Izogibajmo se slabim prehranjevalnim navadam

Izogibajmo se slabim prehranjevalnim navadam

Prehranjevanje v najširšem smislu je povezano s telesno težo in z našim odnosom do telesne teže. Naša telesna teža naj bi bila ravno prava, saj tako previsoka kot prenizka telesna teža ni priporočljiva.

Prav prehranjevalne navade, pridobljene v mladosti, lahko pripomorejo k razvoju debelosti, nezdravih načinov nadzora telesne teže in motenj hranjenja ter zvečajo tveganje za nastanek različnih zapletov že v mladosti, še posebej previsoka telesna teža pa je povezana z nastankom številnih kroničnih nenalezljivih bolezni v odrasli dobi.

Primernost telesne teže ocenjujemo z izračunom razmerja med telesno težo v kilogramih in kvadratom telesne višine, izražene v kvadratnih metrih – temu razmerju rečemo indeks telesne mase (ITM). Enačbo zapišemo takole:

ITM = telesna teža (kg) / telesna višina (m2)

Naša telesna teža je primerna, če indeks telesne mase znaša od 18,5 do 25. Vrednosti pod 18,5 pomenijo, da smo podhranjeni, vrednosti nad 25 pa, da imamo prekomerno telesno težo. Neugodne za zdravje so posebej vrednosti indeksa telesne mase nad 30, ko govorimo o pravi debelosti.

Izračun indeksa telesne mase je koristen, upoštevati pa moramo tudi njegove omejitve. Če je na primer kdo od fantov zelo mišičast in ima močne kosti, je za svojo višino po tem indeksu prav gotovo pretežak – nikakor pa ne moremo reči, da je debel. Enako velja za dekleta. Tiste, ki se več ukvarjajo s športom, imajo več mišic. Teža mišic na prostorninsko enoto je večja kot teža mašičevja, zato bo indeks telesne mase pri športnih dekletih nekoliko višji kot pri manj športnih dekletih enake višine in postave. Če bi ob tem izmerili še kožno gubo (ki kaže na delež maščevja v telesu), je pri športnicah navadno manjša kot pri dekletih, ki na primer skušajo svojo telesno težo uravnavati s shujševalnimi kurami.

Moški : ženske

Naša telesa se med puberteto začnejo spreminjati. Vse spremembe imajo natanko določen namen, ki je pomagal preživeti človeški vrsti v preteklosti. Za fante in moške je bilo na primer zelo pomembno, da so bili močni in vzdržljivi, sicer ne bi mogli loviti divjih živali, braniti svoje družine in si ustvarjati bivališč. Če so želeli biti uspešni na vseh naštetih področjih, so morali imeti močne kosti in mišice.

Za dekleta in žene pa je bilo pomembneje, da so imele telo, ki je bilo sposobno nositi otročička, ga normalno roditi in mu potem zagotovili hrano za prvo, najbolj kritično leto. Tako so dekleta in žene predvsem potrebovale široko medenico, da sta mati in otrok preživela porod, obenem pa večje količine maščobnega tkiva, ki je omogočilo preživetje materi in otroku ter s tem celotni družini iz roda v rod. Temu primerni so bili še do polovice 20, stoletja tudi ženski lepotni idoli – široki boki in močna postava.

“Idealne suhice”

Lepotni idoli so se v drugi polovici dvajsetega stoletja silno spremenili. Raziskave kažejo, da je pritisk “idealne suhice” na mlada dekleta dandanes res velik. Dve tretjini deklet si želi shujšati, in to ne glede na to, ali so normalno težke, presuhe ali pretežke. Odrekajo se obrokom, predvsem večerji, manjkrat si privoščijo topli obrok, pojedo manj mesa, jajc, rib, mleka in mlečnih izdelkov. Po teh podatkih smo podobni Američanom, kjer ugotavljajo, da imajo mlada dekleta zaradi stalnega odrekanja “redilni” hrani najrevnejšo prehrano od vseh skupin prebivalstva!

Ugotavljamo, da najstnice v dobi najbolj intenzivne rasti zelo slabo skrbijo za “gradbeni material” za svoje telo. Ko se bodo pozneje odločale za materinstvo, morda svojemu otroku ne bodo mogle ponuditi vsega, kar bi mu sicer lahko. Večja je tudi verjetnost, da se bodo v kasnejših letih pojavile težave – posledice slabe hranjenosti v mladosti. Prenizka telesna teža je na primer lahko povezana z različnimi bolezenskimi stanji, ki so posledica pomanjkanja različnih hranil ali zmanjšanja odpornosti organizma s pogostejšim pojavljanjem nalezljivih bolezni.

Seveda pa z napisanim nikakor ne želim zagovarjati ali spodbujati prekomerne telesne teže in debelosti, ki prav gotovo postajata vse večji problem tudi pri nas, pa ne v smislu zdravja (večinoma zdravstvenih problemov se pojavi šele, ko odrastemo), ampak sprejetosti in priljubljenosti. “Ni dobro biti debel, imam izkušnje,” je zapisal mladostnik. Ko odraščamo, sta od telesne teže odvisna tudi samozavest in samospoštovanje.

Več gibanja!

Pomembno vlogo pri nastanku debelosti ima dednost, večinoma pa lahko sami z načinom življenja vplivamo na svojo telesno težo. Najlažje uspemo, če se odpovemo sedečemu načinu življenja (omejimo čas pred televizorjem ali računalnikom, namesto dvigala uporabljamo stopnice, v šolo se peljemo s kolesom ali gremo vsaj del poti peš, po opravkih gremo peš in podobno) in si omislimo še kak šport, ki nam je všeč in se ga lahko lotimo postopoma. Premalo se zavedamo, da je naše telo ustvarjeno za gibanje! Pomanjkanje telesne dejavnosti vpliva na nastanek kupa bolezni pri odraslih, za mladostnike pa se mi zdi prav tako pomembno, da redna športna dejavnost vpliva na višjo raven samospoštovanja. Več gibanja bi še posebej rada priporočila dekletom.

Izredno pomembno je uskladiti svoj energijski vnos (količino in vrsto hrane, ki jo pojemo) z energijsko porabo (predvsem z vsakodnevno telesno dejavnostjo). Uredimo si redno prehrano z vsaj štirimi manjšimi obroki na dan, količino hrane pa prilagodimo dnevnim aktivnostim. Pri obrokih si privoščimo sadje in zelenjavo ter kozarec nesladkane pijače. Izogibajmo se prigrizkom med obroki, če smo preveč lačni, pa si privoščimo kos sadja. Pazimo na redno prehrano, saj manjkajoči obroki povzročijo, da pri naslednjem obroku navadno pojemo več. Pomaga tudi, če se izogibamo slabim prehranjevalnim navadam – izpuščanju glavnih obrokov, uživanju hrane stoje, med vožnjo, med hojo, v hrupu pa tudi hitremu uživanju slabo prežvečene hrane in uživanju energijsko goste hrane, a revne s hranili. Prav je, da ne jemo na hitro, kar tja v en dan, ne da bi se zavedali, da smo pravzaprav jedli.

V najstniškem obdobju se hrana lahko poveže s simboliko odraščanja, tako telesnega kot duševnega in socialnega. Sprejemati prednosti, pa tudi obveznosti odraslih, je večinoma prijetno. Včasih pa nas odraščanje napolni tudi z dvomi, nelagodnostjo in strahom. Takrat se za lahko zatečemo tudi k hrani, kar lahko pripelje do motenj hranjenja, ki se izražajo tako, da jemo preveč ali premalo. Obenem pa lahko občutimo nezadovoljstvo zaradi svoje telesne teže in jo poskušamo uravnavati. Če čutite, da imate težave s hrano (prehranjevanjem) in uravnavanjem telesne teže, poiščite pomoč in pogovor. Morda se najlaže pogovorite s starši ali razrednikom, večinoma se lahko obrnete na svetovalno službo v svoji šoli ali na svojega izbranega šolskega zdravnika. V Sloveniji imamo posebne službe in centre za zdravljenje motenj hranjenja.