Aloe vera – resnice in zmote

Aloe vera – resnice in zmote

Aloe vera tudi v 21. stoletju, kljub naglemu razvoju kemije in farmacije ali pa ravno zato, (p)ostaja vse bolj aktualna rastlina. V nadaljevanju vam bomo predstavili njeno uporabnost skozi tisočletja do danes. Aloe vera kot sestavina kozmetičnih izdelkov je odlično vlažilno in pomirjevalno sredstvo za kožo. Sok aloe vere pa ima zaradi svoje edinstvene sestave veliko pozitivnih učinkov.

Splošno o aloe veri

V zadnjem času postaja aloja oziroma alojin gel, ki ga iz nje pridobivamo, vse bolj priljubljen. Uporablja se za izdelavo kozmetičnih izdelkov, izdelkov za nego poškodovane kože in opeklin, vedno bolj pa tudi za izdelavo sokov, ki se uporabljajo kot dopolnilo k prehrani. Drugo slovensko ime za alojo je tudi lopatka. Beseda aloja izhaja verjetno iz arabske besede alloeh, ki pomeni “grenka svetleča snov”. Izraz se nanaša na alojino smolo, ki je bil prvi in dolga leta edini izdelek iz aloje. Alojina smola deluje močno odvajalno.

Približno hkrati z zatonom priljubljenosti alojine smole, je v sredini tega stoletja postajala vse bolj priljubljena uporaba alojinega gela in izdelkov, ki so pripravljeni iz njega. Ljudje jih uporabljajo tako zunanje, za celjenje ran, kakor tudi notranje, za splošno krepitev telesa.

Zgodovina uporabe aloje

Prvi pisni vir, ki omenja uporabo aloje v zdravilne namene, so Sumerske glinene tablice iz leta 2.100 pred našim štetjem. Risbe aloje, ki so jih našli na stenah egipčanskih templjev pa so že iz časa 4.000 let pred našim štetjem. Egipčani so zelo podrobno opisali uporabo aloje v Ebersovem papirusu, ki je nastal okoli leta 1550 pred našim štetjem. V njem so opisani različni pripravki aloje v kombinaciji z drugimi naravnimi surovinami, ki so jih uporabljali tako zunanje kot notranje. Egipčani so alojo zelo cenili. Imenovali so jo rastlina nesmrtnosti.

Pri Rimljanih je bila zelo popularna mešanica, znana pod imenom hiera picra. Pripravek so sestavljale aloja, mastiks (dišeča smola iz drevesa Pistacia lentiscus var. chia), cimet, žafran, azarum (eterično olje iz nekaterih vrst kopitnika Asarum sp.) in še nekaj drugih dišavnic. K vsemu temu so lahko primešali še med. Tak zvarek naj bi deloval rahlo odvajalno, izboljševal prebavo in dobro vplival na splošno počutje.

Podobne pripravke, kot v rimskem času, so le z manjšimi spremembami in pod različnimi imeni uporabljali še cel srednji vek. Edimburška farmakopeja opisuje podobno mešanico pod imenom pilulae communes. Znani zdravnik srednjega veka, poznan pod imenom Paracelsus (1493-1541) je zelo hvalil zdravilno moč podobnega alojinega pripravka elixir proprietatus, ki naj bi podaljševal življenje na ta način, da je uravnaval prehodnost črevesja.
Tekom naslednjih stoletij se je uporaba aloje le malo spreminjala. Po drugi svetovni vojni so se začele prve poglobljene raziskave učinkovitosti alojinega gela. Ameriški raziskovalci so raziskovali predvsem njegov vpliv na celjenje ran in opeklin. V tem času, ko še niso poznali dolgoročnih posledic obsevanja z rentgenskimi žarki, so rentgenski aparat množično uporabljali v zdravstvene in tudi druge namene. Pri tem so ljudje večkrat dobili opekline, ki so se le stežka zdravile, uporaba aloje pa je zdravljenje močno skrajšala.

aloe vera list1

Katere vrste aloje se uporabljajo za zdravstvene namene?

Poznamo več kot 200 vrst aloj. Aloje so rastline sušnih območij. Da lahko preživijo obdobja brez padavin imajo mesnato odebeljene liste, v katerih skladiščijo vodo. Listi imajo po robu nameščene bodice.

Prvotna domovina vseh vrst aloj so vsa vroča območja Afrike, razen suhih puščav in tropskih deževnih pragozdov. Človek je tiste vrste, ki jih je gojil zaradi uporabe v zdravilstvu, že zelo zgodaj prenesel tudi v Azijo in Evropo, kasneje pa tudi v Ameriko.
V zdravstvene namene se danes uporabljata predvsem dve vrsti, navadna aloja, ki ima dva latinska imena in sicer Aloe vera in Aloe barbadensis ter južnoafriška aloja, ki je poznana pod latinskim imenom Aloe ferox.

Navadna aloja ima dve latinski imeni, ker sta jo skoraj hkrati opisala dva botanika. Miller jo je imenoval Aloe barbadensis po otoku Barbadosu v Srednji Ameriki, kjer so jo pridelovali; botanik Burman pa jo je imenoval Aloe vera (vera = lat. prava).

Kateri deli rastline so pomembni za pridobivanje?

List ima na površini sloj vosku podobne snovi, ki ga ščiti pred izsuševanjem. Pod povrhnjico je tkivo, ki opravlja fotosintezo in snopi žil. Okoli žil, je še tako imenovan žilni ovoj. To je plast podolgastih celic, ki vsebujejo grenak rumen sok, iz katerega se pridobiva alojino smolo.

V sredini lista je mehko tkivo, ki ga sestavljajo velike celice s tankimi stenami. To tkivo služi rastlini kot rezerva vode, človek pa iz njega pridobiva tako imenovan alojin gel.

Kaj pridobivamo iz aloje?

Iz aloje se pridobivata dva izdelka: alojina smola in alojin gel. Alojina smola, ki ji včasih kar na kratko rečemo aloja, se pridobiva že več tisoč let, pridobivanje alojinega gela pa je postalo zanimivo šele v tem stoletju. Prej so ljudje uporabljali samo svež alojin gel, ki so si ga sami pripravljali iz alojinega lista tik pred uporabo. Razvoj novega postopka stabilizacije pred 30 leti je omogočil, da se je začela množična proizvodnja gela in njegov izvoz v hladnejša območja zemlje, kjer aloja ne uspeva.

Kako poteka pridobivanje alojinega gela?

Aloja potrebuje vroče podnebje, vendar preveč sonca škoduje, ker se zmanjša količina gela v listih. Zato alojo sadijo skupaj s sadnim drevjem, ki ji daje senco. Gel pridobivajo iz rastlin, ko so te stare od 3 do 10 let. Čeprav so nasadi aloje zelo veliki, se listov ne da nabirati drugače kot ročno. Pri tem je treba biti zelo previden, saj imajo listi po robovih ostre bodice. Liste zvežejo v snope ter odpeljejo v tovarne, kjer jih najprej operejo. Nato iz listov odstranijo zunanje plasti (povrhnjico, žile, plast z grenkim sokom), da ostane samo notranje mehko tkivo, ki vsebuje gel. Pri tem je treba paziti, da se mehkega tkiva ne onesnaži z grenkim sokom. Iz mehkega tkiva se iztisne gel.

Razvoj novega postopka stabilizacije pred 30 leti je omogočil, da se je začela množična proizvodnja gela in njegov izvoz v hladnejša območja zemlje, kjer aloja ne uspeva. Ta postopek je patentno zaščiten.

Kaj vsebuje alojina smola?

Sestavo alojine smole raziskujejo že dolgo časa in je sedaj že zelo dobro poznana. Glavna učinkovina je aloin. To je močno odvajalo, ki se uporablja pri bolj hudih oblikah zaprtosti. Ponekod navajajo, da imajo te spojine tudi protivirusno in protibakterijsko delovanje. V zelo majhni količini naj bi bila njihova prisotnost v alojinih napitkih zelo koristna.

Kaj vsebuje alojin gel?

Alojin gel vsebuje veliko vode, od 96 do 99%. Od ostalih sestavin je največ sluzi. Sluzi so zmesi v dolge verige povezanih sladkorjev (polisaharidov), ki v prisotnosti vode nabreknejo in tvorijo težko tekočo zmes (sluz). Sluzi delujejo proti vnetju. Vsebujejo jih tudi številne druge rastline, ki se uporabljajo zunanje pri ognojkih, vnetjih žlez, vnetjih ustne votline, žrela in pri kožnih problemih (alergije). Notranje pa jih uporabljamo pri vnetjih prebavil in za urejanje prebave. V zadnjem času je precej govora tudi o kompleksno zgrajenih polisaharidih, ki stimulativno delujejo na imunski sistem.

Poleg vode in polisaharidov so v alojinem gelu še manjše količine drugih sestavin. Za uporabo v zdravstvene namene je pomembna salicilna kislina, ki deluje analgetično (blaži bolečino), protivnetno (blaži vnetje) in keratolitično (mehča povrhnjico kože). Derivat salicilne kisline se nahaja tudi v nekaterih najbolj znanih tabletah proti bolečini. Kot v vsakem rastlinskem soku je tudi v alojinem nekaj prostih sladkorjev, prostih aminokislin, nekaj proteinov, maščob in rastlinski steroli. Za prehransko vrednost alojinega gela so pomembni še minerali. Precej je kalcija, natrija in kalija, nekaj pa tudi mangana, železa, selena, cinka in magnezija. Čeprav so minerali in oligoelementi potrebni organizmu le v majhnih količinah, so nujno potrebni za pravilno delovanje različnih encimskih sistemov in metabolnih poti.

Pomembna sestavina gela in soka, ki se pridobiva iz gela so tudi vitamini. Organizem ima sicer lastne encimske obrambne mehanizme, ki prestrezajo proste radikale in jih spremenijo v manj reaktivne oblike. Poleg encimov pa delujejo tako tudi v alojinem gelu prisotni vitamini A, E in C. V gelu najdemo tudi vitamin D, za katerega so ugotovili, da skupaj s hormonom melatoninom deluje pri bioloških reakcijah, povezanih s svetlobo in časom.

Med proteini v alojinem gelu so tudi različni encimi, ki jim nekateri pripisujejo velik pomen v učinkovanju gela. Encim bradikininaza razgrajuje bradikinin. Bradikinin je tkivni hormon, ki povzroči nastanek vnetja. Če ta encim v alojinem gelu prodre skozi poškodovano kožo dovolj globoko, lahko prepreči nastanek vnetja in omili bolečino. Drug encim, ki je prav tako prisoten v alojinem gelu je tirozinaza. Ta razgrajuje tirozin, iz katerega v koži nastaja kožni pigment melanin. S tem naj bi tirozinaza preprečevala nastanek rjavih, hiperpigmentiranih pik na koži obraza in rok pri starejših ljudeh. Da bi se v alojinem gelu ohranili encimi v aktivnem stanju, je treba gel pridobiti na hladen način in ga primerno konzervirati. Gel vsebuje še druge encime: fosfatazo, amilazo, katalazo, celulazo, kreatin fosfokinazo, lipaze, proteaze. Ti naj bi po zaužiju gela ali napitkov pripravljenih iz njega sodelovali pri prebavi.

aloe vera gel

Kako deluje alojin gel?

Alojin gel so začeli resno raziskovati šele v 30. letih prejšnjega stoletja. Kasneje so se raziskave razširile iz zdravljenja opeklin še na zdravljenje drugih obolenj, kot so rana na želodcu, vnetje dlesni, akne in preležanine. Alojin gel je pokazal obetavne rezultate tudi pri zdravljenju teh stanj. Dobre potencialne možnosti je pokazala tudi uporaba aloje v veterini.
Pri celjenju ran alojin gel rane ne zapre neprodušno, tako da omogoča dostop zraku. Voda pa zagotavljala rani primerno vlago, ki je potrebna za učinkovito celjenje. Poleg vlažilnega učinka, naj bi alojin gel tudi ščitil rano pred zunanjimi dražljaji (tako imenovan emolientni učinek).

Drugi so mnenja, da alojin gel deluje tudi aktivno in sicer tako, da zavira rast bakterij. Raziskave so pokazale protimikrobno delovanje na več najpogostejših vrst bakterij: Staphylococcus aureus, Echericchia coli, Pseudomonas aeruginosa in Klebsiella pneumoniae. Alojin gel naj bi s tem preprečeval infekcije ran in tako omogočal njihovo hitrejše celjenje.
Na celjenje rane vpliva tudi to, ali pride na njenem mestu do vnetja ali ne. Eden izmed tkivnih regulatorjev, ki uravnavajo proces vnetja je tudi bradikinin. V alojinem gelu pa so našli bradikinazo, to je encim, ki razgrajuje bradikinin. Ta encim naj bi, kar pa s poskusi še ni potrjeno, blažil morebitno vnetno reakcijo. Drugi tkivni regulatorji vnetja so prostaglandini. Dobro je znano, da salicilna kislina zavira njihovo nastajanje. Tudi v alojinem gelu so našli manjše količine salicilne kisline, ki bi lahko prispevala k skupnemu učinku gela.

Pomembna je tudi uporaba gela v kozmetiki. Koža je sestavljena iz zunanjega sloja (vrhnjica), ki leži na debelejšem sloju imenovanem dermis (usnjica). V glavnem je sestavljena iz proteina kolagena. Ta je razporejen v značilne snope vlaken in daje skupaj z elastičnimi vlakni koži elastično voljnost. Kolagen v koži tvorijo posebne celice – fibroblasti. S staranjem se iz kože izgubljajo tako elastična kot kolagenska vlakna, zato se koža stanjša in postane zgubana.
Raziskave so pokazale, da lahko uporaba alojinega ekstrakta vgrajenega v kremo poveča količino topnega kolagena v koži. Pri tem gre verjetno za spodbujanje fibroblastov, ki pod vplivom določenih snovi iz alojinega gela tvorijo več kolagena. Zanimiva je domneva, da bi ta učinek lahko upočasnil staranje kože.

Poleg gub, so za staro kožo značilne tudi starostne pege. To so področja kože s preveč kožnega barvila melanina. Melanin nastaja v celicah imenovanih melanociti iz aminokisline tirozin. Raziskave so pokazale, da se v alojinem gelu nahaja encim tirozinaza, ki razgrajuje tirozin. Na ta način bi lahko preprečila tvorbo melanina in nastanek starostnih peg. V alojinem gelu, ki ga s toploto pasterizirajo, se encim tirozinaza uniči, torej je učinkovit le gel, pridobljen na hladen način.

Alojin sok

Alojin sok pridobivajo iz povsem naravnega, 100% alojinega gela, ki ga pridobijo s hladnim stiskanjem. Zaradi tega ohrani aktivne snovi, ki so pomembne za zdravilno delovanje. To je še posebej pomembno za encime, ki sicer pri procesu pasterizacije izgubijo svojo aktivnost. Gel v nepoškodovanem listu aloje je pravzaprav mreža celičnine in celuloznih struktur. Pri odstranjevanju gela iz rastline poteče naravna encimska reakcija, zaradi katere pride do utekočinjenja gela. Ker gre za naravno encimsko reakcijo, to nikakor ne zmanjša koristnosti proizvoda. Nekateri proizvajalci želijo posnemati konsistenco alojinega gela, kot je v intaktnih listih z dodajanjem raznih zgoščevalnih sredstev.

Tako v gelu kakor tudi v soku prisotni polisaharidi koristno delujejo pri vnetjih ustne votline, vnetjih dlesni, žrela in prebavil ter pri rani na želodcu. Priporočljiva pa je uporaba tudi za urejanje prebave. Novejše raziskave pa kažejo, da imajo kompleksno zgrajeni polisaharidi stimulativno delovanje na imunski sistem. Številni proizvajalci se trudijo aloin čim bolje odstraniti iz pripravkov iz gela, vendar je zelo majhna količina, ki nima več odvajalnega delovanja lahko tudi zelo koristna v soku. Aloinu namreč pripisujejo tudi antibakterijsko in protivirusno delovanje. Salicilna kislina blaži bolečino in vnetje. Vitamini, minerali in oligoelementi so organizmu potrebni za pravilno delovanje encimskih sistemov in metabolnih poti. Pomembni so tudi številni encimi, ki sodelujejo pri prebavi in encim bradikininaza, ki blaži vnetne reakcije. Tako kot gelu lahko tudi soku pripišemo protibakterijsko delovanje. Soku ni dodan sladkor, škrob, umetne arome ali zgoščevalci.

Sklep

Rezultati do sedaj opravljenih raziskav niso soglasni. Mnenja si niso enotna niti o tem kakšen alojin gel je najustreznejši in katera snov v njem je pomembna za delovanje. Opravljene raziskave pa kljub temu kažejo, da ima aloja, pri nekaterih bolezenskih stanjih, obetavno terapevtsko moč, ki se je ne da zanikati.

Nekaj nasvetov pri nakupu in uživanju soka aloe vere

  • Priporočljiva dnevna količina soka aloe vere

Na trgu so sokovi aloe vere različnih proizvajalcev. Vsi pa so iz aloe iste vrste, aloe vere ali aloe Barbadensis. Različni distributerji pripisujejo različne priporočljive dnevne količine soka. V čem je razlika? Vsi ponudniki soka aloe vere pravijo, da je njihov izdelek 100 odstoten. Torej lahko kateregakoli izmed njih zaužijemo enako količino. Optimalna dnevna količina zaužitega soka: pri zdravem človeku je glede na potrebe telesa po vitaminih, mineralih, polisaharidih in encimih, okoli 30 ml. Starejši, bolni, športno aktivni, naj ga popijejo okoli 60 ml dnevno. Ljudje z oslabelim imunskim sistemom in tisti, ki so dnevno pod stresom ali se zdravijo, ga lahko zaužijejo celo od 100 do 250 ml. Sok je priporočljivo zaužiti v dveh delih: zjutraj in zvečer, najbolje pred obrokom – čistega ali pomešanega s sadnim sokom. V katero kategorijo sodite boste ugotovili sami. Seveda ne škoduje, če ga spijemo (pre)več glede na svoje potrebe, saj se višek izloči po naravni poti. Če želite narediti nekaj dolgoročno za svojo preventivo, je priporočljivo vsakodnevno pitje soka aloe vere. Priporočilo: Glede na današnji tempo življenja je priporočljiva dnevna količina soka aloe vere za povprečnega uživalca, od 50 – 60 ml.

  • Nakup preko mrežne prodaje

Tovrstni izdelki se prodajajo tudi prek mrežnih prodaj. Tak prodajalec je stimuliran izključno z odstotki od prodanih izdelkov, zato lahko izdelkom pripisuje lastnosti, ki jih sicer nimajo. Poleg tega tudi nima ustreznega strokovnega znanja o izdelku, zato velja razmisliti o nakupu na ta način.

  • Nakup v specializirani prodajalni

V lekarnah in specializiranih prodajalnah prodaja strokovno usposobljeno osebje, običajno farmacevti ali prodajalci z določenim strokovnim predznanjem. Glede na svojo strokovnost vam bodo bolj verodostojno svetovali. Poleg tega je v lekarni tudi večja izbira istovrstnih izdelkov: nekomu je pomembna le cena, drugemu je merilo predvsem kvaliteta, tretji išče najugodnejše razmerje med obema. V lekarnah in specializiranih prodajalnah je zagotovljen določen nivo kvalitete izdelkov. Ko (kjerkoli) kupujete aloe vera sok, velja na izdelku poiskati tudi številko mnenja, ki ga izda Ministrstva za zdravje, Urad za prehrano, ko sok razvrsti. Tako se prepričate, da je ustreznost izdelka preverila pristojna državna institucija.

Okus aloe vera soka:
Čisti sok aloe vere ima naraven, rahlo grenek, svojstven okus. Kogar moti naravni okus aloe vera soka, ga lahko tik pred uporabo zmeša s katerim koli drugim sadnim sokom. In lahko boste pili aloe vera sok, vsak dan drugega okusa!

Konzervansi v soku aloe vere:
Alojini sokovi vsebujejo tudi konzervanse, največkrat je to kalijev ali natrijev benzoat. Od količine dodanega konzervansa je odvisen tudi rok trajanja izdelka. Zdravstveno osveščen kupec bo pred nakupom preveril, koliko konzervansov vsebuje izdelek. Sokovi, ki se prodajajo na našem trgu imajo od 0,2% pa celo do 2,5% konzervansov.

Zaključek:
S to brošuro vam skušamo pomagati pri nakupu zdravju prijaznih izdelkov, zagotovo pa je dobrodošel tudi nasvet strokovnjaka. Tako se boste najbolje prepričali o ustreznosti in namembnosti izdelkov. Vaše zdravje je preveč dragocena dobrina, da bi se igrali z njim.

aloe vera

Viri:

  • Shelton RM: Aloe vera, Its chemical and therapeutic properties
  • Suga T, Hirata T: Te efficacy of the Aloe plants chemical constituents and biological activities
  • Wichtl M: Herbal drugs and phytopharmaceuticals
  • Atherton P: Aloe vera- Myth or medicine
  • Barcroft A: Aloe vera, Nature’s legendary healer
  • Danhof IE: Aloe in cosmetics – Does it do anything?
  • Grindlay D, Reynolds T: Ahe Aloe vera phenomenon: A review of the properties and modern uses of the leaf parenchyma gel
  • Haller JS: A drug for all seasons, Medical and pharmacological history of Aloe
  • Ray H: An updated review of Aloe vera
Oznake: , ,