa se pojavi nevarnost, da se identificira z napačnimi rečmi. Pri tem ji žal ne morem pomagati, saj je sama svoj filter. To je kot pri zdravilu, ki ga dobiš brez recepta, in ga je zato treba uživati v razumnih mejah. Drugi stranski učinek foruma je pri kolegih. Sem že slišal, da je kakšna pacientka ginekologu rekla: ‘Ampak Pušenjak je dejal, da …’ in potem ti popolnoma izgubijo živce. ‘Pa kdo je ta Pušenjak?!’ Pravzaprav sem se nehote vtihotapil v večino ginekoloških ambulant v Sloveniji. To nikakor ni bil moj namen, a »moj duh« hodi in »straši« po nekaterih ambulantah. Moje in delo mojih kolegov po Sloveniji je zaradi interneta postalo preverljivo, vsi smo nekako na pladnju, naše delo ni več skrito za štirimi stenami, tisto, kar nekdo v določeni situaciji počne, je tako rekoč javno. Kolega, ki na primer v kakšni vejici svojega širšega področja ni na tekočem z dosežki stroke ali jih ne jemlje dovolj resno, se lahko znajde celo v položaju, da ga pacientka zapusti zaradi zastarele obravnave, ali pa je prisiljen svoje znanje in ravnanje prilagajati novejšim dognanjem. To pa je naravnost odlično. Žal za tem, kot kaže, trenutno stoji bolj ali manj le forum ginekologija na med.over.net, ki ga ureja neki dr. Pušenjak. Jaz namreč nisem noben »organ za nadzor« in za to nimam niti pooblastil niti absolutnega znanja. Navsezadnje imamo za to predpisano strokovno telo, razširjeni strokovni kolegij za ginekologijo in porodništvo. A ta organ že nekaj let žal ne deluje, zato sem nehote, na meni povsem nevšečen način, postal nekakšen vsesplošni arbiter za to, kaj je bolj in kaj manj prav.

Pa vendar, pred leti, ko vseh teh pripomočkov in pregledov sploh ni bilo – takrat je devetim mesecem izostanka menstruacije sledil porod in to je bilo to. Zakaj zdaj ni več tako oziroma si tega ne moremo več privoščiti? Kaj se je spremenilo – mi, okolje …?

Ogromno se je spremenilo. Zdaj pač odpiramo Pandorino skrinjico in denimo z ultrazvokom dejansko gledamo v prihodnost. Ali bo fantek, punčka, ali ima možgane, pravilno razvite organe, se bo rodil velik ali majhen … Vidimo torej v prihodnost, spreminjati je pa še, večinoma, ne znamo. In ženske želijo gledati vse dlje in dlje v prihodnost. Danes ima ženska v povprečju 1,5 otroka, včasih jih je imela pet, šest in eden od njih je bil že dovolj zdrav, da je prevzel skrb za kmetijo in ostarele starše. Zdaj ni več tako; otrok nimamo, da bi skrbeli za nas na stara leta, ampak zato, da zadovoljimo svoje potrebe po predajanju genov, po ustvarjanju. Za to zadostuje sicer en otrok, a ta mora biti popoln. In do določene mere lahko temu ugodimo. Vendar si želijo nosečnice poleg nadzora nad tem, kje, kdaj in kako bodo rodile, še nadzor, kjer to ni mogoče. Nekatere pač ne vedo, kje je meja.

Skrb vzbujajoče je tudi, kakšno paniko znajo nekatere ženske zagnati takrat, ko na primer nosečnost ne poteka povsem tako kot pri drugih ali vsaj pri večini nosečnic, ki si na forumu delijo izkušnje.

Iz tega sem se enkrat že pošalil. Po eni strani je vsak človek nekaj posebnega in tudi nosečnica bi rada videla, da bi bil njen otrok najlepši, najpametnejši, skratka naj. Po drugi strani pa – čim manj ko ta otrok odstopa od povprečja bodisi na ultrazvoku bodisi po prvih brcah pri 18 tednih, bolje je. To je spet nekaj v vaših ženskih glavah! Stalno se silite v medsebojno tekmovanje in potem kdaj pride do povsem »bulanih«, namerno uporabljam to besedo, debat. Gre preprosto za pomanjkanje samozavesti in včasih se počutim kot kakšna »vzgojiteljica, ki miri otroke v peskovniku«.

Kaj pa je še, poleg tega da večine žensk na forumu nikakor ne morete navaditi, da bi uporabljale iskalnik, najbolj moti? Butasta vprašanja – ali obstajajo?

Pravijo, da butastih vprašanj ni, ampak so lahko butasti le odgovori. Pacienti so lahko preprosto nerazgledani, ampak zanje je konkretno vprašanje pač hud problem. Nasprotno nekateri svoje stanje poznajo tako podrobno, da moram tudi sam poseči po dodatnem gradivu. So pa pacienti, ki si ne znajo pomagati s preprostimi vprašanji, ki so bila že tisočkrat rešena. In to me žalosti, pravzaprav je to znak človeške lenobe. Pacientka bi morala za to, da najde odgovor na svoje vprašanje, žrtvovati manj kot pol ure časa, a ga pač ne in ji ni žal mojih pet minut. Ker jaz na dan porabim 30-krat, 40-krat po pet minut za branje vprašanj in pisanje odgovorov, bi od nekaterih pričakoval samo malo več spoštljivosti do mojega časa. To zastonjsko, pišmevuhovsko brezkompromisno in brezsramno jemanje v naši družbi mi pa res ni všeč.

To za vas očitno ne velja, dobrodelnost imate nekako v krvi, leta 2006 vas je Naša žena izbrala celo za darovalca leta, ker ste se odrekli avtorskemu honorarju za knjigo?

Včasih si rečem, da sem res nor, ker me v dobiček usmerjena družba še po vseh teh letih ni mogla spremeniti. Sem kot Dioniz, človek v sodu, zanimiva spaka, ki nekaj počne, večina se mu čudi in ga tudi pohvali, a na koncu si žal vseeno le klovn. Tega vsekakor ne počnem, da bi bil popularen ali klovn, to so le neizogibni stranski učinki dela v javnosti. Vsekakor pa ne hlepim po občudovalcih, ampak prej po posnemovalcih, ker več jih bo, manj dela bom imel, bolj se bo zadeva prijela. Moj namen ni, da bi bil edini in glavni, pač pa želim pokazati, da je to dobro in da bi morali tako delati tudi drugi. In problem bo, če bom ostal sam. Sistemu bom namreč zelo težko dopovedal, da je to dobra stvar, ki bi utegnila zapolniti večino vrzeli v zdravstvu. Žal zdaj večino ljudi motivira le še denar, a sem prepričan, da bi ustrezen odnos in spoštovanje strokovnjakov ter pošteno plačilo za njihovo osnovno znanje in delo preprečili to nesrečno iskanje boljših priložnosti na vseh koncih …

Ampak motivacijo morate od nekod črpati tudi vi. So to pohvale bralk, samoizobraževanje …?

Ko počneš nekaj takega daljši čas, se ti odpre neki zastor. In jaz pač vidim, da je to dobro. Tisti, ki s tem nimajo stika, tega žal še ne vedo in bi rad, da bi to čim prej spregledali, še zlasti odgovorni, tisti, ki naj bi bili naši vizionarji, politiki, gospodarstveniki, naši vodje … Da bi spoznali neverjetno korist tega razmeroma kompaktnega segmenta in to ustrezno porazdelili med kadre. Če bi vsak zdravnik oziroma specialist na dan odgovoril na eno ali dve vprašanji, kar vse skupaj ni nič, bi lahko rešili marsikaj. Pogrešam empatijo pri tistih, ki bi morali dolgoročno gledati na koristi naroda. Ti bi morali nove stvari v zdravstvu, ki imajo izrazite elemente kakovosti in dodane vrednosti, zgrabiti z vsemi štirimi.

Kaj pa vam je, odkar delate na forumu, res najbolj seglo v srce, vas »pocrkljalo«? Kakšna posebna zahvala?

Dobivam številne pohvale, a jih hranim zase. Na koncu kakšnega dolgega dopisovanja se včasih pojavi epilog v smislu: problem smo krasno rešili, imamo krasnega otroka in podobno. Dobim številna elektronska pisma, fotografije otrok shranim in to so moje male nagrade, ki jih kopičim v enem od predalov. Zagotovo gre za zadoščenje in tega ni tako malo.

Pa kakšna nova knjiga že tudi čaka, da bo spisana?

Koledar za nosečnice sem že izdal, čeprav to ni moj originalni izum, pač pa sem ga sestavil iz različnih virov, prestavil na naše ozemlje, z našimi problemi in z našimi doktrinami. Veliko tekstov je tako pač le prevedenih. Razmišljam o tem, da bi sestavil knjigo z naslovom Vse, kar ste želeli vedeti o svojem telesu, pa si niste upali vprašati ali Tisoč najbolj skrivnostnih vprašanj v ginekologiji in porodništvu, skratka o stvareh, ki se nikoli ne pojavijo v ambulanti.

http://www.delo.si/tiskano/html/zadnji/Nedelo


Sledite nam