fbpx

Umetnost dojenja v naši kulturi

Zdravje in bolezni, Žensko zdravje

Umetnost dojenja je mešanica biologije in kulture. V globalnem in historičnem spektrumu vzorcev dojenja obstaja ogromno različnih variacij. Toda največ problemov pri dojenju ima korenine…

Umetnost dojenja je mešanica biologije in kulture. V globalnem in historičnem spektrumu vzorcev dojenja obstaja ogromno različnih variacij. Toda največ problemov pri dojenju ima korenine v verovanjih določene kulture in se ne ujemajo z biološkimi osnovami med materjo in otrokom.

DOJENJE – DRUŽBENO VEDENJE

Kljub temu, da je dojenje naravno, mnoge matere ugotovijo, da nimajo več instinkta zanj. Z besedami matere: “Mislila sem, da bo lahko, da bo naravno in bo otrok že vedel, kaj in kako. Pa ni bilo tako, otrok ni vedel in tudi jaz ne.” Dojenje je družbeno vedenje: učimo se ga na napakah in od svoje okolice. Žal mnogo žena dandanes enostavno sploh nimajo več možnosti se naučiti, kako dojiti svojega otroka. V kulturah, kjer je skupno bivanje in dojenje pravilo in je sprejeto imajo ženske mnogo priložnosti videti druge sorodnice, sestre ali matere, kako dojijo svoje otroke. V naši, zahodni družbi pa se marsikatera ženska prvič sreča z dojenjem šele, ko rodi svojega prvega otroka.
Zaradi kompleksnih kulturnih in ekonomskih razlogov je bila najnižja stopnja dojenja v 60-tih letih. V tem času so proizvajalci otroške hrane zelo agresivno širili tržišča in stopnje dojenja so po celem svetu močno upadle. Tako generacija naših mam enostavno ne more prenašati svojega znanja o dojenju na svoje hčerke, našo – trenutno generacijo mater. Znanje dojenja se je izgubilo v individualnih družinah kakor v celih kulturah. Splošno sprejete so postale tehnike, ki so primerne le za otroke, hranjene po steklenički: hranjenje po točno določenem urniku, časovna omejitev hranjenja ipd. Toda dojenje zahteva drugačne tehnike, saj le neomejevanje frekvence in števila podojev so ključ do uspešnega dojenja.

KULTURA

Kultura je zelo kompleksen pojem. posamezne kulture se močno razlikujemo po etnični, rasni ali nacionalni pripadnosti. Tudi med ljudmi s podobno pripadnostjo s ljudje različnih generacij, starosti, kraja bivanja, socialnih vezi s sorodstvom, jezikom, izobrazbe, religije in sociološko-ekonomskega statusa.

DIMENZIJE KULTURE

Ljudje v vsaki družbi, tudi znotraj ene same kulture živimo po različnih predstavah, konceptih, ki so temeljni za naše življenje. Takšne kulturne dimenzije vključujejo verovanja o človeški naravi, času in aktivnostih. Ta verovanja se razlikujejo tudi znotraj ene same kulture in so odvisna od kraja bivanja, socialno-ekonomskega statusa, števila generacij ki so imigrirale ali migrirale. V vsaki družbi tako obstajajo določena mnenja, prepričanja kot družbena norma.

ČLOVEŠKA NARAVA

V naši Evropski in Ameriški kulturi je človek smatran že kot prirojeno slabo bitje. V azijskih kulturah je človek prirojeno smatran kot dobro bitje, v nekaterih (Afriških, Latinskih in Indijanskih) kulturah pa kot mešanica dobrega in slabega. Razumevanja človeka kot “slabega” bitja izhajajo iz močnih verskih prepričanj, kakor so npr. “izvirni greh” kot primer verovanja, da je človeška narava že rojena kot “slaba”.

SORODSTVENA ZVEZA

Sorodstvena razmerja so prisotna v vseh svetovnih kulturah. Sorodstvena razmerja so pojmovana zelo različno i se tudi strukturirajo različno v posameznih kulturah. V osnovi obstajata dva pristopa: individualni in kolektivistični pristop. Individualistične kulture so Zahodnoevropske Angloameriške in Afriškoameriške. Za individualistične kulture je značilno, da ljudje stremimo k neodvisnosti, samostojnosti, unikatnosti, samoizražanju in podpiranju osebnostnih ciljev. V kolektivističnih kulturah (Afriške, Azijske, Srednjevzhodne, Latinske) pa ljudje stremijo k pripadnosti svoji skupini, družini, druženju in podpiranju skupnih ciljev cele družbe. Seveda individualizem in kolektivizem nista ekskluzivna, ljudje prehajamo od enega pristopa k drugemu.

NARAVNA ZVEZA

Zvezo med naravnim in ljudmi lahko opišemo kot podreditev naravi (Azijsko), kot harmonijo z naravo (Indijansko, Afriško) ali podreditev narave (Evropsko, Ameriško). Ta zveza jasno odraža kako posamezne družbe uporabljajo in izrabljajo naravne vire, zaščitijo ali poškodujejo našo okolico in njihove odzive na naravne katastrofe.

ČAS

Latinske, Indijanske kulture so osredotočene na sedanjost, Azijske na preteklost in Evropske in Ameriške na prihodnost. Kulture, ki so osredotočene na sedanjost prepustijo času preko dneva in noči naravnemu toku. Osredotočenost v prihodnost zahteva planiranje in postavljanje urnikov in točno določenih razporedov. Osredotočenost na preteklost pa še posebno spoštovanje in čaščenje ostarelih in naših prednikov.

DRUGE DIMENZIJE

Različne osnovne kulture so predstavljene v tem članku zato, da že v osnovi bolje razumemo kulturne vloge v procesu dojenja. Druge dimenzije vsebujejo še: kulturna prepletenost, tezhnična specializacija dela, stopnje socialne slojevitosti (kaste, razredi, privilegiranost), deviacije od standardnih družbenih norm, heterogenost ali homogenost teh norm med kulturami.

KULTURNE DIMENZIJE DOJENJA

Kakor kultura sama tudi dojenje ima neko dimenzijo.

DOJENČKOVA NARAVA (NRAV)

Dojenčke v večini kultur smatramo kot je že prirojeno, po naravi nekaj dobrega., slabega ali kombinacija obojega. Odvisno od pojmovanja kulture. Primer: ko mama opiše svojega otroka z izrazom “manipulativen”, to pomeni, da le odraža svoja kulturna prepričanja človeka kot slabega bitja. Od tu naprej bom uporabljala izraz “dojenec” za otroka, ki je dojen, saj je izraz dojenček v našem jeziku preveč splošen.

RAZMERJA MED MATERJO IN DOJENCEM

Doječi par lahko vidimo z različnih vidikov:

  • kot eno samo celoto, kjer je dojenec popolnoma odvisen od matere
  • kot dve različni osebnosti, ki nujno potrebujeta neodvisnost drug od drugega

Mati, ki opiše svojega otroka kot “vedno se me drži kot klop, zelo je navezan name, kar naprej je ob meni) ali mati, ki je pogosto ločena od svojega majhnega dojenca zelo verjetno pripadata kulturi, ki goji individualistični pristop.

RAZMERJA Z DOJENJEM

Dojenje je naravno dogajanje med materjo in otrokom. Kot tako, ga lahko vidimo kot:

  • kontroliran proces
  • harmonični proces
  • proces premagovanja drug drugega

ČASOVNO USKLAJEVANJE DOJENJA

Mati lahko doji:

  • po točno določenem urniku z omejevanjem števila in dolžine trajanja podojev
  • na otrokovo pobudo
  • na materino pobudo

Dojenje na otrokovo pobudo v naši zahodni kulturi imenujemo tudi “dojenje na otrokovo zahtevo”, kar tipično zrcali našo kulturo dojenja.

DELOVNA AKTIVNOST IN DOJENJE

Dojenje se lahko ali pa tudi ne odraža kot stičišče kulturnih kriterijev človekove aktivnosti. Mati, ki se pritožuje: “doma ne utegnem postoriti ničesar, samo dojim in dojim” verjetno zrcali človeško delavnost kot “početje, delo”.

DOJENJE IN NARAVA – gre skupaj ali ne gre?

Manifestacija kulturnih dimenzij med posameznimi družbami močno variira. Biološka dejstva o dojenju so stalna. Ne obstaja edino en, edini in pravi način in tehnike dojenja, le nekatere kulture živijo bolj simbiotično z biološkimi dejstvi. Večje kot je neskladje med kulturo in biologijo dojenja, več je težav in ženske manj ali slabše dojijo. V poljedelskih združbah matere dojijo otroke na otrokovo pobudo, v zelo kratkih časovnih intervalih (povprečno 20 minut), neprekinjeno čez cel dan in celo noč. Te družbe z dojenjem nimajo težav. Dominantne kulture zahodne Evrope so z biologijo dojenja v slabši zvezi. Celo ženske, ki živijo v dojenju “prijaznih” družbah se srečujejo z miti, oz. neresnicami, ki jim lahko povzročajo težave pri dojenju (tipični mit pri nas je npr. da mleko sčasoma usahne). Zahodna, dominantna kultura pritiska na cel svet z globalizacijo, ekonomsko kolonializacijo, vojaško okupacijo, izvažanje zahodnih izdelkov in globalizacijo masovnih medijev. Ena od poti te globalizacije je agresiven marketing nadomestkov materinega mleka. Desetletja je industrija prilagojenega mleka označevala svoje izdelke kot moderne, superiorne, da omogočajo materi neodvisnost,. Industrija otroške hrane in prilagojenega mleka je v tesni povezavi z zdravstvenim osebjem (v vsaki pediatrični čakalnici ali ordinaciji visijo plakati za Pikomil, kajne?), desetletja prepričevala matere, da so oni najboljši strokovnjaki za otroško nego in rast ter celo vzgojo (pri nas tako delujejo še vedno Hippovi reklamni materiali). Takšna prepričanja močno načnejo samozavest mlade matere, ki je bombardirana z različnimi, včasih celo nasprotujočimi se nasveti od svoje okolice, z reklamnih panojev in celo svojega zdravnika. Tako matere spremljajo nasvete o dojenju z neugodjem, počutijo se ogrožene.

POVPREČNA ZAHODNA KULTURA

Povprečna zahodna kultura smatra ljudi kot izvorno slabe (izvorni greh komaj rojenega otroka je potrebno “popraviti”, oprati s krstom), samostojnost in neodvisnost sta zelo cenjeni vrlini, človeška bitja smo gospodarji narave, naš čas je fokusiran na našo prihodnost in človeška aktivnost mora narediti nekaj (izdelek). V naši kulturi verjamemo, da so dojenci manipulativni s svojimi starši (joj, koliko postov je bilo že na tem forumu!), mati se otroku “preda” ali se preda otrokovim “nerazumljenim zahtevam” in kar naprej se bojimo, da jih ne bi razvadili. Ne verjamemo v otroško sposobnost njihove komunikacije (jok!) s starši, ne verjamemo v njihove osnovne, temeljne psihološke in fiziološke ter razvojne potrebe. Naša prepričanja, ponavadi še pod vplivom okolice temeljno zamajajo samozaupanje in samozavest mlade mamice, ki kljub vsemu čuti biološko potrebo po tem, da dvigne svojega otroka in ga podoji kadarkoli zajoka.

ODNOS MED MATERJO IN DOJENCEM

V naši družbi je samostojnost in neodvisnost zelo cenjena. Matere v naši družbi verjamejo ali mislijo (pod vplivom pritiska okolice), da je otroka že od prvega dne potrebno naučiti samostojnosti. Zato so otroci hranjeni po steklenički, da jih lahko nahranijo drugi ljudje, kar posledično podpira ločitev matere in dojenčka. Sesanje dud in palčkov je sprejemljivo, sesanje dojk pa ne. Dude in druge ninice (medvedki z zvoki maternice) podtikamo dojenčkom kot korak k neodvisnosti. Tako otrok ni odvisen le od matere tudi s potrebo po sesanju. Uporaba zibelk, hojic, stajic, stolčkov za dojenčke, stolčkov z ročaji,. spodbujajo fizično ločevanje matere od otroka čeprav je mati v prostoru prisotna. Matere in otroci ponavadi spimo vsak v svojih posteljah ali celo v svojih ločenih sobah, da dojenček ne “moti” spanja odraslih. Poročene matere naša kultura spodbuja, da naj gredo za kakšen vikend ali teden stran od otroka, same z možem, da je to dobro za njun zakon. Matere smo zaposlene in se moramo vrniti v službo. Večina naših delovnih mest in dolga odsotnost matere ni kompatibilna z dojenjem. Zato matere, ki v naši kulturi čutimo potrebo po tem, da smo s svojimi otroci, da jih pogosto dojimo na njihovo pobudo, da skupaj z otroci spimo čutimo močan družbeni pritisk in neodobravanje naše okolice. In posledično: večja kot je ločitev matere od otroka, manj možnosti ima mati,da bo uspešno dojila.

ODNOS Z DOJENJEM

Ljudje v zahodni kulturi verjamemo, da smo gospodarji narave in tako naravnim instinktom ne verjamemo več ali jih ne spoznamo, prepoznamo. Verjamemo, da lahko znanstveniki ustvarijo prilagojeno mleko, ki naj bi bilo celo boljše od materinega (pozorno berite reklame!), ki ga je proizvedla narava. Mnogo mater je pred leti hranilo svoje otroke s prilagojenim mlekom, ker so verjele, da je bolj higienično in hranljivo kot materino mleko. Hranjenje dojenčka po steklenički je lahko kontrolirano in natančno časovno določeno, mati ve, koliko je pojedel njen otrok. Že samo ta osnovna prepričanja močno omajajo materino samozavest in zaupanje v njeno lastno sposobnost dojenja in kvalitete svojega mleka! To nezaupanje ponavadi vodi v nadomeščanje dojenja s prilagojenim mlekom, prezgodnje uvajanje goste hrane, prezgodnje dodajanje (ne)potrebnih vitaminov in mineralov, “sindrom zmanjkovanja mleka” in prezgodnji odstavitvi.

ČASOVNO OMEJEVANJE DOJENJA

Časovno omejevanje dojenja je fokusiranje na prihodnost. Zahodni “strokovnjaki” prepričujejo starše in jim podajajo natančne tabele, koliko bi moral otrok določene starosti jesti, spati, celo izločati. “Strokovnjaki” nam postavljajo spalne vzorce, ki naj bi bili primerni za vse otroke, določene igre za določene starosti in celo natančno določeno hranjenje je pot do samodiscipliniranja našega otroka. Doječi materi tako priporočajo, da naj doji po uri in koledarju, ne pa po potrebah njenega otroka. Tako naša družba zelo hitro označi otroke, ki niso v točno določenih okvirih kot “prezahtevne, zelo zahtevne otroke, otroke s kolikami”, materi pa sugerirajo, da nima dovolj mleka oz. da je njeno mleko “slabo” in ni dovolj hranljivo.

DELO IN DOJENJE

Naša zahodna kultura je usmerjena k izdelavi izdelka, oz. k neki pričakovani produktivnosti. Zato je materinstvo na začetku lahko za mater zelo težko obdobje v življenju. Preden rodimo otroke smo ženske visoko produktivne v šoli, lokalni skupnosti, službi in doma. Ženske za projekte izven doma dobimo priznanje in nagrado. Mati, ki je doma z majhnim dojenčkom se tako počuti neproduktivna, njeno materinstvo in skrb za dom ne dobivata javnega družbenega (in moževega) priznanja, ljudje si predstavljajo, da ženske, ki smo na porodniškem dopustu cel ljubi dan ne počnemo nič. Matere smo neprespane, neproduktivne, družbeno nepriznane, utrujene in nerazumljene, če se posvečamo svojemu otroku, ostalo pa postavimo na stranski tir. Mati, ki sedi in doji otroka ima tako napačen občutek, da ne dela ničesar. Dojenje in skrb za otroka v naši družbi ni širše (beri tudi od moških) sprejeto “delo”. V naši družbi skorajda ne obstaja priznavanje ljubkovanja otroka, dojenje na otrokovo potrebo ali kakršnakoli druga ljubeča skrb za drugo človeško bitje. Dojenje in materinstvo v naši družbi enostavno ne izpolnjuje kriterijev človeške aktivnosti in dela.

BIOLOŠKA DEJSTVA DOJENJA

1. dojenje je biološki proces, ki preraste v fiziološki in psihološki preplet, objem med materjo in otrokom takoj po rojstvu. Novorojenček se takoj podoji in s tem dobi kolostrum, ki je visoko hranljivo prvo žensko mleko, ki poskrbi za imunizacijsko zaščito. Novorojenčki imajo osnovni sesalni in požiralni refleks, ki jim pomaga pri učenju dojenja. Dojenje takoj po porodu pospeši izluščenje posteljice (placente) in k hitrejši vrnitvi maternice v prednosečniško stanje.
2. med sesanjem pri prsih se izločata hormona prolaktin in oksitocin. Več kot otrok sesa, večja je raven prolaktina, več mleka se proizvede. Oksitocin poskrbi za “dostavo” mleka z “izcejalnim refleksom”. Mnoge matere se srečamo z izcejalnim refleksom že ob joku drugega dojenčka.
3. Otroci, ki so dojeni po njihovi potrebi, sami regulirajo kvaliteto in kvantiteto mleka med posameznimi podoji. Dolgi podoji poskrbijo za višjo vsebnost beljakovin in maščob kakor krajši. Zelo pogosta hranjenja povečajo koncentracijo mlečnih maščob in zaloge mleka. Dojeni otroci se dojijo pogosto, podnevi in ponoči zato, ker je materino mleko lažje prebavljivo in tako dojenček kar najbolj polno izkoristi minerale in snovi iz materinega mleka.
4. Dojenje ima številne prednosti za mater in otroka. Dojeni otroci imajo nižjo stopnjo tveganja za pogostost bolezni, največkrat alergije, otroške oblike raka, diabetes in “nenadne smrti v zibki”. Matere, ki dojijo imajo nižjo stopnjo tveganja za raka na dojkah, jajčnikih in maternici, anemije in osteoporozo.
5. Hranljivost, imunološke in psihološke prednosti dojenja trajajo celo trajanje dojenja. Antropologi, ki so raziskovali trajanje dojenja med sesalci in med ljudmi so ugotovili, da normalno dojenje traja 2,5 do 7 let!

KULTURNA, DRUŽBENA DEJSTVA DOJENJA

1. Različni pristopi k dojenju med različnimi kulturami in v kulturah samih temeljijo na kulurnih in ne individualnih razlikah.
2. Mi smo socializirani tako, da dojimo ali ne dojimo naše otroke. Znanje dojenja, če obstaja, se prenaša iz mater na hčere.
3. Naše dojemanje dojenja kot takega močno označujejo naše igre in spoznanja iz otroštva (tipični primer: ali ste svoje punčke igračke hranile po steklenički ali ste jih dojile?).
4. Mati, ki se v naši kulturi sreča s težavami pri dojenju dobi mnogo nasprotujočih se nasvetov ali verjame starim mitom in neresnicam (tipičen primer: dojenje otroka na njegovo pobudo je v konfliktu z normo hranjenja po urniku v naši, zahodni kulturi).
5. Vzorci, modeli dojenja variirajo glede na geograske regije (skoraj 90% Skandinavk doji svoje otroke do 2. leta), jezik in glede na ero. Biološke osnove dojenja so skupne vsem kulturam, toda tehnike dojenja in obnašanje do dojenja se razlikuje že v samih kulturah.

Avtorica:
Karmen Mlinar,
svetovalka za dojenje pri La Leche League International

Debata na forumu >>>


Sledite nam