fbpx

ČAJ – PIJAČA NESMRTNOSTI

arhiv

Legenda pravi, da je čaj povsem po naključju izumil kitajski cesar Cheng-nung. Ko se je vročega poletnega dne leta 2374 pr.n.št. želel v senci osvežiti,…

Legenda pravi, da je čaj povsem po naključju izumil kitajski cesar Cheng-nung. Ko se je vročega poletnega dne leta 2374 pr.n.št. želel v senci osvežiti, je poletna sapica v zavrelo vodo zanesla nekaj listov bližnjega grma.

Cesar je to opazil šele, ko ga je ob dvigu čaše k ustom dosegel zapeljivi vonj čarobnega zvarka in rodila se je nova pijača, ki od tedaj poživlja in zdravi staro in mlado, bogate in revne, marsikje pa je tudi pošteno krojila politične in kulturne dogodke (medtem ko so se v Turčiji in Evropi nove ideje kresale v kavarnah, se je Kitajska revolucija iz leta 1911 skovala v sobi Šanghajske čajne hiše).

Čaj raste, podobno kot kava, v senci visokih dreves. Nadmorska višina izboljšuje aromo. Danes so po pridelovanju čaja poleg države izvora – Kitajske najbolj znane še Indija, Japonska in Šri Lanka (Cejlon) ter Indokina, Tanzanija, Brazilija in Iran. Na Kitajskem naj bi med vladavino cesarjev čaj nabirale mlade device, vsak dan sveže oblečene, nadišavljene in orokavičene, v popolni tišini. Lao Tze, utemeljitelj Taoizma, je v kitajskih spisih iz prvega stoletja pr.n.št. čaj opisal kot eliksir nesmrtnosti, v času velike dinastije Ming pa se je pitje čaja razvilo v pravi ritual, ki je simboliziral tako poezijo in lepoto kot tudi moč in odločnost; skodelica čaja je postala ogledalo duše.

V začetku 9. stol. se je ta navada razširila na Japonsko, kjer so s strogo predpisanim obredom uživanje pijače nesmrtnosti dvignili na poetične višine in ga razvili v izražanje umetnosti življenja samega.

V arabskem svetu je ponujena skodelica čaja še danes nevsiljiv izraz gostoljubnosti za obiskovalca tako v najrevnejših šotorih kot v marmornih palačah. Pije se vroč, sedeč na tleh s prekrižanimi nogami, v spoštljivi tišini. V Maroku zelo sladek čaj, ki se tradicionalno pije po vsaki jedi, vedno pripravlja gospodar ali njegov sin, nikoli služabnik, ali, Alah obvaruj, celo ženska! Zelo vroč čaj nalivajo z velike višine in kristalni zvoki pretakanja aromatične tekočine v kozarce naj bi odzvanjali v Alahovih ušesih kot zahvala za dar hrane.

Zahodna civilizacija se s čajem ni srečala vse do 17. stoletja, ko je iz Makaa v Evropo priplula prva ladja s tovorom dišečih čajnih listov. V Franciji je čaj veljal predvsem kot pijača za tiste, ki niso (fizično) delali – intelektualce, bogataše in predvsem dame, ki so v obred pitja čaja vtkale srebrnino, čipkaste prte, elegantne koščke peciva in pomembno ukrivljanje mezinca ob nagibu porcelanaste skodelice.

Seveda pa daleč največjo strast pri pitju čaja v Evropi pripisujemo Angležem, kjer poleg jutranjega in obveznega popoldanskega obreda s kolači in sendviči skoraj prav vsaka bodisi radostna bodisi žalostna družabna priložnost kliče po “prijetni skodelici čaja”. Po tradicionalnih angleških pravilih v skodelico najprej sodi mleko (ali zelo redko limona), sledi čaj in nato sladkor; tako pripravljene mešanice pa potem ne pijejo v velikih požirkih, temveč jo le delikatno srkajo.

V Sloveniji je pitje čaja povezano predvsem z ljudskim zdravilstvom, ki ima v naših krajih bogato tradicijo. Slovensko ljudsko zdravilstvo uporablja okoli 500 zdravilnih rastlin in kljub prodoru znanstvene medicine z uporabo sintetičnih zdravil vsakdo brez posebnega učenja ve, za kaj koristijo kamilice, žajbelj in glog; čaj z medom in limono pa je klasična pomoč pri vseh vrstah prehladov in kašlja.

Danes na svetu vsako sekundo popijemo neverjetnih 14 tisoč skodelic čaja. Čeprav je pitje čaja zagotovo neizbrisno vtkano v tradicijo in družabne obrede številnih narodov, pa zelo odmevajo tudi poročila znanstvenikov, ki ponovno “odkrivajo” zdravilne učinke nekaterih rastlin.

Tako npr. šentjanževka tudi uradno postaja naravna pomoč proti depresiji in drugim vrstam težav z živci, zelo zanimivo pa je bilo tudi odkritje antioksidacijskega delovanja nekaterih živil in njihovih sestavin (npr. česna, vitaminov C in E). Staranju in številnim kroničnim boleznim sodobnega človeka na celični ravni zelo verjetno botrujejo predvsem počasi seštevajoče se poškodbe s prostimi radikali, ki nastajajo kot stranski produkt presnove v vseh celicah vse življenje. Proti “notranjemu rjavenju” se borijo posebne snovi, ki jih imenujemo antioksidanti – večino teh obrambnih vojakov stvarja telo samo, nekaj pa jih vnašamo tudi s hrano (mednje sodijo denimo karotenoidi, flavonoidi, vitamina C in E, mineral selen…).

Boljša ko je naša antioksidacijska obramba, manj je možnosti za poškodbe celic s prostimi radikali in s tem tudi za bolezni (aterosklerozo) ter prezgodnje staranje.

Na veliko veselje ljubiteljev vina so znanstveniki veliko antioksidacijskih učinkovin odkrili v (predvsem rdečem) vinu, precej pa jih je tudi v zelenem čaju, tradicionalnem osvežilnem napitku Azijcev in Arabcev.

Drugače kot črni ima zeleni čaj rahlo grenak okus, pa tudi fermentiran ni. Sveže liste skrbno sušijo in predelujejo, da ohranijo svojo značilno aromo. Zeleni čaj vsebuje zelo malo čreslovine in je prijetno osvežujoč, zaradi naravnih antioksidacijskih lastnosti pa po njem vse bolj segajo tudi ljubitelji naravnega in zdravega življenja.

Vir: Fidifarm


Sorodne vsebine

Sledite nam