Že pred terorističnimi napadi v New Yorku so na različnih forumih precej različno sprejemali strokovnjake za bioterorizem in biološko orožje. Razlog je bilo nasprotje med strašljivimi napovedmi in scenariji ter realnostjo. Do danes se pravzaprav ni zgodil še noben biološki vojni ali teroristični napad v velikem obsegu in z resnimi posledicami, ne v ZDA ne kjer koli drugje na svetu (ali pa vsaj ni doživel medijske pozornosti).
Razlogov, da se to še ni zgodilo, je veliko. Prvi je lahko znanje, ki je potrebno za proizvodnjo takega orožja in je bilo do pred kratkim omejeno na bogatejše in znanstveno bolj razvite države. Zelo nevarna je že priprava takega »orožja«, saj je osebje v laboratoriju izpostavljeno velikemu tveganju, da se okuži in zboli. Primer take nesreče je znan iz leta 1979, ko so se iz vojaškega tajnega laboratorija v ruskem Sverdlovsku (Jekaterinburg) v zrak nad mestom razširile spore antraksa. Umrlo je 68 od 79 zbolelih ljudi. Oblasti so nesrečo zanikale in pripisale okužbe z antraksom uživanju mesa na črno zaklanih živali. Zato so znane številke zgolj okvirne, saj natančnih podatkov ni bilo mogoče nikoli preveriti. Mikroorganizme je potem, ko so sproščeni v okolje, praktično nemogoče nadzirati. Biološko orožje deluje nediskriminatorno in lahko zahteva žrtve tudi med tistimi, ki so ga uporabili. Seveda pa ne moremo mimo moralnih razlogov, saj bi si država, ki bi ga uporabila, nedvomno prislužila svetovno nasprotovanje.
Po podatkih ameriške obveščevalne agencije iz leta 1995 je na svetu kar 17 držav, o katerih sumijo, da so razvile ali še vedno razvijajo ofenzivno biološko orožje. Na vrhu seznama so se znašli Irak, Iran, Libija, Severna Koreja, Sirija, Tajvan, Izrael, Egipt, Južna Afrika, Vietnam, Laos, Kuba, Bolgarija, Indija, Južna Koreja, Kitajska in Rusija.
Več o tem zanimivem članku si lahko preberete na Delovih spletnih straneh: Zgodovina biološkega orožja
