fbpx

Oporoka

arhiv

Razne nenadne nezgode in tragični dogodki, ki smo jim priča, po drugi plati dokazujejo, da razmislek in urejanje teh vprašanj ne sodi le v domeno…

Razne nenadne nezgode in tragični dogodki, ki smo jim priča, po drugi plati dokazujejo, da razmislek in urejanje teh vprašanj ne sodi le v domeno starejših ljudi, na jesen življenja, pač pa tudi mlajših. Namen sestavka je bralcu nakazati nekaj možnih smeri, po katerih lahko krene pri reševanju svojih vprašanj, zlasti tistih, ki zadevajo prenos premoženja za primer smrti. Eno od možnosti vsekakor predstavlja oporoka – enostranska izjava oporočitelja o svojem premoženju za primer smrti. Učinkuje šele v primeru smrti oporočitelja. Sestavljena mora biti v eni od oblik, ki jih predpisuje zakon, in ob pogojih, ki jih določa zakon.

Najpogostejše v praksi in normalnih razmerah, so naslednje oblike oporok:

  • Lastnoročna oporoka, ki jo lastnoročno napiše in podpiše oporočitelj sam. Priporočljivo je tudi, da ima taka oporoka datum, kar pa sicer ni pogoj za njeno veljavnost.
  • Pisna oporoka pred pričami, ki jo lahko napravi oporočitelj, ki zna brati in pisati. V navzočnosti dveh polnoletnih oseb, ki sta popolno poslovno sposobni in glede katerih niso podani drugi zakonski zadržki, oporočitelj podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ali sam (npr. na pisalni stroj, računalnik). Hkrati oporočitelj pred pričami izjavi, da je to njegova oporoka. Priči se podpišeta na oporoki z dostavkom, da se podpisujeta kot priči. Če oporoka ne vsebuje tega dostavka, na njej pa so podpisi prič, je oporoka prav tako veljavna.
  • Sodna oporoka, ki jo po izjavi oporočitelja sestavi sodnik.Oporoka v obliki notarskega zapisa, sestavljena, ali potrjena pred notarjem, ob prisotnosti dveh zapisnih prič. Na potovanju prideta v poštev tudi sestava oporoke na ladji ter oporoka v tujini, sestavljena pri konzularnem predstavništvu. V izrednih razmerah ni izključena niti ustna oporoka oz. druge vrste oporok.

Ker gre za enostranski pravni posel, jo oporočitelj vselej lahko prekliče, bodisi delno ali v celoti. Preklic se napravi z izjavo, ki jo oporočitelj poda v kateri koli obliki, v kateri se lahko veljavno napravi oporoka. Lahko se prekliče tudi z uničenjem, pri čemer pa je dobro, da se uniči ne le izvirnik, temveč tudi vsi prepisi te oporoke. Preklic oporoke je možen tudi z novo oporoko, vendar ostanejo v veljavi določila prejšnje oporoke, kolikor niso v nasprotju z določili poznejše. Oporoko je dobro hraniti na primernem kraju zaradi zavarovanja pred uničenjem ali zlorabami. Če doma za to ni možnosti, je bolje, da se hrani pri sodišču ali notarju, lahko pa tudi pri odvetniku.

Oporoka je nedvomno najhitrejša in najcenejša oblika urejanja premoženjskih razmerij za primer smrti. Praksa kaže, da je veljavnost oporoke kar pogosto predmet sodnih sporov, zlasti če so oporoke povsem laične. Oporoke, sestavljene v strožji obliki, kot npr. sodna ali oporoka v obliki notarskega zapisa, sicer v precejšnji meri zmanjšujejo možnost uspešnega izpodbijanja in s tem večajo njeno trdnost. Kljub temu pa možnost ovrženja oporoke niti v teh primerih ni povsem izključena. Ne glede na pomisleke pa je vsekakor bolj priporočljivo napraviti oporoko, kot pa stvari pustiti docela neurejene.

Prenos premoženja, se lahko uredi tudi s t. i. dovoljenimi dednopravnimi pogodbami, med katere sodita:

  • Izročilna pogodba, s katero se prednik – izročitelj s svojimi otroki, posvojenci in potomci dogovori o razdelitvi in izročitvi svojega premoženja ali dela premoženja v času življenja. Predpostavlja sodelovanje in strinjanje vseh otrok posvojencev ter drugih izročiteljev potomcev, ki bodo po zakonu poklicani, da za njim dedujejo. Če kateri od njih ni sodeloval, pa se z izročitvijo ne strinja, se glede tega šteje premoženje, ki je bilo izročeno ostalim kot darilo. Po smrti prednika se ta obravnavajo enako, kot darila, ki jih je prednik dal dedičem. Lahko pride do vračanja ali vštevanja daril v nujni delež. To je lahko v določenih okoliščinah vir dodatnih zapletov. Pogodba mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa, ker sicer ni veljavna.

    Njena velika prednost je v možnosti, da stranke že za časa življenja složno in brez zamer med seboj uredijo vsa premoženjska vprašanja, ki se navadno urejajo šele po smrti prednika. V primeru, da pri njeni sestavi ne sodelujejo vsi, ki bi po zakonu morali sodelovati, tudi pri tej pogodbi ni mogoče izključiti zapletov. Morda je šibka točka te pogodbe tudi v tem, da lahko zajema le premoženja, ki ga ima prednik v času sklepanja te pogodbe, ne pa tudi premoženja, pridobljenega po njeni sklenitvi. Novi pridobitelji postanejo lastniki izročenega premoženja že ob sklenitvi pogodbe in ne šele po smrti izročitelja. Slednje utegne predvsem za izročitelja predstavljati tveganje, da bo še za časa življenja ostal brez premoženja oz. si zmanjšal eksistančne možnosti, zaradi česar se mora tudi v tej smeri ustrezno zavarovati.

  • Pogodba o dosmrtnem preživljanju je pogodba med preživljancem in preživljalcem, s katero se preživljalec zaveže, da bo le tega, ali drugega, do smrti preživljal, preživljanec pa mu bo po svoji smrti, delno ali v celoti, prepustil svoje premoženje. Pogodba mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa, ker sicer ni veljavna. Preživljanec ostane lastnik svojega premoženja do smrti in ga lahko, po dogovoru, tudi nemoteno uživa. To se utegne pokazati kot prednost, ker nudi preživljancu določeno materialno varnost. Prednost je tudi v tem, da lahko preživljanec po svoji izbiri in možnostih sklene pogodbo s preživljalcem, ki ga pozna in mu zaupa, pri čemer tudi ni nujno, da je preživljalec njegov sorodnik. V primeru neizpolnjevanja ali neznostnosti skupnega življenja je mogoče pri sodišču zahtevati razvezo te pogodbe. Možna je tudi sporazumna razveza pogodbe, celo po tem, ko sta jo stranki že začeli izpolnjevati. Ker gre za odplačno pogodbeno razmerje, premoženje, ki je predmet te pogodbe, tudi ne spada v zapuščino preživljanca.

    Omenjene pogodbe so po pravilu dražje od oporok, vendar so v praksi do določene mere trdnejše od oporok. Vzroke gre iskati v dvostranski zavezanosti, oz. odplačnosti ter dejstvu, da je njihova razveza bolj zamotana, po drugi strani pa je zanje predpisana strožja oblika – sklenjene morajo biti v obliki notarskega zapisa, ob prisotnosti zapisnih prič in po strogih odličnostnih predpisih. To pomeni, da mora že notar, ki sestavlja ali potrjuje pogodbo, upoštevati določbe predpisov, stranke ustrezno poučiti, pogodbo prebrati in udeležence seznaniti z vsebino posla in posledicami ter to tudi vnesti v notarsko listino.

Pozornost je treba posvetiti tudi ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema. Ker že po zakonu obstoji dolžnost preživljanja med zakonci, ni posebej potrebno, da bi med seboj sklepala pogodbo o dosmrtnem preživljanju, čeprav niti ta možnost ni izključena. Tovrstna razmerja med zakoncema se lahko urejajo tudi v oporokah ali z udeležbo pri izročilni pogodbi. Zakonca lahko urejata medsebojna premoženjska razmerja tudi posebej, z več ali manj vsemi vrstami pogodb. Opozoriti gre, da morajo biti vse pogodbe, s katerimi med seboj urejajo premoženjska vprašanja, sklenjene v obliki notarskega zapisa, ker sicer niso veljavne.

Za urejanje premoženjskih vprašanj so poleg opisanih odprte še številne druge možnosti, ki jih gre izrabiti že za časa življenja.

Izbira ustreznega pravnega posla je odvisna od konkretnih okoliščin in specifičnosti vsakega posameznega primera. Zato je pred takšno odločitvijo vsekakor več kot priporočljiv obisk ustreznega pravnega strokovnjaka (npr. odvetnika ali notarja), ki bo upošteval razmere in strankam pomagal sestaviti najustreznejšo listino. Le z dobro pravno podporo je mogoče uspešno zavarovati pred raznimi nevšečnostmi, ki nastanejo predvsem zaradi nevednosti. Ne gre prezreti, da za vsakim pravnim poslom, stojijo le ljudje z vsemi svojimi vrlinami in šibkostmi. Torej je predvsem od udeležencev odvisno, ali in v kakšni meri se bo dogovorjeno spoštovalo.

Članek pripravil Hubert Rot, dipl. iur.


Sledite nam