fbpx

Emocionalna inteligentnost v najinem partnerskem odnosu

Družina

Emocije nas spremljajo vsakodnevno – tako med klepetom s sosedo o današnjem vremenu kot med pogajanjem s partnerjem o pomembnih življenjskih spremembah …

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so strokovnjaki »skovali« nov pojem, ki je kaj kmalu postal zelo popularen – to je emocionalna inteligentnost. Veliko zanimanje je najverjetneje vzbudilo prav ime konstrukta, ki v ospredje postavlja emocije, ki pa so pomemben del naših medosebnih odnosov in posledično tudi naših življenj. In tako je to področje, vse do danes, obrodilo veliko literature – tako strokovne, znanstvene kot tudi popularne, laične. A ne pozabimo – popularna pojmovanja niso vedno skladna z znanstvenimi.

V svetu znanosti obstajata dva »tabora« pojmovanja emocionalne inteligentnosti; prvi pojmujejo emocionalno inteligentnost kot sposobnost, drugi pa kot osebnostno značilnost. Prva raziskovalca, ki sta opredelila emocionalno inteligentnost leta 1990, John D. Mayer in Peter Salovey, sta leta 1997 objavila model emocionalne inteligentnosti, ki poudarja kognitivne komponente emocionalne inteligentnosti in opredeljuje emocionalno inteligentnost v smislu mentalnih sposobnosti (zaznavanje, ocenjevanje in izražanje emocij; emocionalno spodbujanje mišljenja; razumevanje, analiziranje in uporaba emocionalnega znanja; refleksivna regulacija emocij za spodbujanje emocionalne in intelektualne rasti). Po drugi strani (npr. Daniel Goleman, 1995; Reuven Bar-On, 1997, 2000) pa je emocionalna inteligentnost opredeljena kot skupek nekognitivnih sposobnosti in kompetenc (samozavedanje, empatija, kontrola impulzov, spoprijemanje s stresom, fleksibilnost ipd.), ki vplivajo na to, kako uspešen bo posameznik v življenju (Pečjak in Avsec, 2003).

par-odnosi-napetost-640

Emocije nas spremljajo vsakodnevno – tako med klepetom s sosedo o današnjem vremenu kot med pogajanjem s partnerjem o pomembnih življenjskih spremembah. Ker pa so ravno partnerska razmerja še posebej emocionalno obarvani medosebni odnosi, je raziskovalce po svetu zanimalo, kako je emocionalna inteligentnost povezana s partnerskim odnosom. Ugotovili so (npr. Brackett, Warner in Bosco, 2005; Zeidner in Kaluda, 2008), da posamezniki z višjo emocionalno inteligentnostjo v glavnem poročajo o višji stopnji zadovoljstva v svojem partnerskem odnosu. Nekateri raziskovalci (npr. Schröder-Abe in Schütz, 2011) pa dodajajo, da je pri zadovoljstvu v partnerskem odnosu pomembna emocionalna inteligentnost obeh partnerjev. V nadaljevanju bom predstavila še rezultate svoje raziskave, ki je bila opravljena v slovenskem prostoru, na 260 študentih. Izpostavila bi tri ugotovitve:

  • Višja emocionalna inteligentnost ne pomeni tudi višjega zadovoljstva v partnerskem razmerju.

Kako bi to razložili? Visoka raven natančnosti zaznavanja in upravljanja emocij ne prispeva vedno k višjemu zadovoljstvu v razmerju, saj smo ljudje srečnejši, če imamo nekaj pozitivnih iluzij o svojih partnerjih. Visoka emocionalna inteligentnost pa, s pomočjo natančnejših zaznav napak in negativnega afekta, zmanjša nekatere od teh pozitivnih iluzij (Murray, Holmes in Griffin, 1996, v Brackett, Warner in Bosco, 2005).

  • Boljši kot so partnerji na področju izražanja in poimenovanja emocij, zadovoljnejši so s kakovostjo svojega odnosa.

Kako bi to razložili? Ljudje, ki lažje prepoznavajo občutke in čustvena stanja drugih, se tudi lažje odzovejo na njih. Tudi s tem, da znajo prepoznati in izraziti lastna čustva na konstruktiven način, prispevajo k boljšemu razumevanju celotne situacije. Veščine na tem področju pa je mogoče izboljšati. Skozi medsebojno interakcijo lahko partnerji izpopolnjujejo, trenirajo in izboljšajo svoje neverbalne spretnosti, njihove izboljšane neverbalne kompetence pa posledično pripomorejo k bolj zadovoljujočemu partnerskemu odnosu (Boyatzis in Satyaprasad, 1994, v Carton, Kessler in Pape, 1999).

  • Posamezniki, ki so v partnerskem razmerju dalj časa, so zadovoljnejši s kakovostjo svojega partnerskega razmerja kot posamezniki, ki so v partnerskem razmerju krajši čas.

Kako bi to razložili? Dobljeni rezultati lahko pomenijo dvoje; (1) da emocionalna inteligentnost skozi čas niha in se spreminja – na splošno v pozitivni smeri ali pa, (2) da so posamezniki, ki so emocionalno inteligentnejši, sposobnejši vzdrževati in ohranjati trajnejše (partnerske) odnose.

Ob vsem tem pa je pomembno poudariti, da je emocionalno inteligentnost težko meriti. Problematični so predvsem samoocenjevalni vprašalniki, kjer sami ocenjujemo, koliko smo vešči na tem področju (podobno, kot če bi sami ocenjevali svoj IQ). Poleg tega manjka kvalitetnih, veljavnih testov za merjenje emocionalne inteligentnosti.

In še nekaj smernic za višjo kakovost partnerskega odnosa …

  • Pomembna je (neverbalna) komunikacija

Komunikacija ni samo izgovorjeno. Velik del sporočanja poteka na neverbalni ravni, kar pomeni, da nam o partnerjevem doživljanju, poleg besed, veliko pove tudi partnerjeva telesna drža, telesni prostor in bližina, kretnje, dotik, obrazni izrazi, mimika, stik s pogledom, ton glasu … Bodite pozorni tako na partnerjevo verbalno kot tudi neverbalno komunikacijo.

Raziskovalci so ugotovili, da so najbolj nezadovoljni pari tisti, ki se izogibajo razpravljanju o problemih v odnosu (Smith, Heaven in Ciarrochi, 2008), kar pomeni, da je o problemih, nesporazumih in konfliktih potrebno odkrito razpravljati, svoja čustva izražati na konstruktiven način in si prizadevati za rešitev, ki je obojestransko zadovoljiva. S partnerjem je potrebno sodelovati, še posebej pomembno pa je znati prisluhniti.

  • Zavedanje, da partner stvari vidi drugače

Različni ljudje lahko enako sporočilo dojamemo različno, zato je potrebno upoštevati tudi partnerjeve potrebe, želje, skrbi, bojazni. Pri tem je predvsem pomembna sposobnost empatije. Potrebno je razumeti partnerjevo doživljanje in občutenje. Dobro je, kar pa je velikokrat težko, ko smo vpleteni tudi sami, pogledati na stvar nepristransko, še iz partnerjevega zornega kota.

Avtorica: Nina Jurinec, dipl. psih. (UN)

Viri:

Brackett, M. A., Warner, R. M. in Bosco, J. (2005). Emotional intelligence and relationship quality           among couples. Personal Relationships, 12, 197−212.

Carton, J. S., Kessler, E. A. in Pape, C. L. (1999). Nonverbal decoding skills and relationship well-being in adults. Journal of Nonverbal Behavior, 23, 91−100.

Pečjak, S. in Avsec, A. (2003). Konstrukt emocionalne inteligentnosti. Psihološka obzorja, 12, 55−66.

Schröder-Abé, M. in Schütz, A. (2011). Walking in each ether’s shoes: Perspective taking mediates      effects of emotional intelligence on relationship quality. European Journal of Personality, 25,            155–169.

Smith, L., Heaven, P. C. L. in Ciarrochi, J. (2008). Trait emotional intelligence, conflict communication    patterns, and relationship satisfaction. Personality and Individual Differences, 44, 1314−1325.

Zeidner, M. in Kaluda, I. (2008). Romantic love: What’s emotional intelligence (EI) got to do with it?     Personality and Individual Differences, 44, 1684–1695.


Sledite nam