Pasti športne prehrane

Tudi načela športne prehrane so del zdravih prehranskih navad.

Ker je dejavno preživljanje prostega časa del zdravega načina življenja, so tudi načela športne prehrane del zdravih prehranskih navad. Velikokrat pa predvsem pod vplivom reklam in zaradi slabe poučenosti, ne ločimo hrane, ki podpira delovanje telesa med športom in mu pomaga okrevati po njem, od številnih proizvodov sodobne “fitness industrije”.

Če zaidemo v trgovino s “športno prehrano”, bomo naleteli na številne proizvode, ki naj bi bili “nujni” že v prehrani vsakega malo bolj ambicioznega prostočasnega športnika. Ker živimo v obdobju hitrih dosežkov, smo pod vplivom močne industrije prehranskih dopolnil lahko kaj kmalu prepričani da so, tako kot vrhunskim športnikom, tudi nam nujno potrebni. Včasih celo pomislimo, da še bolj, ker vrhunski športnik po treningu počiva, mi pa se vračamo v naš vsakodnevni ritem, ki je daleč od počitka. Kje je torej resnica? Ali nam, oziroma komu, lahko koristi športna prehrana, ali so pri športu res neobhodno potrebna dopolnila, kot so beljakovinske mešanice, energijski napitki ali celo substance z bolj “čarobnimi” imeni kot je HMB, CLA, l-karnitin in še bi lahko naštevali. Kaj pa vitamini? Tolikokokrat preberemo v časopisu, da imajo športniki posebnega mojstra za “vitaminizacijo”. In spet smo pri osnovnem vprašanju, ki velja za vsako prehransko dopolnilo v športu: kdo potrebuje vitamine in kdaj? Zato se najprej vprašajmo, kaj sploh je športna prehrana?

Športna prehrana podpira telo pri športni dejavnosti

Osnovni namen prehrane je, da zagotovimo organizmu tista hranila, ki mu omogočajo čim boljše delovanje. Tako bomo tudi prehrano prilagodili temu, kakšen del našega vsakodnevnega življenja ali sploh življenska stila je šport. Ali je to pomemben, mogoče celo profesionalen del našega življenja, ali smo le navadni rekreativci, ki v športu iščemo predvsem veselje in sprostitev. Odziv telesa na obremenitev ni odvisen samo od vadbe. Kdor sicer premišljeno in trdo trenira, a ne živi “športno” (spanje, prehranski režim, alkohol, zabava), je naredil premalo v smislu zmanjševanja možnosti pretreniranosti. “Športni način življenja”, ki omogoča ustrezno regeneracijo organizma po naporu, je pri trdo trenirajočem športniku izrednega pomena; pri treningu vzdržljivostnih športov morda celo bolj kot drugje. Vedeti moramo, da je v modernem vrhunskem športu regeneracija prav tako pomembna kot sam trening. Urejena regeneracija pomaga boljše prenašati treninške obremenitve in seveda omogoča bolj učinkovito prilagoditev posameznika na napor in boljši izkoristek njegovega biološkega potenciala.

Športna prehrana je torej del celotnega načina življenja in je predvsem hrana, ki s svojo sestavo čim bolj učinkovito podpre organizem med procesom treniranja ter ga hkrati čim manj obremeni. V tem pomenu je športna prehrana 95693FE4-A3EC-11E1-A4BC-DA0166B94067seveda tudi zdrava prehrana. Velikokrat hranila, ki so sicer na splošno poznana kot biološko zelo ugodna, za športnika niso najboljša, ker so težko prebavljiva. Težko prebavljiva hrana športnikov organizem še dodatno obremenjuje in se ji mora v obdobjih intenzivnih športnih dejavnosti odreči. Zato se je potrebno na primer pred treningom odreči gurmanskemu užitku pri veliki skledi raznih solat in se zadovoljiti s sveže stisnjenim zelenjavnim sokom. Taka oblika zelenjave organizem bistveno manj obremenjuje s procesi prebave, vsebuje pa praktično enake koristne sestavine, kot skleda solate. Če ni časa ali možnosti za pripravo teh sokov, smemo zaužiti tudi vitamine. Podobna načela veljajo tudi pri uživanju drugih hranil. In ravno to je eden izmed pomembnih razlogov, da športniki, ki tekmujejo na vrhunski ravni, pogosto uživajo energijsko gosto hrano. To so nekakšni koncentrati hranil, ki organizem pri dolgotrajnem naporu podprejo, da ga laže in bolj uspešno prenaša. V tem primeru so seveda zdravi tudi koncentrati hranil, ki jih kupimo v športnih trgovinah. Športna prehrana je torej tudi zdrava, ker omogoči športniku, da prestane napore s čim manjšimi posledicami za svoje zdravje.

Ogljikovi hidrati so osnovni vir energije

V športni prehrani naj bi predstavljali vir vsaj 50 odstotkov kalorij. Praviloma je njihov delež od 60 do 70 odstotkov energetskega vnosa. Po zgradbi jih delimo v enostavne in sestavljene. V praksi je tako v naravnem (na primer banane) kot predelanem živilu (na primer kruh) prisotna mešanica enostavnih in sestavljenih ogljikovih hidratov.

Tabela 1: Hrana, ki vsebuje 50g enostavnih ali sestavljenih ogljikovih hidratov

ENOSTAVNI OGLJIKOVI HIDRATISESTAVLJENI OGLJIKOVI HIDRATI

 

50 g sladkorja

75 g marmelade

500 ml brezalkoholnih pijač

700 ml športnega napitka

75 g čokoladne ploščice

3 srednji koščki sadja

600 ml sadnega soka

1000 ml posnetega mleka

 

130 g polnozrnatega kruha

100 g kosmičev

250 g pečenega krompirja

150 g kuhanega polnozrnatega

riža

200 g testenin

200 ml 25 % maltodekstrina

Glukoza je ogljikov hidrat (sladkor), ki ga skeletne mišice z lahkoto uporabijo za mišično delo in jo shranjujejo kot glikogen. Zato funkcionalno delimo ogljikove hidrate, ki jih pojemo, glede na to, do kakšne mere hitro povečajo koncentracijo glukoze v krvi. To lastnost hrane imenujemo glikemični indeks. Določena škrobna hrana (pečen krompir, maltodekstrini), ki sicer vsebuje pretežno sestavljene ogljikove hidrate, ima podoben glikemični odziv, kot če bi zaužili enostavni ogljikov hidrat glukozo. Na drugi strani uživanje enostavnih ogljikovih hidratov saharoze ali fruktoze povzroči manjši dvig glukoze v krvi, kot uživanje živil s sestavljenimi ogljikovimi hidrati, kot so kruh, kuhan krompir ali koruzni kosmiči.

Tabela 2: Glikemični indeks hrane

VISOK GLIKEMIČNI INDEKSSREDNJI GLIKEMIČNI INDEKSNIZEK GLIKEMIČNI INDEKS

 

Žita: bel kruh, kruh iz

polnovredne moke, riž, koruzni kosmiči Zelenjava: sladka

koruza, krompir (instant, kuhan in pečen)

Sadje: rozine, zrele banane

Sladkorji: glukoza, maltoza, med, koruzni sirup

 

Žita: testenine, njoki, ovseni kosmiči

Zelenjava: sladek krompir, krompirjev čips

Sadje: grozdje, črno in belo, pomaranče

Sadje: jabolka, češnje, datlji (suhi), surove fige, breskve, slive

Stročnice: fižol, soja, grah

Sladkorji: fruktoza

Mlečni izdelki: sladoled, mleko (posneto in polnomastno), jogurt (nemasten tudi sadni)

Juhe: paradižnikova

Pogostejša hrana s težko določljivim glikemičnim indeksom: sok jabolk, grenivk, ananasa in papaje, palačinke, sadne torte, sadna pita, pica, suhe marelice. Tip ogljikovih hidratov v prehrani se spreminja hkrati s fazami treninga, kajti med različnimi tipi treninškega procesa treniramo različne funkcije. Prehrana športnika v osnovnem pripravljalnem obdobju se razlikuje od prehrane v tekmovalnem obdobju. Pri tem nam je v veliko pomoč glikemični indeks hrane, ki pove, kako hitro je energija v obliki glukoze iz določene hidratne hrane na voljo organizmu. Tako naj bi med samim dolgotrajnim naporom uživali hrano z visokim glikemičnim indeksom. Vedeti moramo, da so po dveh do treh urah napora pri 60 do 70 odstotkih maksimalne porabe kisika, izčrpane zaloge glikogena v mišicah in mišično delo je odvisno od energije, ki ga mišice prejemajo po krvi.

Ko razmišljamo o vlogi ogljikovih hidratov v prehrani, se moramo zavedati nekaj fizioloških dejstev:

  • telo ima omejene zaloge ogljikovih hidratov,
  • zaloga ogljikovih hidratov se porablja sorazmerno z intenzivnostjo napora,
  • večja je zaloga ogljikovih hidratov v telesu pred naporom, boljša je fizična zmogljivost,
  • obseg, do katerega lahko napolnimo ogljikohidratne zaloge v telesu, je odvisen od vsebnosti ogljikovih hidratov v hrani in ga lahko povečamo s povečanjem deleža teh v prehrani.

Dobro je tudi vedeti, da so mišice neposredno po naporu še dobro prekrvljene in je zato smiselno vnašanje ogljikoh hidratov v organizem takoj po naporu. Posebej učinkovit je v prvi govorimo tudi o zlati uri po naporu ogljikohidratno-proteinski napitek v razmerju 3:1, ki omogoči optimalno regeneracijo mišic. Vseboval naj bi okoli 400 kcal. Ta ugoden čas je nekako do dve uri. Ponovna izgradnja mišičnega glikogena je nujna, kajti mišica z nizko vsebnostjo glikogena je bolj nagnjena k poškodbi. To pa so ponavadi prav tiste mišice, ki jih treniramo. Dve uri po naporu je stopnja ponovne izgradnje mišičnega glikogena 7 do 8 odstotkov na uro (7-8 mmol/kg/min), kar je hitrejše od normalne stopnje resinteze mišičnega glikogena 5 do 6 odstotkov na uro. Torej moramo ogljikove hidrate z visokim ali/in srednjim glikemičnim indeksom zaužiti takoj, vendar ne v količini, ki presega 50g na uro. Ker pa ponavadi neposredno po naporu nismo lačni, jih lahko zaužijemo tudi v tekoči obliki. Ponovna izgradnja mišičnega glikogena po naporu je omejena, zato ni možno trenirati dvakrat ali večkrat na dan z optimalno vsebnostjo glikogena v mišicah. Zato se z intenzivnim treniranjem večkrat na dan močno poveča možnost poškodbe. Pač pa se z lahkotnim treningom, ki ga imenujemo tudi regenerativni trening, pospeši kopičenje glikogena v mišicah. Pred tekmami ali po intenzivnem treningu, kjer je pomanjkanje glikogena pomemben faktor za nastanek utrujenosti, se priporoča zaužiti 200 do 300g ogljikovih hidratov z visokim glikemičnim indeksom v 4 urah pred naporom. Ti obroki morajo vsebovati malo beljakovin, maščob in vlaknine, da se ne pojavijo prebavne težave med naporom. Med samim naporom je potrebno zaužiti 30 do 60g ogljikovih hidratov z visokim glikemičnim indeksom na uro napora. Če ni možno uživanje hrane med naporom, se priporoča zaužiti približno 100 g ogljikovih hidratov 30 minut pred nastopom utrujenosti zaradi pomanjkanja glikogena. Ponavadi jih zaužijemo v obliki koncentriranega energijskega napitka. Glavni vir ogljikovih hidratov v vsakodnevni prehrani športnikov naj bi bila polnovredna hidratna živila, ki poleg samih sladkorjev vsebujejo tudi vitamine in minerale. To so predvsem sadje, zelenjava, žita, testenine, krompir, polnozrnat riž.

Beljakovine so pomembne zlasti za obnovo organizma po naporu

Kakšen delež energijskega vnosa na bi predstavljale beljakovine v prehrani športnikov, je še vedno področje intenzivnih znanstvenih raziskav. Zaenkrat še ni univerzalnega priporočila, vemo pa, da telesni napor, zlasti pa regeneracija po njem, in specifični športi, katerih namen je povečanje mišične mase, močno povečajo potrebo organizma po beljakovinah. Tako naj bi beljakovine v prehrani predstavljale vsaj 15 odstotkov dnevnih kalorij, pri tistih, ki so v fazi regeneracije po težkem treningu ali poškodbi, pa 25 odstotkov. Vedeti moramo, da imajo beljakovine v telesu strukturno (približno 15 odstotkov telesne mase) in funkcionalno vlogo (hormoni, encimi). V vseh teh strukturah so v dinamičnem ravnovesju, se nenehno razgrajujejo in obnavljajo z novimi aminokislinami, ki jih telo dobi iz hrane. To nenehno nadomeščanje beljakovin imenujemo beljakovinski “turnover” (obrat) in predstavlja približno 25 g proteinov na dan za 70 kilogramsko osebo. Trening, predvsem pa regeneracija po intenzivnih dolgotrajnih naporih, poveča dnevno potrebo po proteinih za 50 do 100odstotkov. To pomeni, da mora športnik zaužiti 1,2 do 2 g beljakovin na kilogram telesne teže.

Ko razmišljamo, kakšen delež beljakovinske hrane bomo vključili v naš jedilnik, je potrebno upoštevati predvsem naslednje dejavnike:

  • energijsko bilanco,
  • splošno sestavo hrane,
  • prilagoditev na spremembo prehrane,
  • časovni odnos med naporom in zaužitjem beljakovin,
  • tip napora,
  • spol.

Kadar je energijska bilanca negativna (vnos energije v telo je manjši, kot ga telo potrebuje), je kljub zadostnemu vnosu beljakovin lahko tudi dušikova bilanca, ki bi bila sicer pozitivna, negativna (dušikova bilanca nam pove, ali smo zadostili potrebam organizma po beljakovinah). Torej moramo za optimalno uporabo beljakovin zagotoviti poleg povečanega vnosa beljakovin tudi ustrezen energijski vnos. Pri športnikih to običajno pomeni ustrezno povečan vnos ogljikovih hidratov

Sestava hrane vpliva na porabo beljakovin predvsem na dva načina.

Prvič, nezadosten vnos ogljikovih hidratov povzroči hitrejšo porabo mišičnega glikogena in glikogena iz jeter, kar vodi v večjo porabo beljakovin med naporom. Na primer v stanjih, ko so energijske zahteve dlje časa visoke (dolgotrajen napor, kot so večurne športne dejavnosti) se aktivirajo presnovne poti, kjer se uporabljajo aminokisline kot gorivo. Če so takšne dejavnosti prepogoste (pretirano treniranje) ali je vnos beljakovin premajhen, se zmanjšajo notranje zaloge beljakovin in fizična sposobnost se zmanjša. Torej lahko zaradi vsakodnevnih kolesarskih tur, ki trajajo ure in ure, in jih ne spremlja ustrezna prehrana, zaidemo v splošno oslabelost in utrujenost.

Pri športih, kjer je namen doseči mišično hipertrofijo in se beljakovine, ki jih pojemo, uporabijo predvsem za izgradnjo mišičnih vlaken, pa je pri premajhnem vnosu zmanjšan odziv na trening. To pomeni, da vsakodnevni odhod v fitness ali nenehno visenje na plezalni steni ni zadosti za močnejše in večje mišice. Drugič se moramo zavedati, da višji vnos beljakovin sam po sebi pospešuje pozitivno dušikovo bilanco in s tem regeneracijo mišic. Vrhunski športniki uporabljajo prave “čarovniške” mešanice raznih beljakovin in aminokislin, da bi dosegli čim bolj ugoden izkoristek aminokislin v smislu njihove uporabe za izgradnjo funkcionalnih in strukturnih beljakovin ter njihovega vpliva na sproščanje hormonov v telesu. Na primer uživanje aminokisline arginin zvečer pred spanjem naj bi vplivalo na povečano sproščanje rastnega hormona in s tem na boljšo regeneracijo. Pomembno je, da uživamo kakovostne beljakovine, ki jih telo lahko učinkovito izrabi. To so predvsem beljakovine iz jajčnega beljaka, soje in sirotke (mlečne beljakovine).

Tabela 3: Beljakovinska in energijska vrednost določene hrane

Skupina živilVsebnost
beljakovin (% teže)
Energija
(kcal/100g)
1. meso/ribe
modra riba26159
losos20165
govedina zrezek24388
– hamburger25288
piščanec24135
jajce12 160
šunka21237
ovčetina22276
2. mlečni izdelki
sir modri21 375
– švicarski28 375
skuta13106
mleko posneto437
nemasten jogurt351
sladoled4190
3. sadje/zelenjava
jabolkasled 47
bananesled57
brokoli4 26
cvetača322
krompir391
kikirikiji25 583
mandlji19592
fižol8135
4. žita

kruh bel

8280
polnovreden12240
žita9377
riž2107

Kakovostne so tudi beljakovine iz oreškov in žit, vendar so težje prebavljive in biološko manj uporabne. Zato je v tem primeru vsekakor smiselno, da si športniki pomagajo s beljakovinskimi dopolnili. Kakovostni vir beljakovin predstavljajo predvsem mleko in mlečni izdelki, pusto meso in ribe, jajčni beljak in žita, v kombinaciji s stročnicami. Ko razmišljamo o tem, kako bi prilagodili vnos beljakovin v telo, se moramo zavedati, da kadarkoli spreminjamo sestavo prehrane, tej spremembi prehrane sledi obdobje prilagajanja. V tem obdobju se razvijejo učinki, ki smo jih hoteli doseči s spremembo prehrane. To prilagoditveno obdobje traja, glede na to, kaj in v kakšno smer spreminjamo prehrano, vsaj 8 pa tja do 18 dni. Torej je smiselno ocenjevati vpliv spremembe prehrane šele po približno treh tednih. Seveda pri vplivu beljakovin na športne dosežke ne smemo pozabiti, da je presnova beljakovin močno odvisna tudi od spola. Vzrok je seveda od spola odvisna hormonska slika. Že iz prakse vemo, da je anabolen učinek beljakovinske prehrane večji pri moških kot pri ženskah. Manj jasen je vpliv spolnih hormonov pri vzdržljivostnih športih. Rezultati študij niso usklajeni, zdi se pa, da so razgrajevalni procesi kot posledica napora manjši pri ženskah. Pri moških so zato bolj učinkoviti graditveni (anabolni) procesi. Presnova beljakovin se spreminja pri ženskah tudi med menstrualnim ciklusom in prilagajanje na intenziven treninški dražljaj naj bi bila bolj ugodno v dneh okoli menstruacije. Zanimivo bi bilo vedeti, koliko trenerjev mladih deklet to upošteva. Vpliv nosečnosti na presnovo beljakovin pri naporu je zelo slabo raziskan. Večinoma se na splošno neznanje o naporu med nosečnostjo prikrije s “priporočilom”, da napor med nosečnostjo tako ali tako lahko škodi otroku. Kaj o tem menijo tiste nosečnice, ki morajo tudi med nosečnostjo težko fizično delati, da lahko preživijo (in kmalu po porodu spet trdo delajo iz istega razloga), potem pa z lahkoto rodijo, očitno še ni raziskano. In nazadnje, zelo slabo raziskana je potreba po beljakovinah pri starejših, ki se ukvarjajo s športom, ter potreba po beljakovinah pri otrocih, ki dandanes pogosto že v zelo zgodnjem otroštvu zaidejo v resne procese treniranja. Večina raziskav je narejena na mladih in zdravih športnikih. Starejšim vse pogosteje ponujamo rekreacijo kot izbiro bolj zdravega načina življenja, ob tem pa jim ne znamo ponuditi znanstveno podprtih prehranskih navodil, še posebej, ko rekreacija postane resnejša in bolj intenzivna. Čeprav, na primer, obstaja splošno mnenje, da se s starostjo potrebe po beljakovinah zmanjšajo zaradi zmanjšane dejavne mišične mase, nekatere študije kažejo, da temu ni tako in da bi tudi starejši rekreativci morali obogatiti beljakovinski delež v prehrani. Zato je v takih primerih potrebno individualno svetovanje, ki upošteva tudi splošno zdravstveno stanje posameznika. V nasprotnem primeru je lahko rekreacija tudi zdravstveno škodljiva.

Maščobe so nujen del v prehrani športnika

Napor zahteva energijske substrate. Praktično gledano, telo vsebuje omejeno zalogo energije v obliki ogljikovih hidratov in ogromno zalogo energije v obliki maščob. Na primer pri maratonskem teku, ki traja 4 do 5 ur za zmerno treniranega rekreativca, se porabi manj energije, kot je je v enem kilogramu telesne maščobe. Problem pa nastane, ko bi moralo telo črpati energijo iz maščob. Maščobe, ki jih lahko uporabimo med naporom, so prisotne v treh oblikah, trigliceridi v maščobnem tkivu (daleč največji del), trigliceridi v mišicah in trigliceridi v krvnem obtoku. Ti so predvsem v obliki maščobnih delcev, ki nastajajo v jetrih (VLDL) in pa hilomikronov, ki prenašajo maščobe, ki se absorbirajo iz črevesa. Kako se te oblike maščob natančno uporabljajo, predvsem vsi vplivi, ki urejajo njihovo porabo med naporom, so še relativno zelo slabo raziskano znanstveno področje. Vemo pa, da se s prilagajanjem na napor razvijajo tudi spremembe, zlasti na ravni encimov, ki omogočajo bolj učinkovito izrabo maščob. Trenirani posameznik lahko, zaradi učinkovite uporabe maščob, relativno zaščiti omejene zaloge ogljikovih hidratov pri vzdržljivostnih športih. Maščobe naj bi v prehrani predstavljale največ 30 odstotkov dnevnih kalorij. Večji delež maščob v prehrani poveča tveganje nastanka koronarne bolezni, debelosti in drugih kroničnih bolezenskih stanj.

Med maščobno hrano naj bi izbirali takšno, ki je predvsem bogata z omega-3 kislinami. To so ribe, predvsem morske, kot je losos ali morski list, laneno in olivno olje. Priporočene so še maščobe iz avokada, kikirikijevega masla, temne čokolade, oreščkov. Za trenirane športnike pa so lahko maščobe, kot so MCT (kratkoverižne maščobne kisline) tudi pomemben vir energije med dolgotrajnim naporom. MCT se uporabljajo kot neposredno gorivo v mitohondrijih mišičnih celic. Še posebej so učinkovite, če to metabolno pot treniramo med treningom. Vsebnost maščob v prehrani žensk je lahko 5 odstokov višja kot pri moških. Vzrok je predvsem drugačna hormonska slika. Vedeti moramo, da je v vsakodnevni prehrani veliko skritih maščob, tako da zelo hitro presežemo 30 odstotkov dnevnih kalorij. Piškoti so energijske bombe in glavni razlog so maščobe, iz katerih so narejeni. Prav tako večina kalorij čokolade izvira iz maščob.

Vlaknina

Vlaknina naredi predvsem nekaj krasnih stvari v črevesju, skozi katerega prehaja. Najbolje jo poznamo kot hranilo, ki pripomore k oblikovanju rednega blata in to je prav tisto, kar povzroča težave športnikom. Vendar 20 do 30 g vlaknine, prevsem tiste iz sadja in zelenjave, športnikom ne bo pretirano škodila. Sadje, kot so banane in jabolka, vsebujejo topno vlaknino, ki je manj napenjajoča kot netopna vlaknina, predvsem iz žit.

Športno-prehranski nadomestki in dopolnila

Kadar je vnos potrebnih hranil za podporo telesa med športno dejavnostjo nemogoč, lahko uporabimo športno-prehranske nadomestke. Ti predstavljajo koncentrate zgoraj opisanih hranil in so v prehrani večine športnikov nenadomestljivi. Najbolj znane oblike so energijski napitki, proteinski koncentrati in kombinacije mikroelementov, zlasti antioksidantov. Športno prehranska dopolnila predstavljajo skupino posameznih hranil, ki naj bi imela v prehrani športnika zelo ugoden učinek. Ta učinek je včasih opredeljen tudi kot farmakološki učinek. Tipičen primer je uporaba omega-3 maščobnih kislin kot sredstev proti vnetju pri veliki telesni obremenitvi. Veliko učinkov hranil iz te skupine nima trdnih znanstvenih dokazov.

Zaključek

Prehrana pomembno vpliva na športnikove dosežke. Zadostna prehrana tako po količini kot sestavi pred, med in po treningu ali tekmovanju športniku omogoči optimalni dosežek. Ni univerzalne športne prehrane, ampak jo je potrebno prilagoditi značilnostim športnika in športa. Na splošno je v optimalni športni prehrani za večino športov povečan energijski vnos predvsem v obliki ogljikovih hidratov, ki predstavljajo 60 do 70 odstotkov celotnega energijskega vnosa. Prav tako je potrebno povečati vnos beljakovin, predvsem za regeneracijo mišic. Beljakovine naj bi predstavljale približno 12 odstotkov energijskega vnosa, ostanek pa maščobe. Seveda je poleg povečanega energijskega vnosa potreben tudi ustrezno večji vnos tekočin.

Nada Rotovnik Kozjek

Vir Revija za srce

Forum

Naši strokovnjaki odgovarjajo na vaša vprašanja

Poleg svetovanja na forumih, na portalu Med.Over.Net nudimo tudi video posvet s strokovnjaki – ePosvet.

Kategorije
Število tem
Zadnja dejavnost
164,432
14.03.2024 ob 18:20
296,669
29.03.2024 ob 08:04
112,967
28.10.2022 ob 14:48
Preberi več

Več novic

New Report

Close