fbpx

Beluši – okusni in nasitni

Prehrana, Življenjski slog

Živilski trg pozno spomladi zaznamujejo beluši. Standardni beli, pa tudi zeleni in divji, povezani v šopke, vabijo kupce.

 Živilski trg pozno spomladi zaznamujejo beluši. Standardni beli, pa tudi zeleni in divji, povezani v šopke, vabijo kupce. Zelenjava, včasih namenjena le redkim, je danes dostopna že veliko kupcem. Beluši se širijo na vrtove in njive, tudi na območja, kjer tradicionalno niso bili doma. In vendar so beluši ena izmed najstarejših gojenih vrst zelenjave. Gojili so jih že Egipčani, ki so svežnje belušev dajali umrlim kot popotnico, in Rimljani.

Beluši spadajo v družino lilijevk. Območje rasti belušev se razteza prek jugovzhodne Evrope, prednje Azije do Irana, zahodne Sibirije in severne Afrike. Danes jih gojijo na peščenih tleh v ugodnih legah, samoniklo pa rastejo v krajih zmernega pasu, ob robovih travnikov in v hrastovih gozdovih, zlasti v Primorju. Ustrezajo jim predvsem tople, sončne, zavarovane lege. Beluši so dvodomna rastlina, obstajajo moške in ženske rastline. Prednost za pridelavo imajo moške rastline, ker so zgodnejše, rodovitnejše in bolj trdožive.

 Rastline ostanejo na istem mestu od 12 do 15 let. V tem času poženejo zelo razširjene in globoke korenine. Za rast primerna so prepustna, peščena, lahka tla, ki imajo veliko hranljivih snovi. Užitni del rastline so poganjki podzemnega stebla (rizoma), ki se zagrinjajo z zemljo, da ostanejo beli. Zeleni beluši se gojijo kot obledeli beluši, s to razliko, da se jih ne osipa. Rezati se začno tretje leto po vsaditvi, od aprila do približno 20. junija. Beluši se navadno uživajo sveži ali konzervirani. V hladilniku zdržijo le 2 do 3 dni.

Sestava divjih in gojenih belušev, pa tudi zelenih in obeljenih, se med seboj razlikuje (glejte tabelo 1). Razlike so posebno velike v vsebnosti vitaminov. Prehransko najbogatejši so divji beluši, saj jih štejemo med najpomembnejše vire folne kisline, pa tudi beta-karotena.

Vsebnost energije in hranilnih snovi v 100 g belušev:

 Beluši

 divji

 zeleni

 obeljeni

Energija

145 

121 

100 

Hranilne snovi:

 

 

 

Beljakovine (g)

4,6 

3,6 

3,0 

Maščobe (g)

0,2 

0,2 

0,1 

OH (g)

4,0 

3,3 

3,0 

Prehranske vlaknine (g)

2,9 

2,1 

2,1 

Železo (mg)

1,1 

1,2 

1,0 

Kalcij (mg)

25 

25 

24 

Natrij (mg)

Kalij (mg)

198 

240 

278 

Fosfor (mg)

90 

77 

65 

Cink (mg)

0,9 

0,3 

0,8 

Tiamin (mg)

0,13 

0,21 

0,27 

Riboflavin (mg)

0,43 

0,29 

0,25 

Niacin (mg)

1,5 

1,0 

0,9 

Vitamin C (mg)

23 

18 

24 

Folna kislina (mg)

218 

175 

175 

Retinol ekv. (vitamin A)

155 

82 

13 

Betakaroten (mg)

930 

492 

78 

Vitamin E (mg)

1,44 

1,16 

1,16 

    
Konzerviranje v slanici prehransko vrednost belušev še zmanjša. Tako vsebujejo beluši iz pločevinke na 100 g le še 79 kJ energije, 2,1 g beljakovin, 0,9 g ogljikovih hidratov, 1,6 g prehranskih vlaknin, 16 mg kalcija, pa kar 287 mg natrija (ker so konzervirani v slanici), 172 g kalija, 43 mg fosforja in 0,4 mg cinka. Bistveno se zmanjšajo količine vitaminov iz skupine B, tiamina na le 0,06 mg, riboflavina na 0,10 mg, folne kisline na 96 mg, pa tudi vitamina E na le 0,43 mg.

Čeprav razen vitaminov in rudnin beluši ne vsebujejo veliko hranilnih snovi, pa vsebujejo veliko antioksidantov (predvsem flavonoidov in fenolov), aromatičnih snovi in grenčin, zato so izredno pomembna, pa tudi okusna zelenjava, ki po polnem in  močnem okusu prekaša druge zelenjavne vrste. Flavonoidi lahko podaljšujejo delovanje vitamina C, preprečujejo tvorbo krvnih strdkov in preprečujejo vnetja, fenoli pa poleg tega, da delujejo kot antioksidanti, tudi ščitijo DNA pred poškodbami karcinogenih snovi.

Zaradi majhne energijske in večje nasitne vrednosti so primerni v shujševalni dieti. Asparagin v beluših pospešuje presnovo. Z uživanjem belušev se poveča nastajanje vezivnega tkiva. Kuhani beluši raztapljajo soli sečne kisline, ki se nabirajo pri protinu, in uravnavajo spremembe krvnega tlaka, ki nastajajo zaradi nesorazmerja med natrijem in kalijem v krvi. Pospešujejo izločanje urina. Imajo tudi blag odvajalni učinek in povečujejo praznjenje želodca.

Priprava belušev je preprosta. Običajno jih pripravljamo kuhane v osoljeni vodi. Sveže beluše pred kuhanjem olupimo, in sicer začnemo z ostrim tankim nožem pri glavi in strgamo v ravnih progah od zgoraj navzdol, vrh brsta pa samo operemo. Kuhamo jih v osoljeni vodi tako, da jih zvežemo v šopek, ki ga pokonci postavimo v lonec. Beluše običajno uživamo kot predjed ali prilogo, v solati, zelo okusna je beluševa kremna juha. Začinjamo jih lahko s poprom, muškatnim oreškom, limono in zelenim peteršiljem.

Maruša Pavčič, univ. dipl. inž.

Recepti:


Sledite nam